Morda poznate pripovedko, ki naj bi izvirala iz Bohinja, v zadnjih desetletjih pa se včasih omenja kar v povezavi s celotnim slovenskim ozemljem. Bodoči Bohinjci naj bi bili, ko je Bog delil svet različnim ljudstvom, najprej pozabljeni. Peščico potrpežljivih in skromnih ljudi, ki je stala ob strani in je zato izvisela pri delitvi prostorskih dobrin, je Bog na koncu vendarle opazil in so se mu zasmilili. Zato jim je odstopil najlepši kos sveta, ki ga je do takrat ljubosumno čuval zase.

Zgodbica je kot nalašč za samopredstavo poštenega garaškega ljudstva na »sončni strani Alp«, ki ima na osrednjem trgu svoje prestolnice »namesto vojskovodje na konju pesnika s peresom in muzo«, ki je »ljudstvo knjige« in ki v srcu Evrope varuje zadnje ostanke neomadeževane narave. Vsi ti motivi so že davno prerasli v nekakšne sodobne izpeljanke razlagalnih pripovedk, ki seveda ničesar ne razlagajo tujim obiskovalcem – ti so podobnih pripovedk navajeni iz svojih domovin (katera evropska država pa se pred drugimi najprej hvali z velikimi vojskovodji ali pa z uničeno naravo?). Takšne zgodbe niso zares namenjene obiskovalcem, ampak so vedno namenjene definiranju in povezovanju tistih skupnosti, o katerih govorijo. Razlika med majhnimi skupnostmi z manj zgodovinskega spomina in starejšimi državami, ki ne čutijo več potrebe prilagajanja pravljic v »državotvorne« pripovedke, je v samozavesti. Pomanjkanje samozavesti se lahko kaže v težavah lastne države s svojo zgodovino in simboli, lahko pa se manifestira precej bolj banalno, recimo pri razkazovanju znamenitosti obiskovalcem in prijateljem iz tujine. Neprijetno značilnost, da poskušam pri tujcih slišati, ne, celo iz njih celo izvleči izraze občudovanja pokrajine, narave, mest in gradov, sem večkrat opazil tudi pri sebi. Ko začne človek podrobneje opazovati takšne nenavadne »turistične« patologije, jih opazi tudi pri drugih sodržavljanih. Medtem, ko na njih v Veliki Britaniji, na Danskem, ali pa celo na Češkem, torej v državah, ki imajo kljub splošnemu mnenju tudi celo vrsto strukturnih problemov, na skoraj patološko potrebo po pritrjevanju tujcev domačinom nisem naletel skoraj nikoli.

Vendar pa je treba biti pazljiv, da človek ne zapade v drugo, enako narcisistično skrajnost samoobtoževanja in omalovaževanja. Tudi v tej nesamozavestni mešanici čaščenja narave in iskanja tujega priznanja nismo izjema. Ozreti se moramo samo onkraj Karavank, na »senčno stran«, kjer imamo sestro dvojčico. Avstrijska Koroška je že sto let slovenski Drugi – od travmatičnih bojev po koncu prve svetovne vojne in plebiscita, katerega stoletnico smo obeleževali lani, in vse do danes, ko je Koroška onkraj Karavank svetla podoba Minimundusa, bogatejše ekonomije in Ikee, obenem pa tudi temačni teater tlečega velikonemškega nacionalizma in mazaških akcij na tistih nekaj dvojezičnih tablah, ki so bile kljub zakonodajnim zavezam le postavljene. Verjetno pa gre za narcisizem majhnih razlik; razen jezika si je identiteta obeh dežel tako podobna, da ju je ljudem, ki se z odraščanjem ne naučijo razbiranja subtilnih kulturnih kodov, le težko ločiti. Morda so ravno zato na Koroškem jezikovne vojne, manifestacija edine oprijemljive razlike, neizogibne. Na nelagodno sorodnost me je spomnila izjava enega izmed nemško pisočih koroških pisateljev, da svojim sorojakom zameri čaščenje gora in gozdov, ker so to edini elementi domovine, Heimat, za katere se ni bilo treba potruditi ali jih zgraditi. Morda se bo to v dobi globalnega segrevanja spremenilo, saj celo mogočne stene gorskih vršacev in širjave šumečih gozdov niso več monolitne nedotakljive entitete, ampak krhki in uničljivi ekosistemi. In pa, seveda, od tega meseca imamo Ikeo tudi na sončni strani Alp. Izjem in edinstvenosti, teh zadnjih zatočišč nesamozavestne narcisoidnosti, je v globaliziranem svetu vedno manj, kar je tudi razlog, da so v turistični industriji vedno bolj pomembne in vedno bolj agresivno oglaševane.

In za to gre verjetno pri vsaki razlagalni pripovedki. »In živela sta srečno do konca svojih dni.« Mar res? Zanimive, zagonetne, neprijetne zadeve se skrivajo v vsem, kar je izpuščeno. Ni potrebno biti psihoanalitik, da začneš o pravljici razmišljati kot o dimnem zaslonu, o narcisoidni zagledanosti v »državotvorno« naravo pa kot o preusmeritvi pozornosti od vsega, kar ni samo dano, ampak je zasluženo, zgrajeno in ustvarjeno. Na koncu koncev se celo v knjigi vseh knjig prava zgodba začne šele z izgonom iz Raja.

Miloš Kosec

Naslovna fotografija: Nix (CC BY-SA 3.0)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja