Smo leta 1996.

Enaintridesetega maja je za rakom na prostati umrl Timothy Leary, odpadniški doktor psihologije, heroj psihedelične generacije, mesija LSD-ja in zgodnji promotor virtualne resničnosti. Na spletu je uprizoril prvo umiranje v živo v zgodovini. »Najnevarnejši človek v Ameriki,« kot ga je ljubkovalno imenoval Nixon, je na poslednjem tripu sklenil triado svojega življenjskega mota »Turn on, tune in, drop out«.

Prižgal je internet, se za kratek čas vklopil in se na koncu za večno odklopil. Njegove zadnje besede so bile »Why not?«. Zakaj pa ne? se mi je takrat zdel najboljši stavek na smrtni postelji vseh časov, skupaj z »Mehr Licht!«, za katerega pa ni trdnih dokazov, da ga je Goethe v resnici izrekel. Leary ga je potrjeno izdahnil in pretočil po spletu. Svoje zadnje atome je sublimiral v bite.

Novembra istega leta je Ljubljano obiskal gospod, ki je Learyja zelo dobro osebno poznal in je iz tega, kako atome spreminjati v bite, naredil briljantno kariero. Izhaja iz grške ladjarske dinastije Negrepontis. Njen zadnji patriarh Dimitrios Negrepontis je nemara bolj kot magnat znan kot prvi grški alpski smučar, ki je nastopil na olimpijskih igrah: leta 1936 je tekmoval v moški kombinaciji v Garmisch-Partenkirchnu.

Njegov sin Nicholas Negroponte je tistega zasneženega novembrskega večera predaval v Cankarjevem domu, kamor ga je povabil prodajni in marketinški proto-guru Aleš Lisac. Obisk ni bil najboljši, delno zaradi slabega vremena, delno zaradi slabo razvite lokalne scene IT. Vanity Fair ga je tega leta na svoji lestvici »nove elite« uvrstil na 50. mesto (zmagal je Rupert Murdoch, pred Billom Gatesom). Lisac je pozneje na svojem blogu priznal, da je bil to edini seminar v karieri, ki mu je prinesel izgubo. Po koncu intervjuja, ki sem ga z njim opravil za Mladino, se je Negroponte podpisal v moj izvod knjige Being Digital (Biti digitalen). Izšla je leto dni prej in v trenutku postala biblija prihodnosti. Njegovo posvetilo je še danes največji bibliofilski fetiš moje knjižnice.

Knjiga je v papirnati obliki izšla zato, ker svet še ni bil dovolj digitaliziran, da bi lahko informacije učinkovito prenašal v obliki bitov namesto atomov. Atomi so zanj »masa s težo« (časopisi, revije, cedeji, devedeji, knjige), biti pa so brez teže in barve, »elektronski podatki, ki potujejo s svetlobno hitrostjo«. Negroponte je preroško napovedal združitev informacijskih tehnologij, interaktivnosti, razvedrila in ekonomije. Njegovo dialektiko atoma in bita je mogoče izvesti na preprost aksiom: »Vse, kar JE mogoče pretvoriti v bite, BO pretvorjeno v bite.«

Danes se takšne prerokbe zdijo samoumevne, toda pred četrt stoletja so bile blizu blasfemije. Kdo pa si je takrat želel konca televizije, filmov, glasbe in knjig? Ne pozabimo, da je Netflix vse do leta 2007 filme izposojal po polžji pošti.

Toda Negroponte (letnik 1943), po izobrazbi arhitekt, ni bil le dežurni prerok prihodnosti iz naslonjača, pač pa tudi človek akcije na terenu. Kot dislektik se v javnih nastopih že vseskozi zavzema za destigmatizacijo te genetske in nevrološke motnje. Prvi stavek v Biti digitalen je priznanje: »Ker sem dislektik, nerad berem.« Poleg tega pa je konec šestdesetih na inštitutu Massachusetts Institute of Technology (MIT) v Cambridgeu ustanovil Architecture Machine Group, leta 1985 pa še znameniti MIT Media Lab.

Ko sta na začetku devetdesetih novinar Louis Rossetto in njegova poslovna ter življenjska partnerica Jane Metcalfe iskala investitorje za zagon nove revije, ki naj bi pod eno streho združila digitalne tehnologije, pop kulturo, ekonomijo in politiko, je bil prvi, ki ga je koncept prepričal, prav Negroponte. V Wired je investiral 75.000 dolarjev (današnjih 140.000 dolarjev) in postal njegov redni kolumnist. Tudi pozneje se je izkazal za dobrega »poslovnega angela«, saj je financiral več kot 30 zagonskih podjetij, med drugim tudi Skype, leta 2005 pa je ustanovil neprofitno organizacijo One Laptop per Child (Za vsakega otroka prenosni računalnik).

