Lange_01_central
Čas za arhitekturno kritiko

Svoboda ima svojo ceno

Je arhitekturne kritike premalo? Danes na to dejstvo opozarjajo številni arhitekti. Toda ob zapisu kritičnega mnenja, komentarja ali zgolj izjave o aktualni produkciji, pa naj bo še tako argumentirano, nas na uredništvo revije kliče užaljeni arhitekt s pritožbo, zakaj ga kritiziramo. Včasih nam po objavi kritike grozi odvetnik, češ da s kritiko povzročamo gospodarsko škodo. Zgodilo pa se je tudi, da nas je klical prizadeti uporabnik, da je arhitektura, ki smo jo objavili, zanič in da ti arhitekti mislijo le nase. Kaj torej lahko naredimo, da bodo razmere za arhitekturno kritiko spodbudnejše, argumentirana in tehtna kritika pa sprejeta brez dolgotrajne osebne zamere?

V majhnem prostoru, kot je slovenski, s prepletenimi poznanstvi in osebnimi odnosi, v katerih škodoželjne govorice, opravljanje in zavist zlahka zamajejo dolgo, pošteno grajeno profesionalno pot, je še toliko bolj pomembno, da imamo sistem kritiškega aparata z določenimi merili vrednotenja. Vsaka diskreditacija še ni kritika. In vsaka kritika še ni diskreditacija.

Pred kratkim je v drugi dopolnjeni izdaji izšla knjiga Umetnost in arhitektura, zbirka esejev arhitekta Edvarda Ravnikarja (Fakulteta za arhitekturo in Slovenska matica, uredil Aleš Vodopivec).

Gre za poglobljena premišljanja o umetnosti od ocen razstav in knjižnih objav do širokih razgledov v urbanizmu. Ravnikar piše tudi o arhitekturni kritiki in si postavlja še danes aktualna vprašanja: čemu služi in kako se je lotiti.

Stavbe imajo na življenje ljudi močan učinek. S stičiščem inženirske logike in umetnosti ponujajo dobro izhodišče za refleksijo ne le gradnje arhitekture, ampak tudi družbe. Zmožnost stavbe, da presune ljudi, Ravnikar poetično imenuje »drobni temni smisel«. A medtem ko imata likovna in literarna kritika v Sloveniji svojo tradicijo in uveljavljen besednjak, arhitekturna kritika ni enako razvita. V eseju Arhitekturna kritika Ravnikar še poudarja: Kaj je sploh lahko kritika arhitekture, če ne kritika ideje o arhitekturi? Kaj je lahko kritika drugega kot kritika arhitekturne misli? 

Kaj je temeljna arhitekturna misel (in smisel) danes? Jasen odgovor bi lahko omogočil vzpostavitev meril za vrednotenje tako arhitekture kot urbanizma ter razjasnil kriterije in olajšal marsikatero zagato.

»Arhitektura, gradnja in vzdrževanje stavb so danes odgovorni za velik del antropogenih izpustov toplogrednih plinov. Ker naj bi do leta 2050 prešli na neto ničelni energetski sistem, se je arhitektura tako znašla pred največjim izzivom v svoji zgodovini,« je zapisal britanski arhitekturni zgodovinar Barbados Calder v svoji letošnji knjigi Architecture: From Prehistory to Climate Emergency (Penguin), ki obravnava zgodovino arhitekture od vzpona civilizacije pa vse do izrednih podnebnih razmer. (Intervju lahko preberete v Outsider#27)

