Ta zgodba ima dve zgodbi. Prva je o slavnem angleškem filozofu švicarskega rodu, ki se je ob pisanju knjige o arhitekturi odločil, da jo bo poskusil ljudem približati ne le skozi besede, temveč tudi skozi gradnjo. Druga je o slavnem švicarskem arhitektu, ki ga je filozof najel, da mu pomaga uresničiti ta cilj.

Alain de Botton je že kot dokaj mlad filozof zaslovel po vsem svetu s pisanjem poljudnih in berljivih knjig, ki visokoleteče filozofske koncepte prizemljujejo in osmišljajo tudi za vse tiste, ki niso nikoli brali Platona, Hegla in Kierkegaarda. Deli Utehe filozofije in Kako vam Proust lahko spremeni življenje sta bili ob izidu prodajni uspešnici tudi pri nas. Njegova šesta knjiga, Arhitektura sreče, za zdaj še ni prevedena v slovenščino (z izjemo pred leti objavljenega prvega poglavja), a prav ta knjiga je bila povod za projekt Living Architecture, ki je med drugim obrodil tudi zgodbo številka dve. V Arhitekturi sreče se de Botton sprehodi skozi pokrajino arhitekturnih stvaritev, a ne kot umetnostni zgodovinar ali arhitekt, celo ne kot filozof. Njegov sprehod je sprehod občutljivega in razmišljujočega posameznika, ki si že na samem začetku zastavi vprašanje, s katerim se arhitekti srečujemo vsak dan, ko se soočamo z naročniki (in s samim sabo). Zakaj sploh arhitektura? Verjetno je odveč omeniti, da je pri iskanju odgovora dosti bolj uspešen, kot smo arhitekti sami.

Ob srečevanjih s svetovno znamenitimi in tudi bolj obskurnimi arhitekturnimi deli sicer vedno predstavi njihov zgodovinski in kulturni kontekst, a v resnici se ves čas ukvarja z dosti bolj bistveno temo – kakšen odnos vzpostavljajo ta dela z uporabnikom, z opazovalcem, z mimoidočim. Kaj mu lahko dajo, kako lahko oplemenitijo njegovo življenje in njegov čas na tem svetu. Njegovi uvidi so ganljivo natančni in vredni podrobne obdelave, a na tej točki naj Arhitekturo sreče samo vsem priporočim v branje in za spodbudo navedem kratek citat. Nanaša se na postajo londonske podzemne železnice na Canary Wharfu sira Normana Fosterja. »Ko gledamo ta masivni obok, ki ga podpira en sam, vitek betonski steber, brez pritožb in kot da bi bil brez teže, se ob tem nehote vprašamo, kako bi tudi mi sami želeli nositi svoja bremena.«

Spodbujen od lastnih spoznanj, pridobljenih skozi pisanje, se je de Botton po izdaji knjige lotil še mnogo bolj ambicioznega projekta. Doživetje in vrednost kakovostne arhitekture bo ljudem približal s tem, da jim bo omogočil bivanje v njej. Prek fundacije Living Architecture (Živeča arhitektura) bo po Veliki Britaniji postavljal hiše, ki bodo po neastronomski tarifi dostopne za najem. Kot prostori za preživljanje počitnic, koncev tedna, prostega časa. Kot prostori za odmik. Vsako bo oblikoval drug arhitekturni biro, izvedla pa fundacija Living Architecture. Od leta 2006 do danes jih je bilo postavljenih osem, od katerih jih je sedem v redni uporabi in jih je mogoče rezervirati prek spletne stani projekta, za obdobje od treh do šestih dni. Večina hiš je primerna za šest oseb, ena samo za dve, katera med njimi pa tudi za deset. Na prvi pogled se cena – okoli 1500 funtov za nekaj dni (odvisno od velikosti hiše) – zdi visoka, a ko znesek preračunamo na deset oseb in pet dni, ugotovimo, da stane nočitev na osebo okoli 50 evrov. Kar je ceneje od skromne hotelske sobe v Parizu in samo za spoznanje več od najema sobe Airbnb v Ljubljani na vrhuncu sezone. Z izjemo prvega – A Room For London – so vsi objekti postavljeni globoko v neokrnjena področja angleškega podeželja, odmaknjeni od vrveža vsakdanjika. Razlog za to bi lahko bil povsem preprost – ustreči želji uporabnikov po oddihu zunaj urbanih središč. A bralec Arhitekture sreče lahko tu prepozna globlji, bolj premišljen namen. De Botton knjigo konča s poglavjem The Promise of a Field – Obljuba polja. V njem po prehojenih kilometrih in stoletjih grajenih prostorov prispe nazaj v nepozidano naravo. In se ozre prek praznega, nedotaknjenega polja. V njem opazi vso tisto lepoto neokrnjene narave, ki jo opevamo, tako rekoč odkar človeštvo piše, gotovo pa od romantike dalje. Njegovo spoznanje je preprosto. Ljudje ne bomo nehali graditi. Neizogibno bomo še naprej posegali vedno globlje v polje. A glede na lepoto in čistost tega, kamor vdiramo, ali ne nosimo tudi dolžnosti, da se naš poseg podredi najvišjim standardom, da tako uporabniku kot polju ponudi največ, kar mu le lahko? Na tej točki se začne druga zgodba. Peter Zumthor je arhitekt, ki ga arhitektom ni treba predstavljati. Vsaj od odprtja Kunsthausa Bregenz leta 1997 je njegova zadržana, stroga, a obenem sublimno lepa arhitektura referenčna točka za vso globalno arhitekturno produkcijo, in od leta 2009, ko je prejel Pritzkerjevo nagrado, je tudi on sam najširše prepoznana eminenca. A za razliko od mnogih starchitectov Zumthor svoje delo skozi vsa leta vedno večje prepoznavnosti in slave nadaljuje skromno in odmaknjeno, iz majhnega studia s 30 zaposlenimi v anonimnem Haldensteinu blizu Chura v Švici.