Prva številka revije Wired je izšla marca 1993 in po njej se je v trenutku spremenilo vse – preteklost, sedanjost in prihodnost. Nič več ni bilo tako, kot je bilo. Vsak nov dan so bile dovoljene nove sanje.

Kontrakulturni fenomen s tako daljnosežnimi posledicami, kot jih je povzročil Wired, ta »tehnološki odgovor na Rolling Stone«, se res zgodi samo enkrat na generacijo.

Ni naključje, da je rojstno mesto obeh prelomnih medijskih projektov prav San Francisco oziroma širše vzeto njegov zaliv. Bay Area je bil od sredine šestdesetih epicenter novih paradigem. Pri tem niti ni gotovo, da sta Rolling Stone in Wired dva popolnoma ločena fenomena. Njuna kronologija in genealogija večkrat sovpadata do te mere, da bi lahko izrisali skupno družinsko drevo. Vse, kar se je v zalivu zgodilo v zadnji polovici stoletja – Haight-Ashbury, poletje ljubezni, hipiji, psihedelično gibanje, Grateful Dead, rave kultura, virtualna resničnost, internet, Silicijeva dolina, pametne droge –, podpira isti kontinuirani dramaturški lok, včasih z istimi akterji. Od deadheads do netheads nas loči več desetletij, hkrati pa niti pol koraka. Pesnik, filozof in internetni aktivist John Perry Barlow (1947–2018), na primer, je bil takrat tekstopisec za skupino Grateful Dead (1971–1995), ustanovitelj mednarodne organizacije za digitalne pravice Electronic Frontier Foundation – EFF (1990), avtor prelomnega manifesta Deklaracija o neodvisnosti kibernetičnega prostora (1996), hkrati pa vseskozi tudi redni sodelavec revije Wired.

Devetdeseta so bila čas kroničnega nalezljivega optimizma, ki ga je Wired prezentiral z ekstatično retoriko. Sodelavci revije so iskreno verjeli, da bo digitalna revolucija pometla s starimi družbenimi avtoritetami, jim vzela moč in jih poslala na smetišče zgodovine. S posebnim užitkom so napovedovali zaton institucij in artefaktov analogne dobe, od državnega šolstva do New York Timesa. V svojem entuziazmu so sicer mnogokrat zgrešili, še večkrat pa zadeli: že čisto na začetku izhajanja so napovedovali, da bo »kmalu prišel čas«, ko bomo vsi imeli povezan računalnik v svojem žepu. Če ne verjamete, preverite svoj žep.

Toda že konec devetdesetih se je začela nezaustavljiva erozija subkulturne medijske ikone proti mainstreamu. Wired je sicer še vedno rutinski profet trendov prihodnosti, vendar brez tistega sočnega »žmohta« utopičnega futurizma iz časa njegovih začetkov.

Smo leta 2021.

Fantazme o novem začetku so vedno dobra terapija. Danes, skoraj tri desetletja po začetku epopeje Wired, verjamem, da bi bilo treba Negropontejev aksiom rahlo korigirati. Mogoče pa le ni tako dobro, da bo prav vse, kar je mogoče pretvoriti v bite, pretvorjeno v bite. Mogoče pa potrebujemo digitalni »detoks«.

Avgusta leta 1993, nekaj mesecev po prvi številki revije Wired, je angleški novinar Tom Hodgkinson začel izdajati čudaški, vendar simpatičen dvomesečnik The Idler, ki prav tako izhaja še danes. Bolj diametralno nasprotnih konceptov si ne bi mogli zamisliti. Wired je »tune in«, The Idler je »drop out«. Wired objavlja futuristične manifeste o novi digitalni ekonomiji, The Idler pa Manifest svobode: kako se osvoboditi anksioznosti, strahu, hipotek, denarja, krivde, dolgov, vlade, dolgočasja, supermarketov, računov, melanholije, bolečine, depresije, dela in odpadkov. Če je Wired zagovornik nenehnega »napredka« in sprememb, Hodgkinsonov projekt zagovarja skromnost, zmernost, celo brezdelje in lenarjenje (kot pove ime revije), branje (papirnatih) knjig, vrtnarjenje, samooskrbo ter – igranje na ukulele.

Ukulele? Zakaj pa ne?

Napisal: Roman Brilej
Ilustracija: Milanka Fabijančič
Urednik poglavja: Tadej Zupančič

Naročite revijo Outsider, prejmite odlične vsebine in omogočite naše delo. Hvala!