Za letošnje prvomajske počitnice sem prvič po treh letih sedla na letalo in odpotovala v tujino. Iti na potovanje po treh letih je bilo, kot da bi se po dolgem premoru vrnila v fitnes ali na tekaško progo: bila sem negotova, okorna in delala sem začetniške napake. Tako sem na primer kupila karto za avtobus, ki pelje od letališča do prve nastanitve, ne da bi pogledala, kje se glede na lokacijo nastanitve nahaja izstopna postaja. Ker se je izkazalo, da sem izbrala napačno izstopno postajo, karta pa je bila že kupljena brez možnosti spremembe, sem se nekaj časa žrla, da sem po neumnosti izgubila nekaj dragocenih evrov. Ko grem na potovanje, se v meni namreč predrami duh mojih preudarnih prednikov in postanem nadvse varčna. 

A biti varčen na potovanjih je težko, sploh zdaj, ko vsi opažamo, da so se cene po pandemiji dvignile. Ko sem načrtovala počitnice, sem se z radostjo lotila svojega najljubšega opravila v zvezi s potovanji – iskanja nastanitev. Ampak kmalu me je zadelo: cene hotelskih sob, apartmajev in sob z zajtrki so bile vrtoglavo visoke. 

Kmalu sem ugotovila, da bo zaradi prenočišč potovanje dražje, kot sem sprva mislila. Zaprla sem uradna spletišča za oddajanje nastanitev in sklenila pregledati ponudbo na Airbnb-ju, ki ga sicer že več let nisem uporabljala. Takoj sem se srečala s prikupnimi stanovanjci, ki so bila občutno cenejša kot nastanitve na drugih portalih.

Airbnb sem sicer nehala uporabljati leta 2018, ko sem se iz Moskve vrnila v Ljubljano z željo po tem, da bi se s fantom preselila na svoje. Začela se je mučna kalvarija iskanja stanovanja v Ljubljani, ki ni bila prav nič prijetna, kot bi sicer moralo biti iskanje prvega skupnega doma. Kmalu sem spoznala, da je za stanje, ki vlada v Ljubljani, kriva tudi brezbrižna in precej svobodnjaška politika Airbnb-ja, ki marsikaterega lastnika par kvadratov velikega stanovanjca preobrazi v delavca v turizmu.

Še bolj me je ljubljanska Airbnb scena razjezila leta 2020. Portali, kjer se objavljajo oglasi za najem nepremičnine za daljše bivanje, so bili nenadoma polni vrhunsko opremljenih in sterilno čistih ter prenovljenih stanovanjčk, kjer so na posteljah ležale lepo zložene brisače. Stanovanja so lastniki oddajali po nesramno visokih cenah z informacijo, da je najem možen samo od septembra do maja. 

Posledica moje slabe volje je bila, da sem Airbnb nehala uporabljati. Nisem ga pogrešala, ker se pač ni dalo potovati. Ko pa sem kupila letalske karte za prvo pokoronsko potovanje, sem se k temu portalu spet vrnila v upanju, da bom prihranila denar. 

Pravijo, da vsaka šola nekaj stane, in tudi ta je, čeprav je bila finančno gledano cenejša. A je imela drugo ceno. Na Irskem sva z možem prenočila šest noči, od tega sva jih pet preživela v različnih Airbnb-jih, le eno pa na pravi, avtentični irski domačiji z nekaj sobami in obilnim zajtrkom. Ta je bila od vseh tudi najdražja (razen sobe v prestolnici, ki je stala, kot bi rekel Iztok Mlakar, ku eno očke ven z glave). Na koncu sva bila nad pristno izkušnjo in prijaznostjo lastnikov nastanitve, kjer se z oddajanjem sob turistom ukvarjajo na profesionalni ravni, najzadovoljnejša. 

Naj bom jasna: tudi druge nastanitve so bile v redu, čiste, urejene, prostorne, le da lastnikov v večini primerov sploh nisva srečala, ker je bil check-in speljan na način, da sva se do ključa dokopala sama. Soba v centru Dublina je imela, kot so potrjevale ocene drugih gostov, izjemno lokacijo, a tudi kup nepravilnosti. V eni od njih so bile precej vlažne brisače, kot bi se v sušilnem stroju ne zares dobro posušile. Že sem imela pripravljeno sporočilo za lastnico, a sem se zadnji trenutek zadržala. Zazdelo se mi je namreč, da lastnica nima nič s tem: najbrž ima za čiščenje sobe najeto neko drugo osebo, verjetno žensko iz socialno manj stabilnega okolja, kot je ona. Prav ta bi bila deležna kritike, če bi lastnica izvedela, da so bile brisače vlažne. Na tako ohlapni platformi, kot je Airbnb, se nisem hotela spuščati v kritiko.

Da za prostore in goste večinoma skrbijo drugi ljudje, se je pokazalo tudi v Galwayu, kjer zopet nisva srečala lastnice, ampak le njeno služkinjo, ki nama je postregla z zajtrkom. Seveda tudi v drugih turističnih nastanitvah fizična dela opravljajo najeti delavci in ne lastniki, a nekako se mi zdi, da oddajanje preko Airbnb-ja omogoča več neke negotovosti, ohlapnosti, praznine in nedefiniranosti, čeprav naj bi bilo sprva zamišljeno ravno nasprotno. 

V letih neuporabe tega portala sem pozabila, da sva tudi midva tista, ki bova po odhodu iz nastanitve dobila oceno. Airbnb mi ni dovolil, da bi prebrala mnenje lastnika, pri katerem sem prenočila, dokler nisem podala svojega. Zavedela sem se bizarnosti tega, da sem sama že plačala nastanitev, zdaj pa bom še deležna ocenjevanja, kako sem se odrezala kot gostja. Zavedam se, da je bil Airbnb sprva zamišljen kot spletišče, kjer v svoj dom za majhne denarce povabiš tujca, in da je to, ali počisti za sabo, na neki način pomembno. A zdaj je oddajanje sob prek te platforme popolnoma preseglo prvotno zamišljeno domačnost in puščanje mnenja o gostu, ki je plačal za prenočišče, izpade nenavadno. 

Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem si svoj profil na Airbnb-ju dokončno izbrisala. Vedela sem namreč, da me bodo pri naslednjem potovanju spet zasrbeli prsti – navsezadnje so cene občutno cenejše in prijaznejše do mojega žepa. A odločitev za izbris je bila načelne narave. Ko me je umetna inteligenca vprašala, kaj botruje moji odločitvi, sem napisala le, da se mi Airbnb zdi problematična platforma. Zazdelo se mi je namreč, da lastniki svoje prostore oddajajo preprosto zato, ker jih lahko, ne da bi zares mislili na druge delavce v turizmu, ki od tega živijo, zlasti pa ne na to, da tudi njihova odločitev vpliva na stanovanjsko krizo. 

*Na postelji zložene brisače so najbolj neposreden dokaz, da je bilo stanovanje prvotno namenjeno oddaji za turiste. Kdor bo stanovanje za daljše obdobje oddajal študentom in mladim zaposlenim, jih pač ne bo pričakal z brisačami na postelji. Košarica s sadjem in šampanjec sta drugi namig. Tretji namig je opremljenost stanovanja z belo tehniko; stanovanja, ki se v Ljubljani oddajajo običajnim ljudem (neturistom), bodo namreč izjemno slabo opremljena, medtem ko vas bo stanovanje, namenjeno turistom, pričakalo z vsem, od likalne deske do sušilnega stroja. 

Napisala: Katarina Gomboc Čeh

Omogočite nastajanje kakovostnih vsebin z naročilom na revijo Outsider. Hvala, da nas spremljate.