Z Alainom de Bottonom ga druži globoko prepričanje, da je ne glede na moč besed in podob arhitekturo nujno treba dojemati in izkušati v živo. Njegove stavbe niso nič manj fotogenične kot večina vrhunske arhitekturne produkcije, a medtem ko toliko na vseh koncih objavljenih »mojstrovin« v živo na koncu razočara, Zumthorjeva dela zares zaživijo šele, ko smo z njimi v telesnem stiku. Kot bi bila tudi sama telesa, so polna osebnosti, z materialno prisotnostjo, ki je najprej taktilna, tudi kadar jo (kot bi rekel Juhani Palaasma) »otipavamo zgolj s pogledom«. Podobno kot de Botton je tudi Zumthor pisal o arhitekturi. In podobno kot pri de Bottonu lahko tudi njegovo knjigo Misliti arhitekturo samo toplo priporočim v branje. V njej med drugim zapiše: »Zame lahko stavbe posedujejo čudovito tišino, ki jo povezujem z lastnostmi, kot so zbranost, očitnost, trpežnost, prisotnost in integriteta, a tudi toplost in čutnost; stavba, ki je ona sama, ki biva kot stavba, ne da bi karkoli predstavljala, ki samo obstaja.« Projekt Petra Zumthorja za Living Architecture me je presenetil dvakrat. Prvič, ko sem pred leti videl objavljeno maketo njegove ideje. Drugič, ko sem prvič videl realizirani projekt. Ti dve podobi bi bili težko bolj različni, a ravno skozi obe skupaj se nam razkrije prava globina projekta. Maketa, o kateri govorim, je preprosta. Na levi strani je strm klanec, približno dvojne človeške višine. Čezenj je položen ploščat kamen, ki sega daleč v prostor. Ta kamen je na približno treh četrtinah podprt z drugim kamnom, ki deluje kot steber. Pod tem podprtim previsom stoji ena sama človeška silhueta, ki daje celoti merilo. Fotografija je monokromatska, v modrih tonih. Morda je nekje v ozadju tudi drevo. V bistvu je to podoba dolmena. Enega izmed najbolj prvinskih arhitekturnih arhetipov, stavb iz prazgodovine, ki so tako stare, da jim komaj sploh lahko rečemo stavbe. V primerjavi z njimi je Stonehenge (ki bi ga z malo popustljivosti lahko umestili v isto kategorijo) vrhunski dosežek visoke tehnologije. Dolmen je ploščata skala, podprta s tremi pokončnimi skalami. Komajda obdelan, še zdaleč ne hiša, komajda stavba. Bolj prostorsko obeležje. Sam sebi namen. Samo obstaja. Ne glede na to, da se to razmišljanje očitno navezuje neposredno na navedek iz Zumthorjevega pisanja, me je, kot rečeno, ta podoba presenetila. Zumthorjev na daleč prepoznavni slog zaznamujejo jasne, ravne linije, čiste geometrijske forme iz iskreno uporabljenih materialov, v katere so umeščene praznine in svetlobe. Nikjer v njegovem opusu ne najdemo t. i. »organskih« form, ki so prišle »v trend« v zadnjih nekaj desetletjih. Se je Zumthorju na stara leta zmešalo? Je končno popustil pod težo zeitgeista? Je to njegov komentar k delom mlajših avtorjev, v stilu »tudi jaz znam to, samo bolje«? (In tu ni dvoma, tudi če bi bil končni izdelek do potankosti enak maketi, bi bil za neergonomsko stopnico višje od velike večine predstavnikov smeri »organske arhitekture«.) Hm. Pustimo času čas …