Kako bi torej v vrednotenje sodobne arhitekture vpeli način, kako je arhitektura zgrajena, kakšen ogljični odtis bo pustila, kakšne posledice na okolje bo imela ob svojem začetku in ob svojem koncu? Koliko energije je bilo vložene v gradnjo? Kakšen vpliv ima na segrevanje ozračja? Je grajena na poplavnem območju ali na rodovitnem zemljišču? Ali omogoča odtekanje in izhlapevanje vode? So za gradnjo na lokaciji posekali obstoječa drevesa? So jih nadomestili? Ali spodbuja razvoj lokalnega okolja ali generira dobiček na drugem koncu sveta? So materiali iz obnovljivih virov? Kakšen odpadek bodo nekoč stavbni materiali? Spodbuja skupnost ali ograje? Je novogradnja rešila problem ali ustvarila več novih? Izboljšuje okolje ali povzroča stihijo? Je stavba povezana z ustreznim urbanizmom? Kako vpliva na promet? Ali ljudem izboljšuje bivanje? Širi ali krči razglede? Je uravnotežena z danostmi in zmožnostmi okolja, narave in ljudi? Je odtujena? Prinaša nova prostorska spoznanja ali je ujetnica arhitekturnega koncepta? Je stavba plod arhitektovega egoizma ali resničnega razumevanja prostora?

Šele ko razmislimo o teh vprašanjih, se posvetimo arhitekturi kot formi. Šele celota zadosti pogojem, da arhitekturo razglasimo za dobro ali slabo. In tudi za ta pogled potrebujemo vsaj nekaj let časovne distance: arhitektura zaživi skozi čas. 

Morda prav zaradi nejasnih meril pri kritiki prihaja do toliko zamer in konfliktov; najboljši, najbolj lucidni kritiki pa so umaknjeni na obrobje. Ne le v arhitekturi. Svoboda ima svojo ceno. A če spet prisluhnemo Ravnikarju: »Če hočemo biti svobodni, se moramo znati česa osvoboditi.« 

Katerih dogmatskih prepričanj, veljavnih znotraj stroke, se mora osvoboditi kritik? Se je moč zavestno ogniti nerazrešenim konfliktom starejših generacij, ki se prenašajo na mlajše, čeprav nimajo več pravega smisla?

Kdaj je za arhitekta pravi čas, da se »osvobodi projekta«, prisluhne odzivom in kritičnim mnenjem, stopi korak nazaj?

Ko je projekt zgrajen, kritika na samo arhitekturo nima nobenega vpliva. Vpliva le še na ugled arhitekta – in pisca kritike. Če se želimo resnično spodbuditi razmisleke s pozitivnimi posledicami v prostoru, je pravi čas za kritiko v fazi projekta pred gradnjo. To omogočimo z odprto participacijo javnosti, vseh tistih, ki bodo objekt uporabljali, se v njem gibali, z njim živeli. 

Takšna »kritika kot kritika arhitekturne zamisli« je vpeta tudi v arhitekturne natečaje, kjer se več raznolikih skupin preizprašuje o najboljših rešitvah za dano arhitekturno nalogo. Razlog več za ohranjanje arhitekturnih natečajev! Sploh, če bi bili avtorji projekta in strokovna žirija, ki ga je izbrala, vsakič navedeni na izvedenem objektu.

Za razliko od literarne in likovne umetnosti, ima arhitektura konkretne, oprijemljive in dolgotrajne posledice v prostoru: ekološke, socialne, ekonomske. Zato potrebuje tudi drugačen kritiški aparat.  In zato mora biti kritika arhitekturne misli vpeta že v začetne faze snovanja projekta. Takrat lahko tudi največ doprinese. Zato je pomembna odprtost, transparentnost in participatornost v fazi načrtovanja. Po izvedbi objekta pa je najbolj zanesljiv, natančen in objektiven kritik – ne pisec, ampak čas.

Kaj naj torej kot urednica odgovorim arhitektu, ki kliče užaljen zaradi kritike, kaj pravniku in kaj naročniku? Arhitektu, naj ne jemlje osebno, vedno lahko zmoto kritika dokaže in preseže z naslednjim projektom. Pravniku, da vsaka arhitektura, četudi je zasebna, vpliva na skupni javni prostor. Naročniku pa bi prisluhnila: potrebujemo oboje, več dobre arhitekture in več dobre kritike.

 

Piše: Nina Granda

 

Mailchimp brez napisa

Povezani članki