Izhodišče eseja je temeljno vprašanje, kaj arhitektura je. Pri iskanju odgovora sem se vedno znova srečeval z mislijo, da je prave arhitekture pravzaprav zelo malo. Tudi z definicijami je tako. Pevsner naprimer zapiše, da je kolesarnica zgradba, katedrala pa arhitektura in da je skoraj vse kar zapira prostor z namenom, da se vanj vseli človek, stavba, termin arhitektura pa je rezerviran za zgradbe oblikovane tudi z estetskim nagovorom. Tako slabih ali pa pomankljivih definicij je veliko. Mislim, da jih je nekaj celo bullshit.

Obstaja kar nekaj definicij pojma arhitektura, saj si jo vsak predstavlja nekoliko po svoje, za eksplicitno podano definicijo pa je koncept pojma arhitektura očitno preveč izmuzljiv.

Na tem mestu se mi zdi pomembno izpostaviti sledeče, o tem bom tudi pisal.

Res je, da je veliko grajenega in malo arhitekture, ampak tudi znotraj tega malega deleža so oscilacije velike. Pomembno je, da prepoznamo dobro, pravo arhitekturo (pridevniki so sicer odveč, vendar zgolj kot poudarek) in neko delo, ki to ni, ali pa se, še slabše, pretvarja da to je.

Zato bom poskušal razkrinkati tisti del arhitekture, ki se pratvarja, da je arhitektura – poimenoval sem ga bullshit arhitektura.

Svoj esej bom naslanjal predvsem na dve deli. Prvo delo je v arhitekturnih vodah dobro poznan esej Rema Koolhaasa – Junkspace, drugo delo pa je filozofski esej iz leta 1986 Harrya G. Frankfurta z naslovom On bullshit. Ne bom skušal pokazati kako ima Koolhaas prav, to mu je uspelo že samemu, temveč bom poiskal korelacijo z njegovim delom v eseju Frankfurta in na koncu skušal podati in utemeljiti tezo, da smo v obdobju bullshit arhitekture.

Izraza ‘bullshit arhitektura’ v takšni obliki pred tem pisanjem še nisem zasledil, zato ga bom skušal afirmirati sam na podlagi omenjenih del. Posvetil se bom predvsem pridevniku bullshit in s tem kategoriji arhitekture, ki jo bom skušal opisati.

Junkspace

Glede na dejstvo, da se ta esej nanaša na arhitekturno tematiko bom začel s kratkim povzetkom in ključnimi sporočili Koolhaasovega eseja.

Junkspace je svet v katerem živimo danes. To je prostor, ki se neustavljivo razpreda in osvaja cel naš planet. Je ostanek, ki ga je človeštvo pustilo za seboj po modernizaciji. Produkt modernizacije tako ni moderna arhitektura, pač pa junkspace. Gre za nadvse nekakovosten prostor z oslabljenimi ambicijami, z omejenimi pričakovanji in močno reducirano resnostjo, kot pravi Koolhaas. Tako kot današnja tržna logika je tudi junkspace koncept, ki zagovarja misel ‘more and more, more is more’.

Je rezultat vseh nesprejetih odločitev, vzrokov s katerimi se nismo soočili in odločitev ki niso bile sprejete. Junkspace je nezapomnljiv, neustavljiv in vedno v stanju prihajanja.

In najpomembnejše. Junkspace zapira pogoje za arhitekturo, s tem pa jo izključuje.

Na tem mestu nastopi bullshit arhitektura. Čeprav junkspace zapira pogoje za arhitekturo, po mojem mnenju, ustvarja pogoje za bullshit arhitekturo in s tem bullshit arhitekte.

51_kritika_01

Bullshit

Bullshit je, tako kot arhitektura, zmuzljiv koncept, saj se nanj ves čas lepi komična lastnost, ki nas zabava in vzpostavlja korelacijo z našo dosedanjo uporabo besede, ki pa je trivialna. To nas ne sme zavesti in se moramo osredotočiti na razlago kot jo je prvi vzpostavil Frankfurt.

Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo sranje (angleško bullshit) definira na več načinov, še najbljižji pa so; kar je malo vredno, govoriti in počenjati neumnosti, lahkomiselnost ter začudenje, zavrnitev. Nobena od teh ni prav precizna, zato bom uporabljal originalno angleško verzijo, ki se opisuje tudi kot dejanje prevare, označuje prazen in nesmiselen govor.

Tako kot junkspace je tudi bullshit težko ujemljiv. Bullshit se zdi informativen ali si takšen želi zdeti, četudi je v resnici prazen. Govorimo o obliki pretvarjanja glede znanja, torej na nek način o prevari, čeprav prevare ne smemo povsem enačiti s bullshitom. Do bullshita v prvi fazi prihaja ker sralec (kdor govori bullshit) ne razvije pravega, pomankljivega ali nobenega odnosa do vsebine znanja.

Bullshit ni nekaj, kar ni resnično, torej ga ne moremo označiti kot laž. Na drugi strani tudi ni resnica. Nekdo, ki podaja bullshit, se za resnico preposto ne zmeni, jo ignorira in ne investira posebne skrbi za njo. Na dejstva se bullshit ne ozira preveč, verjetno zato, ker jih ne obvlada povsem in je zato priročnejše, če poišče ‘svoja’ dejstva, se opre na njih in jih skuša pokazati kot relevantna. Poleg tega se oseba ki govori (dela) bullshit ne zmeni za resnico, zelo pa jo zanima, kaj o njej in njemu samememu meni poslušalec in sprejemnik.

Zakaj je bullshit slabše kot laganje? Ker laganje priznava dejstva in se jih, medtem ko jih zanika, dobro zaveda, drugače seveda laž niti ne bi bila mogoča. Pri bullshitu je problematično predvsem to, da se na dejstva požvižga in skuša prevarati na primer sogovornika. Pri tem pa sralec zavaja tudi samega sebe, zato verjame, da to kar govori ni laž, kar je res, in da je celo pravilno, kar pa ni res – sralec se v to sam zavede.

Nekoliko bolj poljudno bi lahko rekli da gre za blebetanje. Bistvo bullshita ni, da je napačno, temveč, da je ponarejeno in brez ozira na resnično stanje.

Da se bullshit kaže kot kulturni problem, Frankfurt izpostavi tri pomembne aspekte; napačna vednost, samoprevara in prisiljenost imeti mnenje.

Do njih prihaja ker so ljudje velikokrat ‘prisiljeni’ govoriti o rečeh, ki jih ne poznajo prav dobro ali sploh ne. Tudi zato ker čutijo potrebo po lastnem mnenju, brez da bi o tem imeli osnovne podatke. In ker je, za konec, razširjen splošen dvom v kredibilnosti informacij.

Bullshit arhitektura

Bullshit arhitektura je torej ‘arhitektura’, ki jo producira bullshit. Pogoji za takšno arhitekturo so že vnaprej pripravljeni v okolju v katerem živimo in se imenujejo junkspace. V prejšnjem odstavku so opisani razlogi zakaj prihaja do takšne arhitekture. ‘Arhitekti’ so velikokrat tisti, ki podajajo neprecizna, netočna in bullshit mnenja, kot tudi ostala dela – realizacije, predavanja, razstave, … Ker arhitekti čutijo potrebo po kreiranju arhitekture (konec koncev so v to prisiljeni, če želijo preživeti) in ker je pravih arhitektov bolj malo, je prisiljene arhitekture veliko (to pa potem ni arhitektura). Ker je razširjen dvom v kredibilnost informacij se zdi, da lahko skoraj vsak poišče svojo informacijo, jo utemelji z bullshitom in realizira na način, ki potem soustvarja junkspace in ga ne prebija kot bi ga prava arhitektura. Iz takšnih vzvodov nastaja bullshit arhitektura. Arhitektura, ki ni arhitektura, ampak se pretvarja in pogosto verjame, da to je.

Razloge temu gre verjetno iskati v času v katerem živimo. Sistem neoliberalnega kapitalizma, ki ga ureja instrumentalno tržna logika zahteva in producira bullshit in bullshit arhitekturo.

