Od vseh elementov notranje opreme imajo zastori morda najbolj raznolike in bogate povezave s politiko. Verjetno zato, ker so bile tapete, zastori, zavese in tapiserije nekdaj pridržani samo za najbogatejša vladarska prebivališča, v katerih so se praviloma odvijale politične spletke in drame. Spomnimo se samo na Shakespearjevega Polonija, ki se skrije za zastor, da bi lahko prisluškoval mlademu princu Hamletu, in za to plača s svojim življenjem. Zastor prestreza poglede, bodal pa ne.
Polonij za zaveso med prisluškovanjem Hamletu, ki ga je stalo življenja
Malo novejši tip političnega zastora je večji in manj oprijemljiv kot fevdalne tapiserije: železna zavesa, ki se je po drugi svetovni vojni po Churchillovih besedah spustila od Stettina do Trsta. V glavnem pa so zastori dveh zelo različnih vrst. Prva vrsta zastorov je domača baročni domišljiji, za katero površina sten predstavlja vse premalo prostora za zgodbe, podobe in ornamente, s katerim želi krasiti domovanje. Baročna domišljija ne prenese odsotnosti: zanjo so tkanine priložnost za dodatno umetniško in pripovendo plast v prostoru. Baročna tapiserija ne zakrije stene, na kateri je obešena, ampak ji doda novo površino zgodb, barv in oblik. Njej nasprotna je zavesa, ki jo najraje uporablja politična domišljija. To je zastor, ki ne dodaja, ampak odvzema; ne bogati, ampak zakriva; omogoča Polonijeva prisluškovanja in Churchillovo ločitev med dvema blokoma. To je zastor, ki je prazen in nem ter ki kvečjemu govori samo s svojo praznino. Tako kot gledališki zastor je zanimiv samo zaradi tistega, kar je za njim in kar se zastor trudi zakriti. To je zastor prekinitve, netransparence, prisluškovanja in pozabe. Ni naključje, da se je tak zastor pred kratkim razgrnil ravno v hiši, ki bi jo lahko poimenovali slovenski Helsingør, Hamletov grad: v Vili Bled.
Koncertna dvorana v običajnem stanju (vir: Vila Bled)
Pred nekaj dnevi je Bled obiskal ameriški državni sekretar Mike Pompeo in se v Vili Bled srečal s slovenskim državnim vrhom. Za državni kompleks ob jezeru je bil kratek obisk samo smiselno nadaljevanje stoletje dolge državniške zgodbe, ki se je nekoliko nakazovala že s prvimi visokorodnimi lastniki, knezi Windischgrätzi, do polnosti pa se je razbohotila v prvi in drugi Jugoslaviji, ko je pod Karađorđevići in Titom Vila Bled postala neuradna poletna diplomatska prestolnica države. Največ sledi je državniška preteklost pustila ravno iz obdobja socialistične Jugoslavije, med drugim s samo stavbo vile, ki so jo začeli zidati pred vojno, nadaljevali med vojno in dokončali v poznih štiridesetih. Zato je večina likovne opreme vile iz kratkega obdobja socialističnega realizma, ki je začel veneti že v zgodnjih petdesetih. Med likovnimi deli je morda najbolj monumentalna velika freska v t.i. koncertni dvorani, ki jo je ustvaril slikar Slavko Pengov. Freska velikih dimenzij obvladuje celotno dvorano in prikazuje partizanski boj proti okupatorju od leta 1941 do 1945. No, če ste se v Vili Bled nahajali v času obiska Pompea, ste fresko zaman iskali. Namesto živopisanih prizorov se je na steni raztezal zastor krem barve, ki je iz monumentalne dvorane ustvaril kaj povprečen in provincialni ambient pozabe in potlačitve. Namesto kvalitetnega celostnega interjerja neke dobe smo lahko doživeli izpraznjeno in revno dvorano z zastorjem, ki je v resnici primeren samo za prisluškovanja in spletke.
Dvorana, prirejena za pogled ameriškega državnega sekretarja; namesto fresk krem zavese (vir: Petja Grafenauer)
Seveda je jasno, da ne živimo več v socializmu, tako kot tujim državnikom ob razkazovanju gradov Brdo in Bled ter obiskom cerkve na blejskem otoku ni treba posebej razlagati, da ne živimo več v monarhiji ali da katoliška veroizpoved že stoletja ni več edina dovoljena vera. Dediščina je zbirka najkakovostnejših usedlin preteklosti; tako kot v vseh evropskih državah pa je tudi naša preteklost preplastena z mnogimi raznolikimi, celo konfliktnimi plastmi. Četudi človek ni veren ali ne verjame v monarhični absolutizem, lahko iskreno uživa v vrhunskih in iskrenih umetniških delih, ki so jih za sabo pustili srednjeveški freskanti, baročni izdelovalci tapiserij in modernistični slikarji. Zakaj ne bi enako veljalo za kakovostna dela socialističnega realizma? Zato je zastor v Vili Bled, ki lahko v trenutku zagrne cel spekter umetniško in zgodovinsko utemeljene umetnine, pravzaprav snov za psihoanalitike, ki se ukvarjajo s potlačitvami. Ob tem velja spomniti, da je druga velika monumentalna freska Slavka Pengova, ki si jo lahko ogledate v preddverju Velike dvorane Državnega zbora in ki prikazuje zgodovino Slovencev od naselitve do osvoboditve, doživela podobno nespoštljivo osiromašenje, ki pa ni bilo izvedeno z zaveso, ampak s precej bolj trajnim posegom spuščenega stropa, ki je povsem enakopravno posnel zgornje dele glave tako Nemcem in Slovencem ter nehote dodal še komentar naslikani paroli »Narod si bo sodbo pisal sam«, ki jo je ravno tako prerezal. Ko sem pred nekaj leti pisal o amaterskem pristopu do kulturne dediščine, se mi je takšen zelo sodoben pristop zdelo najprimerneje označiti za »pragmatični realizem«. Ob obisku sekretarja Pompea smo lahko spremljali nadgradnjo pragmatičnega realizma, ki je namesto s sprejemanjem preteklosti in dodajanjem novih sodobnih in samozavestnih umetnin obseden s prikrivanjem, odvzemanjem, poenostavljanjem in uprizarjanjem pomensko praznega kiča. Kako je sploh mogoče samozavestno stati pred tujimi obiskovalci in sprejemati poklone, če si tik pred tem zagrnil zastor pred prizori lastne preteklosti, da jih kdo slučajno ne bi videl? Prekletstvo pragmatičnega realizma je rezultat nelagodja do lastne preteklosti in obenem nezmožnosti, da bi si postavili sodobne kakovostne objekte in naročili spodobna umetniška dela. Ostanejo nam podedovane hiše in zastori, ki so poceni – tako in drugače.
Miloš Kosec
Podprite ustvarjanje revije Outsider in se nanjo naročite.
