Koronska doba je vzela domet industriji prostega časa, ki kreira želje, kam je treba iti, kaj videti, kaj imeti, kaj doživeti. Kako si človek sam ustvari užitek, ne da bi zanj plačal potovalni agenciji, avtomobilski industriji, priljubljenim restavracijam, je postalo preprosto nedoumljivo. Jasno, pogledaš na televizijo ali na splet, povsod ti prinašajo predmete ali dogodke, ki jih drugega za drugim skladiščiš v zabojnik želja, ki bi jih uresničil. Virus covida-19 je z restrikcijami svobode gibanja pretresel ustaljene navade, tako da je nebroj ljudi spoznalo čar posebnega domačijskega zadovoljstva, ki ga doživiš, ko iz pečice potegneš spečeno štruco kruha.
To smer je že pred pol stoletja nakazal norveški filozof Arne Naess, ko je utemeljil pojem in gibanje ekosofije. V čem je njen smisel v družbi številnih izrazov, kot so eko, bio, domače, organic, ekologija, zeleni, Greenpeace, naravovarstveništvo, fair-trade, pravice živali itd.?
Naess je iskal pojem, ki bi presegel modno navdušenje biti eko in kupovati organsko pridelano hrano, ki bi segel prek izletniškega občudovanja prirode, ki bi se ne izčrpal z aktivističnimi akcijami. Ekosofija je namreč življenjski stil. Torej princip, ki v temelju spremeni človekov odnos do bivanja. Na neki način moderna religija.
Potemtakem fanatik, ki bi ljudi iz mest preselil nazaj na podeželje in jih vrnil v bukolično dobo civilizacije? Nikakor, bil je mislec globoke ekologije (»deep ecology«). Naess, eden osrednjih skandinavskih filozofov, je najprej preučeval semantiko in filozofijo znanosti na univerzi v Oslu, potem pa je leta 1969, v zenitu univerzitetne kariere, osupnil akademski svet. Opustil je profesorsko sinekuro in začel premišljevati, kako bi združil misel, človeka in naravo, kako bivati v ritmu narave. Štiri leta kasneje je izdal knjigo Ekologija, družba in življenjski slog, ki je postala biblija gibanja globoke ekologije. Bil je antiglobalist in nasprotnik ideologije potrošništva, vendar ni deloval kot protestnik, temveč kot kreator.
Zahtevati višji materialni standard in večjo gospodarsko rast je v nasprotju z redom narave. Ta ne izhaja iz kopičenja stvari, ampak iz samoomejevanja.
Beseda, ob kateri nas zmrazi, saj spominja na diktature, ki omejujejo človeka. Zakaj bi množice, ki uživajo v svobodi gibanja, v obiskovanju turističnih destinacij, v čarih izbiranja predmetov v nakupovalnih centrih, v fascinaciji nad avtomobilom, opustile svoj modus vivendi?
Naess ni bil ideolog niti prevzgojitelj, bil je mislec, ki je osmišljal in ustvarjal ekosofsko zavest kot vodilo skozi bivanje. Postavil si je skromno počitniško hiško na vrhu gore, do katere pa ni vodila pot. Tudi v mesecih, ko je tam bival, njegove stopinje niso utrle steze prek pobočja. Kako je to mogoče? Preprosto, sledil je principu, da vsakič stopi nekaj korakov stran od zadnje poti. Kot iskalec se ni želel ponavljati, obenem pa ni hotel naravi vtisniti svojega pečata s tem, da bi shodil drobno rastlinje v zbito zemljo. Svoje početje je osnoval na spoštovanju do narave. Moj namen, da kar najpreprosteje pridem do doma, ni absoluten, uskladiti ga moram s svetom rastlin, in zato se bom povzpel z malo manj udobnim korakom.
Samoomejitev zanj ni kastracija svobode, ampak toleranca in sobivanje z drugimi. Ali še drugače – dialog s prirodo.
To ni občutek prevzetosti, ki zajame obiskovalca gaja ali parka. Ta je namreč na isti ravni kot navdušenje ob gledanju filma ali poslušanju koncerta. Dialog z naravo sega onkraj sprehoda po gozdu ali sajenja rastlin na vrtu. Filozofija Naessa kdaj potrebuje leta, da zaživi v človeku. Sam sem se dolgo bojeval z divjo rastočo rastlino, ki je leto za letom pognala kak meter iz tal in štrlela iz žive meje ligustra. S škarjami sem jo vsakič porezal do tal, a zlomek je venomer preraščal rastlinje, ki sem ga nekoč kupil in zasadil kot ograjo. Ali bom postal vrtni Sizif? No, sočasno se je vame naselil črv misli divje narave, ki mi ga je med intervjujem ponudil bard prirode Iztok Geister, ko je govoril o moči narave, vidni, ko iz asfaltnega pločnika požene regrat, ki se je zasejal in preživel človeški civilizaciji navkljub. Torej sem se prenehal bojevati z vsiljivcem in ga začel opazovati. Bil je kajpak bezeg, ki si je moji volji in načrtom navkljub izboril prostor med sadikami ligustra. Kot starogrški Heraklej, ki je izvedel herojska dela, kakršnih običajna bitja ne zmorejo. Zdaj sem ga začel spoštovati, sploh ob misli, koliko rastlin iz vrtnarij sem skrbno zasadil, jim seveda poprej izkopal primerno jamo, jih pognojil, zalival in odstranjeval potencialne tekmece. Tu imam pa heroja, ki je samoniklo pognal korenine in izvolil postati moj vrtni sostanovalec. Ob tem sem se spomnil prizora s potepuškega kolesarjenja: ob hiši je rasel bezeg, a ne kot razvejan grm, marveč kot drevo s silnim dvometrskim deblom. In tako je nekoč vsiljivec s svojim dialogom neverjetne vztrajnosti postal sogovornik. Dobesedno, v pomladnem času, zdaj ko je dobil nekaj volumna, krepko zacveti in v znak sklenjenega prijateljstva ponudi cvetove, ki jih potem še mesece hvaležno srebam v jutranjem čaju. Kdaj si seveda napravim tudi daljnoazijski čaj oolang ali paimutan, ampak bezgov ima močnejšo zgodbo. Izborjeno pravico, da biva tam, kjer mu človek sprva ni dovolil.
Ekopsihologinja Sarah A. Conn je Naessov koncept ekološkega jaza razširila v smislu, da človek ne gradi odnosov samo znotraj družine in družbe, temveč tudi prek identifikacije z rastlinami. V knjigi Ecopsychology (Roszak, 1995) tako opisuje, kako se je pri njej v New Yorku na terapijo oglasil petdesetletnik, ki je kot reven deček prišel iz Srednje Amerike in potem v ZDA naredil uspešno poslovno kariero. Sredi pogovora so mu privrele solze v oči, začel je pripovedovati o otroškem doživljanju slapov in divjine, o izgubi sveta, ki ga sredi Manhattna ni več. In avtorica od tod izpelje, da je tudi odnos z naravo eden temeljev človekovega jaza.
Če človek nima stika z naravo, bo v svojem ravnovesju mrzlično iskal odnose z ljudmi, katerimikoli, samo da bo v družbi. Kdor je sposoben dialoga z naravo, se lahko tej presiji ogne in tudi druščine med ljudmi ne izbira vsepovprek, zanjo se ne odloča iz nuje, ampak takrat, ko mu ponuja nekaj več, nekaj drugega kot priroda. Einstein kajpak drugače: kadar se je znašel v blokadi mišljenja, je poniknil v gozdove blizu Princestona.
Seveda ne gre za antagonizem kultura : narava, mesto : divjina, tudi moderni meščan bo sredi betona, stekla in aluminija sredi peklenskega poletja opazil prirodo, če bo med vožnjo z avtom opazoval temperaturne kazalce. Mestno središče je za dve stopinji toplejše od četrti, kjer se bohotijo parki, ter za tri in več od periferije, v katero segajo polja in gozd. Ne iz Naessovega spoštovanja do rastlinja, temveč iz povsem pragmatičnih razlogov so v velikih mestih začeli klicati na pomoč drevje in grmičevje. V Lyonu na primer so široke ulice in betonske predele delno razkopali in vanje zasadili pasove dreves in grmov, črni asfalt, ki veliko bolj absorbira sončne žarke, pa so na nekaterih cestah nadomestili z belim. Konec koncev gostilna v senci mogočne lipe ali oreha ponuja bistveno blažjo klimo kot terase kafičev pod tendami.
Ekosofija je tudi vprašanje klime. Vgrajevanje klimatskih naprav, ki sredi poletja za deset stopinj ohladijo prostore, je sprožilo paradoks, da v ZDA ljudje plačujejo bistveno višje račune poleti za ohlajevanje kot pozimi za gretje. Načelo stremljenja po ugodju je obenem aroganca do letnih časov in izguba sposobnosti prilagajanja naravi. Naess se je zapisal v zgodovino ne le po svoji teoriji, ampak tudi po načinu življenja. Ko je opozarjal na razsipniško porabo energije, je to ponazoril z dejstvom, da Norvežani porabijo 70-krat več energije za pranje posode kot Afričani. In imel v svojem domu pozimi dosledno deset stopinj; kadar ga je med branjem le preveč zeblo, pa je napravil serijo poskokov. V nekem intervjuju je potem ironično pripomnil, da je z drugo ženo temperaturo dvignil na 15 stopinj.
Zadaj seveda ni bil mazohizem, ampak nameren umik iz iskanja cone ugodja.
Zima v krepko ogretih stanovanjih izgubi svojo bit, saj so stanovalci oblečeni v majice kot sredi poletja, ne priznavajoč ritma letnih časov. V starem katalogu dedove šole v Šmartnem ob Paki sem nekoč bral o pripetljaju, da je v razredu temperatura padla na 11 stopinj in so otroke poslali domov; tedanji normativ je določal, da je primerna temperatura za učenje 15 stopinj Celzija.
Piše: Bernard Nežmah
Foto: Carlos David