Preskočimo nekaj let. Letos je bila objavljena realizirana vila Petra Zumthorja za Living Architecture. Iz objavljenih slik je očitno, da od (an)organskih oblik in kamnov ni ostalo nič. Trenutek razočaranja. Mhm, potem se je na koncu vendarle oprijel preizkušenega in potrjenega jezika svoje arhitekture. Ni popustil trendom, a tudi ni tvegal skoka v neznano. Ampak ti dve podobi vseeno vztrajno plavata pred očmi, druga ob drugi. Določene formalne podobnosti so opazne. Težka konzolna streha, podprta z enim masivnim stebrom. »Neobstoječa« steklena opna, ki zapira notranji prostor. Ampak zakaj potem jekleni okvirji na oknih? Zakaj tako izrazit rob tal? Zakaj tako, no, konvencionalno? In potem je naenkrat jasno vse. »Stavba, ki je ona sama, ki biva kot stavba, ne da bi karkoli predstavljala, ki samo obstaja.« Peter Zumthor ne piše romanov. Njegovo delo ni narativno. Ne želi razlagati, poučevati, pisati pravljic. Peter Zumthor je iskren. Stavba je stavba. Beton je beton, les je les, okno je okno. In vse je samo tisto, kar je. Ne želi biti nekaj drugega. Stavba je izdelek. Obrtniški izdelek, tehnološki izdelek, kulturni izdelek. Po vsem razmišljanju in risanju in filozofiji nekdo vzame v roke lopato, kladivo, izvijač. In vse skupaj zgradi. Stavba tako nikoli ne more biti kamen ali reka ali trava. In vsi poskusi, da bi jo naredili za kaj podobnega, na koncu kvečjemu samo še bolj izpostavijo umetnost tega početja. Kadar gre po sreči, deluje umetelno. Kadar ne, deluje zgolj zlagano. Ali pretenciozno. Kot ošabna otroška igra, ki ji resničnost ne zadošča. Ker zgolj bivati ni dovolj. Tako kot zdaj ni več dovolj zgolj obiskati neki kraj ali doživeti nekaj lepega, temveč je to treba tudi zabeležiti, fotografirati, posneti in objaviti vsemu svetu. A te otroške igre Zumthorja ne zanimajo. Na misel mi pride pasus iz Korinčanov (13:11): »Ko sem bil otrok, sem govoril kot otrok, razmišljal kot otrok, sklepal kot otrok. A ko sem odrasel, sem pustil za sabo otroške stvari.« Ne vem, ali je Peter Zumthor veren človek. A vem, da je zrel človek. In vem, da je humanist. Ves njegov opus priča o tem, da tudi ko razmišlja o stavbah kot sebi lastnih in najprej svojih, razmišlja o človeku. Ta humanizem mi je najlepše ponazoril prof. Florjančič nekega dne v Španiji: »To, česar večina arhitektov ne razume, ko govorijo o funkcionalizmu, je, da ‘funkcioniranje’ človeka ni omejeno samo na to, koliko prostora potrebuje, da opravi določeno delo, koliko svetlobe potrebuje, da vidi, koliko zraka, da lahko diha. ‘Funkcioniranje’ človeka je tudi emocionalno, to so tudi odnosi, prepričanja, želje in strahovi. Pač vse to, kar nas dela ljudi, in ne robote.«

Secular Retreat je v resnici zgolj hiša. Je izdelek, in tega se ne sramuje. Hkrati poskuša biti kot izdelek največ, kar je le lahko. Naj se na tej točki vrnem k prvemu citatu iz Arhitekture sreče. Če Fosterjeva postaja de Bottonu pripoveduje o prenašanju bremen, o čem pripoveduje Zumthorjeva vila? O tem, da je biti dovolj. Secular Retreat je kraj, ki je namenjen zgolj bivanju. Kjer nam ni treba nastopati, kjer smo lahko mi sami. Tako kot je tudi hiša ona sama. Okna imajo jeklene okvirje, zato ker jih potrebujejo. In v tem, da so vidni, ni nič sramotnega. Ljudje smo včasih krhki in ranljivi in potrebujemo odmik. In s tem ni nič narobe. Na betonskih stenah so jasno vidne plasti zalivanja betona, ker se beton pač zaliva po stopnjah, in tega ni treba skrivati. Ljudje se s časom postaramo, dobimo gube, osivijo nam lasje. In tudi to je lepo. In prav v načinu, kako se ta dva toka misli prepletata na neki samotni lokaciji v Devonu, se kaže mojstrstvo Petra Zumthorja. In Alaina de Bottona. Filozof je imel željo, da bi svoja spoznanja o pomenu arhitekture prenesel drugim, in vedel je, da to lahko stori samo skozi arhitekturo. Arhitekt je ta spoznanja materializiral v stavbi, ki filozofovih spoznanj ne razlaga. Temveč jih uteleša.

Sam ne verjamem, da je arhitektura umetnost. Arhitektura je kultura in je praksa. Na trenutke lahko doseže višine, ko jo drugi označijo za umetnost. In v teh trenutkih doseže tisto, kar je lastno vsem velikim umetniškim delom. Da z opazovalcem vzpostavi odnos, ki presega jezik, vid, razumevanje. Da poseže neposredno v osebo, ki jo doživlja, in se je dotakne, kot se eno telo dotakne drugega. Da izpolni obljubo polja.
Napisal: Bor Pungerčič