Diane Ghirardo v svojem eseju »The Architecture of Deceit« opozarja na dejstvo, kaj danes smatramo kot arhitekturo in kako je vrednotimo. Današnjo arhitekturo vidi kot orodje v rokah sistema, ki prikriva dejansko stanje in ne izpostavlja relevantih odgovorov na stanje v prostoru, prav tako se nanj ne odziva dovolj kritično. Pogosto se dogaja, da neko delo cenimo na podlagi formalnega in estetskega aspekta, ki sta samo dva izmed pomembnih aspektov, ki bi jih morali upoštevati. Kar ustvarja bullshit arhitektura je to, da se posveča in izpostavlja samo en vidik arhitekture, medtem ko druge zanemarja in se na njih ne ozira oziroma odziva.

Tadao Ando je nekoč zapisal, da arhitektura nad določeno višino ni več mogoča. Ilustrativen primer tega so dubajski nebotičniki. Ti niso zgrajeni iz potrebe po gradnji v višino zaradi pomankanja prostora, pač pa je cilj takšnega ustvarjanja čim večji ‘wow’ efekt in postavitev novih rekordov. To je bullshit arhitektura. Čeprav mogoče kakšen izmed teh nebotičnikov deluje dobro v npr. tektonski artikulaciji (zgolj kot predpostavka za opis primera), pa zanemarja ostale aspekte potrebne za vzpostavitev arhitekture. Če je to v tem, mogoče ne najbolje izbranem primeru višina in drznost oblik, pa ni razširjeno dejstvo, da nekatere izmed teh bullshit arhitektur v začetku niso bile priklopljene na kanalizacijsko omrežje in tako niso normalno funkcionirale. Tudi izpod najvišje stolpnice na svetu Burj Khalifa so z nepregledno kolono cistern dnevno odvažali odpadne vode in fekalije. Vozniki teh kamionov so na izpraznitev čakali tudi do 40 ur. Blišč in beda ‘naj’ stolpnice na svetu.

51_kritika_02

Je arhitektura še mogoča in kako?

Na tem mestu je pomembno, da se zavedamo, da je cilj izdelovanja arhitekture – arhitektura.

Arhitektura brez arhitekture je cenena umetnost, neokusna moda ali zgolj tehnično-instrumentalni objekt. Prihodnost arhitekture bi morala biti jasna – to je arhitektura. Potrebno je prenehati z bullshit arhitekturo in začeti spreminjati junkspace v boljši prostor. Pojavi se vprašanje ali je to mogoče in kako?

V začetku sem zapisal, da je junkspace prostor,  ki zapira pogoje in izključuje arhitekturo, s tem pa ustvarja pogoje za bullshit arhitekturo. Ampak, zapira pomeni, da še ni zaprto in izkjučuje pomeni, da še ni povsem izključeno. Zato menim, da je arhitektura danes še mogoča.  Mogoča je samo na en način. Poiskati mora prave vzroke, podati prave odgovore, postaviti dobra vprašanja ter se ob tem vedno znova vzpostavljati kot arhitektura.

V tem eseju še zdaleč nisem odgovoril na vprašanje kako, sem pa povedal nekaj o tem kako ne in kaj arhitektura ni. S tem sem podal neko orientacijo za arhitekturo. Odgovoriti na vprašanje česa nočemo, je korak k odgovoru na vprašanje kaj hočemo. To pa je arhitektura – kot arhitektura.

Avtor: Tomaž Cirkvenčič

(Objavljeno v 1. številki revije Outsider)

tomaž - portret

Tomaž Cirkvenčič

Literatura:

Frankfurt, G. Harry, 2009, ”O sranju”, Maribor: Subkulturni azil Maribor

Koolhass, Rem, 2000, ”Junkspace”, A+U Special Issue, 2000 (maj)

Ghirardo, Diane, 2002, ”The Architecture of Deceit” v Ballantyne, Andrew, 2002, ”What is architecture? ”, London, New York: Routledge, 2002

“Sanitation in Dubai”, Wikipedia, dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Sanitation_in_Dubai, (1.3.2015)

Frampton, Kenneth, 2013,“Towards an Agonistic Architecture”, Domus, 2013 (Oktober)

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja