Leta 2008 je občina Ljubljana razpisala javni natečaj za ureditev nekdanje tovarne Rog in širšega urbanega območja okrog nje. Komisija je ocenjevala 14 prispelih elaboratov. Zmagal je barcelonski studio MX-SI Architectural Studio. Danes se biro imenuje BAX. Vodi ga arhitekt Boris Bežan. Arhitekti BAX-a so avtorji več kulturnih objektov, med njimi sta Muzej Göste Serlachiusa na Finskem in kulturni center Lorca v Granadi v Španiji, trenutno gradijo umetnostni muzej Kunstsilo na Norveškem. Gre za prenovo objekta industrijske dediščine v nov kulturni center. Z Borisom Bežanom smo se pogovarjali o prenovi Roga.
Leta 2008 ste zmagali na natečaju za prenovo tovarne Rog. Po petnajstih letih se projektu obeta izvedba. Kako se je v tem času spreminjal/razvijal?
V natečajni nalogi iz sedaj že davnega leta 2008 je bila predvidena celotna ureditev kareja z večjo gostoto pozidave. Poleg obstoječega poslopja Roga s prizidkom so bili predvideni tudi zelo velika večnamenska razstavna dvorana, manjši hotel v obliki stolpnice, stanovanjski bloki proti Trubarjevi in Rozmanovi ulici ter velika podzemna garaža. Program je mestna občina zastavila ambiciozno, saj je želela nepremičnino, ki jo je kupila z javnim denarjem, kar najbolje izkoristiti za oblikovanje obnovljenega mestnega kareja na odlični lokaciji, sledeč ideji zgoščevanja mesta kot protiuteži ekološko potratni razpršeni gradnji, ter revitalizirati nabrežje Ljubljanice vzhodno od Zmajskega mostu.
Prvotno je želela mestna občina javni del projekta financirati z javno-zasebnim partnerstvom in tako izkoristiti takratno gospodarsko konjunkturo ter obnoviti in zgraditi javni del objekta brez večjega vložka proračunskih sredstev. Prišla pa je ekonomska kriza in financiranje na tak način ni bilo več mogoče, zato se je občina odločila, da projekt zmanjša na del, nujno potreben za ohranitev starega poslopja in delovanje predvidenega javnega programa, ter da projekt zgradi z javnimi sredstvi. Nato je prišlo do zapleta z začasnimi uporabniki poslopja Roga in predvidena obnova je obstala.
Arhitekturno gledano se je projekt leta 2013 zmanjšal na zgolj minimum, nujno potreben za ohranitev obstoječe glavne zgradbe Roga. Stavba za nadaljni obstoj potrebuje obnovo. Glavna ideja natečajne rešitve je ohranitev in prezentacija obstoječega glavnega industrijskega objekta kot industrijske kulturne dediščine. Ker obstoječa glavna zgradba ne ustreza današnjim standardom glede potresne in požarne varnosti ter minimalne energetske učinkovitosti in praktično nima servisnih prostorov, smo predvideli, da vse manjkajoče funkcije zgradbe prevzame severni prizidek, tako da so bili posegi v obstoječe poslopje minimalni. Zmanjšana verzija projekta ohranja originalno natečajno rešitev.
V čem vidite največjo arhitekturno kakovost in posebnosti objekta? Kaj boste k temu dodali novega?
Glavni objekt bivše tovarne Rog pomeni v okolju Slovenije eno najpomembnejših stavb industrijske dediščine. Tovarna je bila prvotno namenjena proizvodnji obutve. 120 m dolgo in samo 10 m široko poslopje je bilo zasnovano tako, da so ob velikih oknih vzdolž severne in južne stranice v vrsti postavili stroje, ki so se z jermeni pripenjali na enotno vrtečo se os ob fasadi. Ozkost lamele in velika okna so omogočali visok nivo naravne osvetlitve. Sprva je bila tovarna dvonadstropni objekt, grajen iz opeke. Takratni lastnik se je odločil, da prvo nadstropje podre in na opečnato pritličje postavi armiranobetonsko skeletno konstrukcijo, ki je bila za tiste čase v tem prostoru novost. Konstrukcija je ekspresivno oblikovana, z nosilci v obliki lokov in profiliranimi stebri, ki proti Ljubljanici tvorijo fasado, ki skuša industrijsko zgradbo povzdigniti na nivo mestne palače.
Da bi ohranili prostorski in oblikovalski koncept, smo skušali vse servisne programe, vertikalne komunikacije in potrebno protipotresno ojačitev umestiti v dolgi in ozki stekleni severni prizidek, s čimer smo tudi zaščitili severno fasado pred vremenskimi vplivi. S to potezo smo ohranili enotni prostor proizvodne dvorane z omenjeno ekspresivno konstrukcijo – oblikovno najkakovostnejši del obstoječe zgradbe. Najbolj dovršena je konstrukcija v prvem nadstropju, kamor smo umestili zahtevani program večnamenske dvorane in knjižnice, tako da bo ogled tega prostora omogočen vsem obiskovalcem Centra Rog.
Osrednji del kareja smo namenili parkovni ureditvi, ki se navezuje na Trubarjevo ulico.
Muzej Göste Serlachiusa, Mänttä, Finska, natečaj 2011, izvedba 2014
V vašem biroju ste načrtovali že več projektov na področju kulture, od Muzeja Göste Serlachiusa na Finskem do kulturnega centra Lorca v Granadi v Španiji. Kako bi izkušnje načrtovanja kulturnih objektov v Španiji ali na Finskem primerjali s slovenskim prostorom?
Ko gre za objekte, namenjene kulturni dejavnosti, razlike v načinu načrtovanja in gradnje nimajo kake specifike. Na splošno v bolj razvitih državah nadzor nad projektom za naročnika prevzame t. i. »projekt manager«, tudi pri javnih zgradbah, naročnik je bolj vpleten v vsakodnevne odločitve pri projektiranju, projektni tim je večji, z vsemi možnimi konzultanti, medtem ko je v Sloveniji, Španiji in Mehiki veliko odločitev prepuščenih arhitektu, projektiranju pa se po navadi nameni manj časa in sredstev.
Center Federico García Lorca, Granada, Španija, natečaj 2005, izvedba 2015
Kakšna je vloga kulturnih institucij sodobnih mest? Kje je meja med kulturo in tržno dejavnostjo?
Kulturne institucije so del infrastrukture sodobnih mest. Mejo med kulturo in tržno dejavnostjo je težko postaviti, po vsej verjetnosti bi bilo to dobro vprašanje za filozofe. V Kristiansandu trenutno gradijo muzej, ki smo ga projektirali. Direktor regionalnega muzeja se je zelo trudil, da bi v muzej umestili čim več tržne dejavnosti, saj se zaveda, da bo s tem lahko financiral razstave, ker je tudi na Norveškem težko zagotoviti zadostna finančna sredstva za kulturo iz javnega proračuna. Seveda pa se vsi s tem ne strinjajo.
Umetnostni muzej Kunstsilo, Kristiansand, Norveška, natečaj 2016
Ali spremljate aktualne polemike v medijih, kako bi jih komentirali?
Žal nimam časa, da bi polemike spremljal tako podrobno, da bi jih lahko komentiral. Vsekakor pa problem zasedbe lastnine oz. s tem povezana problematika obstaja povsod po svetu, v Barceloni, kjer živim, pa je to vsakoletna stalnica.
Pogovarjal se je: Matevž Granda
Foto: arhiv BAX
