Ljubezensko zapeljevanje je mnogo bolj zahtevno in manj prefinjeno, odkar so arhitekti v stanovanja uvedli hodnike. Temu bi nedvomno pritrdil Jean-Francois de Bastide, francoski rokokojski pisatelj in dramatik, ki nam je zapustil enega izmed najbolj nenavadnih literarnih spojev arhitekture in erotike. V mikavnih in dekadentnih zadnjih desetletjih starega režima, ko je po Franciji grozeče odmevala izjava Ludvika XV »Za nami potop!«, so umetnosti in humanistika kar tekmovale v svojem prepletanju z erotičnim. Literatura je takrat prejela de Laclosov roman Nevarna razmerja, libertinska filozofija de Sadovih Sto dvajset dni Sodome, arhitekturni navdušenci pa so požirali de Bastidovo kratko pripoved Majhna hiša (La petite maison, 1763).
Naslovno “Majhno hišo” si je pisatelj izmislil po vzoru mnogih prefinjenih primestnih dvorcev 18. stoletja. Na fotografiji “Glasbeni paviljon” Claud-Nicholasa Ledouxa.
Glavna junakinja Mélite je sicer spogledljivo, vendar pa spodobno dekle. Še nikoli ni imela ljubimca in svoj čas, ki ga druga dekleta njenih let namenjajo modi in skrivnim zmenkom, sama uporablja za izobraževanje o filozofiji in umetnosti. Vanjo se zagleda markiz de Trémicour; zdi se, da mu Mélite predstavlja ravno pravšen izziv za njegovo zaenkrat bleščečo kariero zapeljivca. Vendar pa: kako zapeljati prefinjeno in poleg vsega moralno neoporečno dekle? Za markiza je odgovor na dlani: z arhitekturo! Mélite povabi na ogled svoje majhne hiše oziroma vile, ki so jih aristokrati gradili v predmestjih in jih uporabljali za zabave, sprostitev in skrivne zmenke. Danes bi jim verjetno rekli vikendi, čeprav je treba pridevnik »majhen« seveda vzeti s pridržkom. Markiz slovi kot ljubitelj lepega, svojo hišo pa hvali kot vrhunski preplet vseh umetnosti, zato izobraženo dekle obisk mika, čeprav se povsem zaveda markizovih namenov. Mélite je tako samozavestna, da z markizom sklene stavo, da mu je ne bo uspelo zapeljati, in se poznega popoldneva (prva napaka!) zares oglasi v njegovem malem dvorcu. Markiz jo najprej popelje v osrednji okrogli salon, kjer Mélitino izurjeno oko takoj prepozna dela takratnih najboljših francoskih slikarjev, rezbarjev in notranjih oblikovalcev. Povest se tu prevesi v seznam umetnikov in vrhunskih obrtnikov, ki jih de Bastide opremi celo z opombami, tako da deli teksta spominjajo kar na oglasni katalog.
Rokokojski interier salona palače Soubise v Parizu
Vendar pa s prodajnimi katalogi nikoli ni bilo lahko zapeljevati; de Trémicour zato svojo gostjo popelje skozi desno krilo dvorca v sosledju, ki bi danes dvignila več obrvi kot v osemnajstem stoletju. Začneta namreč v spalnici, kjer je »elegantno pohištvo brezštevilnih oblik odzvanjalo ideje, ki so bile prisotne vsepovsod v hiši, in zahtevalo priznanje čutnosti tudi od najbolj hladnih duš. Mélite si ni več upala hvaliti ničesar: začela se je bati lastnih čustev. Tako je komaj kaj rekla.« Arhitekturno in umetniško stopnjevanje markiz nadaljuje skozi budoar, ta skoraj mitično erotični prostor, a se tu ne ustavi. Iz budoarja vstopita v kopalnico in nato še v garderobo. Nenavadni nepremičninski ogled, ki z vsako sobo razkriva bolj razkošno in okusno opremo, pa markiz zaključi v – stranišču! Res da gre za razkošno stranišče, opremljeno z najnovejšimi tehničnimi in oblikovalskimi izumi, pa vendar … Dekle se kljub temu začne majati v prej neomajni vzdržnosti: »Tega več ne morem prenesti. Hiša je prelepa. Nič podobnega ji ni na svetu …«
Jean-Honoré Fragonard: Ključavnica (1779)
De Trémicour pa ima v rokavu še nekaj adutov. Po ogledu vrtov se vrneta v hišo in nadaljujeta še z ogledom levega krila, kjer ju v jedilnici čaka pogrnjena miza. Ko pojesta prvo jed, se miza z zapletenim mehanizmom spusti v klet in se kmalu nato vrne z novo jedjo. Markizu gotovo ustreza tudi odsotnost služabnikov, ki jo omogoča takšen izum. Dekadentni aristokrat je svojo gostjo s pomočjo arhitekture in umetnosti zdaj že dodobra omajal, da ji lahko izpove ljubezen. Vendar pa se Mélite še vedno upira. »Ne! Res sem zmedena, vendar še vedno vem, kaj delam. Ne prepustim vam zmage!« reče in poskuša pobegniti iz sobe. Vendar pa v množici vrat zgreši prava, tako da se znajde v novem, še neobiskanem razkošnem kabinetu, prostorski priložnosti za markizov zadnji obupani poskus. »Mélite se zdrzne, omahuje, globoko vzdihne in izgubi stavo,« jedrnato in obenem dovolj zgovorno zaključi de Bastide.
Jacques-François Blondel je pisatelju služil kot “arhitekturni konzultant”, idejni načrt za dvorec “a l’Italienne” pa za arhitektuno predlogo markizovega zapeljevanja. Svoj uspeh slavi v majhnem kabinetu levo spodaj – tudi zato, ker v stavbi ni niti enega hodnika.
Bizarna knjižica je, kot v uvodu v angleški prevod ugotavlja Anthony Vidler (v slovenščini je žal še nimamo), značilen predstavnik sinteze izmišljene erotične zgodbe in didaktičnega priročnika o dobrem okusu. Protagnosta knjižice nista le dva; protagonisti so trije – in glavna junakinja pripovedi je gotovo naslovna Majhna hiša. De Bastidu naj bi pri pisanju pomagal takratni vodilni francoski arhitekt Jacques-François Blondel, in zares lahko med številnimi arhitektovimi risbami za predmestne vile in gradiče odkrijemo idejni načrt, ki je očitno služil za predlogo pisatelju. Na tlorisu lahko med prelivajočimi se rokokojskimi konveksnimi in konkavnimi stenami salonov, budoarjev in kabinetov dokaj natančno določimo sekvenco markizovega vztrajnega zapeljevanja. Vendar pa: kaj imajo z vso to ljubeznijo in dobrim okusom hodniki?
François Bucher: Počivajoče dekle (1751)
Hodnikov v stanovanjski arhitekturi 18. stoletja ni. Ne le, da jih de Bastide ne omenja, zaman jih iščemo tudi v risbah arhitektov in ob obiskih ohranjenih rokokojskih dvorcev. Prostori aristokratskih stanovanj se prelivajo drug v drugega in s tem stopnjujejo umetniško, pa tudi, kot smo videli v knjižici, erotično napetost rokokojske celostne umetnine. Predstavljajte si zgornjo pripoved v funkcionalistični hiši: markiz in Mélite bi iz vsake sobe stopila nazaj na hodnik, od koder bi odprla vrata v novo sobo. Ne le prostorsko, tudi čutno bi vrnitev na hodnik pomenila ohladitev, nevtralizacijo in racionalno komunikacijo – ki morda za Mélite ne bi bila nujno nedobrodošla, markiz pa bi svojo stavo prav gotovo izgubil. Seveda danes poznamo tudi zapeljevanje na hodnikih, vendar pa gre prej za bežni pisarniški flirt ob fotokopircu kot pa za intelektualno in umetniško ambiciozno stopnjevanje, ki jo je tako skrbno zasnoval de Trémicour. Shema idealnih funkcionalnih odnosov se – tako v arhitekturi kot v ljubezenskih razmerjih – le redko ujema z najbolj strastnimi čustvi.
Miloš Kosec
