Čas Dneva spomina na mrtve vsako leto v meni izzove misli o smrti in minljivosti, odnosu ljudi do smrti in umrlih ter prostorih, ki so namenjeni poslednjemu počitku. V tem času po navadi obiščem bližnje pokopališče in se sprašujem o filozofskih nazorih družbe, na katerih so sodobna pokopališča zasnovana. V kateri tipologiji odprtega prostora se odnos do smrti in vera v posmrtno življenje bolje izrazijo kot v zasnovi pokopališča?
V Sloveniji praviloma ne gradimo veliko novih pokopališč. Nov prostor za pokop po navadi pragmatično pridobimo z razširitvijo starejših pokopališč, kjer prostor to omogoča. Ob opazovanju obstoječih pokopališč ugotavljam, da je na oblikovalska izhodišča velike večine še zdaj dejavnih prostorov poslednjega počitka vplivala katoliška vera s svojim ritualom pokopavanja in odnosom do smrti. Slovenska pokopališča so podobna pokopališčem drugih držav s podobno tradicijo, na primer italijanskim ali hrvaškim. Za njih je značilna velika uporaba peska in kamna, nagrobniki pa so pogosto oblikovani glede na status in prepričanja umrlega ter njegovih bližnjih. Prava kamnita mesta mrtvih so. To izjavo lahko potrdim tudi z ogledom ljubljanskih Žal, kjer so v ospredju kamniti elementi pokopališča. Pred časom je upravljalec pokopališča Žale pričel z zasaditvijo dreves, vendar je pretežna uporaba grajenih prvin v preteklosti še danes vidna v prostoru. Žale bi težko obravnavali kot predvsem zeleno pokopališče.
Z obiskom držav Severne Evrope lahko opazujemo protestantska pokopališča. Ta so praviloma parkovno zasnovana. Zelo pogosta je uporaba tratnega parterja, na katerega so postavljeni manjši kamniti nagrobniki. Za nekatere tovrstne prostore spomina so značilne tudi manjše plošče v trati. Drugih dodatkov na grobnih poljih npr. sveč in cvetja ni zaslediti v tolikšni meri. Identifikacija in osredotočenost obiskovalca se iz individualnega groba razširi na pokopališče kot celoto. Na nekoliko poetični način lahko to vrsto pokopališč poimenujem tudi gaj mrtvih.
Oba tipa pokopališč se medsebojno ne razlikujeta zgolj po vizualni podobi, temveč tudi po družbenem odnosu do narave. Prvi tip pokopališč uporablja kot osnovni gradnik pretežno mrtve elemente narave, kamen, pesek, včasih tudi vodo. Žive, zelene naravne prvine se pri oblikovanju uporabljajo minimalno, saj zaradi načina vzdrževanja grobov niso najbolj zaželene. Tovrstna pokopališča delujejo na sončen poletni dan monumentalno, težko in vroče. Vse to priča o odtujenosti človeka od narave. Poleg tega je pri temu tipu pokopališča zaradi različno oblikovanih nagrobnikov ter zahtevnega vzdrževanja grobov opaznejša tudi razlika med posameznimi grobovi. Eno redkih sodobnih gozdnih pokopališč v Sloveniji je pokopališče Srebrniče pri Novem mestu, ki sta ga zasnovala krajinska arhitekta Dušan Ogrin in Davorin Gazvoda z arhitektom Alešem Vodopivcem. Pri zasnovi pokopališča je mogoče zaslediti vzor skandinavskih gozdnih pokopališč. Ogrin v knjigi Krajinska arhitektura pojasni svoj pristop k urejanju prostorov poslednjega slovesa. Pokopališče enači kot prostor miru, ki še živečim pomaga sprejeti smrt kot del življenja. Zasnovali so ga z obsežnejšo rabo vegetacijskih elementov, na grajenih prvinah pokopališča pa je poudarka manj. Rastlinsko gradivo je na pokopališčih zaželen gradnik prostora zaradi svojih psihoterapevtskih lastnosti. Poenoteno oblikovanje nagrobnikov je utemeljeno v ideji, da smo po smrti vsi enaki. Pri zasnovi pokopališča so avtorji upoštevali tudi naravne danosti krajine. Njihov oblikovalski jezik temelji na uporabi obstoječih krajinskih elementov; s preoblikovanim smrekovim gozdom tvorijo senčnate predele namenjene oddihu, gozdne jase so namenjene grobnim poljem, posamezne vrste pokopa pa so razporedili glede na reliefne danosti. Ravno upoštevanje in prilagoditev obstoječemu krajinskemu kontekstu je tisto, po čemer ta zasnova blesti. Avtorji pokopališča obstoječe krajine niso nadvladali, temveč so se ji z uporabo njej lastnega oblikovalskega slovarja in vnašanjem novega programa prilagodili in posledično približali. Na ta način je meja med pokopališčem in obstoječo krajino zabrisana.
Danes, ko so v ospredju ekološki problemi, ekstremni vremenski pogoji kot sta vročina in suša, boj za zdravo okolje itd. je toliko bolj pomembno, da se pri oblikovanju vseh tipov odprtega prostora dovolj pozornosti, površine in sredstev nameni kakovostnem oblikovanju odprtega zelenega prostora. To zlasti velja za oblikovanje pokopališč, ki v današnjem času večkrat ne opravljajo več zgolj svoje primarne funkcije tj. pokop bližnjih in prostor spomina. Zlasti v večjih mestih so pokopališča redki prostori miru in oddiha pred vsakodnevnimi stiskami. Oblikovanje gozdnih in tratnih prostorov spomina danes ne temelji na miselnosti, po kateri je človek del narave in preprost v svojem bistvu. Sodobni miselni okvir oblikovanja gozdnih pokopališč je utemeljen v reševanju ekoloških in družbenih problemov. Tudi pri obnovi in razširitvi obstoječih pokopališč bi veljalo več poznosti nameniti ne zgolj prenovi oz. gradnji poslovilnega objekta, temveč tudi sami zasaditvi pokopališča in njegovi navezavi na obstoječ krajinski oz. mestni kontekst. Eden izmed uspešnih primerov prenove pokopališča bi lahko bila tudi razširitev pokopališča Polje v Ljubljani. Lokalni prebivalci so se njegovi razširitvi uprli, saj so namesto pokopališča tam želeli park. Z bolj sodobno zasnovo s kompleksnejšo zasaditvijo, bi lahko ti dve zelo pomembni potrebi združili.
Piše: Živa Pečenko
