Pred nedavnim mi je nekdo predstavil zapis Amadea Bordige z naslovom Legenda o Piavi (La leggenda del Piave). Bordiga v uvodu opiše dogodke, ki so sledili slavnemu »čudežu pri Kobaridu« leta 1917. Po dveh letih bojevanja je v t.i. 12. ofenzivi avstroogrskim silam uspel presenetljiv preboj soške fronte, ki ga je italijanskim enotam uspelo zaustaviti šele pri reki Piavi – domnevno tudi zaradi pomoči povišanega pretoka reke. Takrat je Piava postala del italijanske nacionalne mitologije, njeno ime pa je opevano v mnogih delih italijanske patriotske in ljudske literature. Najbolj znana je verjetno pesem neapeljskega pesnika E.A. Maria z naslovom La leggenda del Piave, leta 1946 vključena tudi v ožji izbor za nacionalno himno in še danes stalnica vojaških proslav, ki je ustoličila Piavo kot reko herojev, vsaj do velike katastrofe na jezu v soteski Vajont leta 1963, v kateri je življenje izgubilo več kot 2000 prebivalcev okoliških vasi. Prav konstrukcija jezu in dogodki, ki so pripeljali do katastrofe, so glavna tema polemike Amadea Bordige.

Z idejo jezu v soteski Vajont so se prvič ukvarjali v poznih dvajsetih letih 20. stoletja, a je bilo treba na uresničitev zaradi družbenopolitičnih in predvsem strokovnih zadržkov počakati vse do leta 1960. Zagovorniki zajezitve so v izjemno visokem jezu, ki je bil ob zaključku gradnje z 263 metri najvišji na svetu, videli popoln izkoristek značilnosti soteske, za katero se jim je zdelo – kar je razvidno iz poročila natečajne komisije -, da je narejena prav za tovrstno izkoriščanje, s tem pa so izkazali svojo povsem ekonomsko determiniranost. Konstrukcija jezu je sledila najnovejšim tehnološkim dognanjem. Če so klasični jezovi velikim volumnom in hidravličnim potiskom vode kljubovali z lastno težo ter odebeljeno bazo, je bil ta oblikovan kot vitka in lahka armiranobetonska lupina v obliki krožnega loka. T.i. ločni jez s krivuljo izbočeno nasproti pritisku vode prenaša tlak na robove konstrukcije, ki so vpeti v bregove soteske. Tako bregovi prevzamejo glavnino vodnega pritiska in omogočijo znatno manjšo porabo materiala.

Konec leta 1963 med zaključno fazo prvega polnjenja akumulacijskega jezera je z južne stene soteske zaradi povečanega pritiska na bregove zdrsnilo več kot 260 tisoč kubičnih metrov zemlje in kamenja. Velik plaz, ki naj bi v vodo zdrsnil s hitrostjo najmanj 110 km/h, je povzročil, da se je voda v 250-metrskem valu razlila čez jez in povzročila  poplavo, ta pa je zradirala več vasi v dolini reke Piave in terjala tisoče življenj. Kasneje se je izkazalo, da je do manjših plazov in z njimi tudi ene smrtne žrtve prihajalo že med samo gradnjo, kar je italijanska vlada poskušala prikriti z vloženimi tožbami proti novinarjem in delavcem. Graditelji so prav tako ignorirali domačine okoliških vasi, ki so že pred začetkom opozarjali na številne plazove in od samega začetka nasprotovali gromozanskemu jezu. Navsezadnje je ime soteske Vajont, ki so ga nadeli tudi vodnem rezervoarju, v furlanskem dialektu primerljivo z benečanskim izrazom va zo, kar bi v dobesednem prevodu v slovenščino pomenilo gre dol oziroma pada dol – zadostno opozorilo že samo po sebi.

Nadvse ljudske tradicije »nestrokovnih« množic, kot so med drugim tudi sama poimenovanja sotesk, dolin, potokov in ostalih geografskih pojavov, sicer v sebi res ne nosijo absolutnih resnic, a v njih zagotovo lahko prepoznamo kanček modrosti, ki se je izoblikovala v specifičnem lokalnem in kulturnem okolju ter je lahko v pomoč tudi današnjim »strokovnim« umom. Tako se zdi tudi v aktualnem primeru zajezitve potoka Suhorca v Brkinih. V etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen lahko preberemo, da taka imena označujejo potoke, ki ob suši presahnejo in nestalne potoke, ki priderejo ob velikem dežju, nato pa se kmalu posušijo.

O projektu akumulacije Suhorca oz. Padež si lahko več preberete v številnih javnih dokumentih, člankih, platformah, peticijah in drugih virih dostopnih na spletu. Na tem mestu zapišimo samo tiste vzporednice, ki jih poleg zgovornega zemljepisnega imena z nekaj domišljije lahko povlečemo z zgodbo jeza Vajont. Začetek projekta akumulacije na Brkinih sega skoraj dve desetletji v preteklost, natančneje v leto 2001, ko se je vlada prvič resneje lotila problema oskrbe s pitno vodo v istrski in kraški regiji. Projekt so zaradi strokovnih pomislekov oz. domnevne ekonomske nevzdržnosti opustili in ga kasneje nadomestili s povezavo z bližnjim cevovodom in povečanjem izkoriščanja že obstoječih vodnih virov. Zaradi nesposobnosti, manka interesa in politične volje nobene od verzij rešitve regionalne oskrbe z vodo niso izpeljali.

Načrt akumulacije v Brkinih so nedavno obudili in ga uvrstili na seznam državnih prioritetnih projektov. Poseg predvideva 57 metrov visoko zajezitev, ki bi zadrževala jezero dolžine 4,1 km, z največjo širino 260 metrov in povprečno globino 18 metrov. Zagovorniki projekta trdijo, da ta predstavlja edino dolgotrajno rešitev za oskrbo Istre s pitno vodo in je najboljši kompromis med hidrotehničnimi in naravovarstvenimi pogoji. Odločevalci pa, tako kot v Italiji pred več kot petdesetimi leti, iz procesa izključujejo lokalne prebivalce, ki z okoljevarstveniki opozarjajo na možen vpliv akumulacij na Škocjanske jame in na že tako občutljivo biotsko ravnovesje v reki Reki, ki se napaja tudi iz potokov Suhorca in Padež. Vprašljivi sta tudi količina vode v omenjenih vodotokih, ki se zaradi podnebnih sprememb vztrajno zmanjšuje in njena kvaliteta,  s tem  pa primernost zajete vode. Tako kot v primeru Vajont je vprašljiva tudi primernost geološke sestave tal. Obstaja namreč nevarnost prepuščanja, saj jo sestavljata fliš in apnenec. Civilna iniciativa kot alternativo predlaga povezavo vseh bližnjih že obstoječih vodovodov, saj je taka rešitev cenejša, hitrejša, okolju prijaznejša in zagotavlja vir vode poleg obali tudi celotni kraški regiji.

S pomočjo površne »analize« opravljene za potrebe tega zapisa težko sodimo o najprimernejši rešitvi problema oskrbe jugozahodnega dela Slovenije s pitno vodo. A povedna je groba diskreditacija vseh dvomljivcev s strani odločevalcev in vztrajanje pri zastareli rešitvi, kljub temu, da danes obstajajo bolj primerni načini za gospodarjenje z vodo. Zdi se, da pri akumulaciji Suhorca oz. Padež ne gre toliko za akumulacijo vode, prej za akumulacijo cementa, najverjetneje pa za dobro staro akumulacijo dobička. Na zaključek legende o Suhorci bo treba počakati še vsaj dve leti, kolikor naj bi trajale nove strokovne preveritve, v tem času pa se lahko zavzemamo za konstruktivno javno razpravo, iskanje najprimernejše rešitve in tako morebiti pripomoremo, če ne že k srečnemu pa vsaj zadovoljivemu koncu.

Piše: Blaž Šenica

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja