image_19062024_juststopoil_stonehenge_003
Dimitrij Mlekuž Vrhovnik: Zakaj po sili podpiram dejanje aktivistov “Just stop oil”, ki so z oranžno barvo poškropili Stonehenge
Getting your Trinity Audio player ready...

Stonehenge bi bil le zgolj nekaj kamnov nekje na polju, če mu ne bi dali vloge v našem družbenem in kulturnem življenju, pravi Laurajane Smith pravi v klasičnem delu o dediščini, Rabe dediščine (Uses of heritage, Routledge, 2006). Kar Stonehenge naredi za več od zgolj nekaj kamnov, so pomeni, ki jih dajemo tem kamnom, naše prakse spominjanja, selektivnega pozabljanja, naše prakse skrbi in ukvarjanja s temi kamni.

In Stonehenge seveda ni zgolj nekaj kamnov na polju. Ti kamni so veliki, mogočni, trajni; so stari; so očitno delo človeških rok in pričajo o spretnosti in organizaciji ljudi iz preteklosti. Je kraj, kjer je preteklost otipljiva. Stonehenge je kraj, kjer globoka preteklost dobesedno štrli iz površja sedanjosti.

Stonehenge je materializiran čas. V mezolitiku, pred 9000 leti, ko je večino Evrope prekrival gost gozd, ko je bilo Britansko otočje še del Celine, so bili na Salisburyski ravni odprti travniki. Ljudje so tu postavili mlaje ali morda toteme, izrezljane iz borovih debel.

V neolitiku, pred 5000 leti, so izkopali krožni jarek z notranjim in zunanjim nasipom. Ta je omejeval prostor premera okoli 100 m, znotraj so stale lesene konstrukcije, tik znotraj nasipa pa so skopali jame; bodisi za mlaje, leseni stebre, ali morda pokonci postavljene kamne.

Kamne so postavili v središče ograde pred 4500 leti. Pripeljali so jih od daleč; modri kamni, od katerih je vsak tehtal približno dve toni, so prišli iz jugozahodnega Walesa in prepotovali 220 kilometrov. Večji kamni iz peščenjaka, težki do 40 ton, so potovali okoli 26 km. Nekateri kamni so bili najbrž del starejših spomenikov. Za premikanje teh kamnov so uporabljali lesene sani in drče. To monumentalno delo dokazuje izjemne inženirske spretnosti; predvsem pa intenzivno politično dogajanje, sposobnost organiziranja presežkov hrane, navdihovanje množic in prestiža, ki so ga organizatorji teh dogodkov kopičili.

Približno 200 ali 300 let pozneje so osrednje modre kamne preuredili v krog in notranji oval. V tem času je bila zgrajena tudi “avenija”, pot za procesije, ki Stonehenge povezuje z reko Avon.

Stonehenge je bil najprej grobišče, kraj mrtvih, največje neolitsko grobišče v Veliki Britaniji; žarne grobove so vkopali v krožni jarek in med obodne stebre. Kasneje postane predvsem romarski kraj, svet kraj, kamor so prihajali ljudje od vsepovsod, od Škotske do Walesa in s seboj vodili trope prašičev in črede govedi. Tu prirejali gostije, najverjetneje ob zimskem solsticiju, gradili in kopali.

Stonehenge ni bil nikoli dokončan; skozi tisočletja krajino okoli Stonehenge ljudje preurejali; ji dajali nove pomene; ustvarjali mite in zgodbe. Različni ljudje, različne skupine so si prisvajali krajino; ljudje in skupine, ki imajo zelo različne in pogosto nasprotujoče si izkušnje z isto krajino.

Arheološka najdišča niso nikoli zamrznjeni trenutki preteklosti. Arheološka najdišča so se ohranila iz preteklosti, a so del sedanjosti. Da Stonehenge ostaja in traja zahteva aktivne posege. Do dvajsetega stoletja se porušilo pet velikih kamnov, še deset jih je bilo podprtih z lesenimi drogovi. Zadnji kamen se je podrl leta 1963. Propadanja so zaustavila obsežna obnovitvena dela v dvajsetih, petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, kjer so nekaj kamnov utrdili z betonom in razpoke prekrili z malto.

Prav zato, ker so arheološka najdišča del preteklost, ki živi v sedanjosti, so nabita s politiko; arheološka najdišča odražajo konflikte različna razumevanja preteklosti. Upravljalci dediščine, arheologi, lokalni prebivalci, druidi in hipiji dajejo Stonehengu povsem različne pomene. Stonehenge je tudi sporna, problematična krajina neenakih razmerij moči. Nekatere skupine imajo moč, da se nekateri glasovi slišijo, drugi so potisnjeni na rob ali utišani.

Zato je Stonehenge tudi problematična dediščina, dediščina, ki boli. Naslednje leto bo 40-letnica “Bitke na fižolovi njivi”, kjer je 1300 policistov brutalno preprečilo konvoju hipijev, da na Stonehengu organizira svobodni festival ob poletnem enakonočju. Tako imenovani svobodni festivali so bili del pacifističnega in protijedrskega gibanja 80. letih. Leto po tem, ko Stonehenge dodeliv upravljanje English heritage so tradicionalni festival prepovedali. V največji masovni aretaciji v Združenem kraljestvu po drugi svetovni vojni so tako nasilno aretirali 537 hipijev.

English heritage Stonehege upravlja konservativno; preteklost, ki jo prikazuje, je očiščena, nevtralna, neproblematična, namenjena predvsem pasivni potrošnji turistov. Ko sem bil nazadnje tam, ni bila Bitka na fižolovi njivi omenjena nikjer.

Vse kar počnemo z arheološkim najdiščem, ohranjanje, zanemarjenje, popravila, uničenja … odraža odnos obdobja, v katerem se odvija do preteklosti. Izločiti spomenike iz diskusij in dogajanj v sedanjosti, ga prestaviti v očiščeno, inertno preteklost; ga zamrzniti v času, ni nevtralno dejanje, temveč politika dominantnega ideologije.

In Stonehenge je političen kraj. Ti kamni so kamni spora.

Dan pred praznovanjem poletnega enakonočja, 19. junija okoli poldneva, sta dva aktivista skupine Just stop oil posula tri kamne z oranžnim prahom, narejenim iz koruznega škroba. Obiskovalci so ju zaustavili in jima iztrgali pršilo s škrobom.

Prav zaradi svoje zgodovine, otipljive globoke preteklosti, prepleta različnih časov, materializiranih v spomeniku, je Stonehenge primerno mesto za politično akcijo. Stonehenge je vedno, od prazgodovine, bil kraj politike in političen kraj. Je kraj performansev, procesij, govorov, gostij, koncertov, festivalov. Protest, ki ne zmoti ničesar in nikogar, pa je zgolj piknik.

Just stop oil naj bi barvo iz škroba izbrali zato, ker je ta nenevaren za kamne; akt vandalizma bi bil tako zgolj simboličen; cilj performansa je bil opozoriti, da mora nova vlada prekiniti s subvencijami za črpanje nafte. A kmalu so pojavili pomisleki, da bi prah lahko poškodoval lišaje na kamnih.

Površje kamnov je polno sledov preteklosti, od sledov neolitskega klesanja, bronastodobnih gravur do grafitov iz različnih obdobij. Kamni so tudi habitat za lišaje; tu živi več kot 70 različnih vrst. Stonehenge je eden redkih habitatov za lišaj Anaptychia runcinata v notranjosti Velike Britanije; ta sicer sicer uspeva na izpostavljenih skalnih obalah, v Salisburysko ravan pa prišli skupaj s kamni v neolitiku.

Sodelavci English heritage so prah odstranili s puhalnikom za listje. Protestnika je policija aretirala, grozijo jima visoke kazni.

Vsi so zaskrbljeni zaradi škode, ki bi jo lahko škrob povzročil lišajem, nihče pa se ob tem ne vpraša, kakšno škodo lišajem, in ne le v Stonehengu, povzroča klimatska kriza.

Imamo množico lokalnih in partikularnih zakonov, namenjeni zaščiti redkih vrst in lokalnih ekosistemov, zakone za zaščito spomenikov; po teh zakonih bosta aktivista soočili s pravnimi obtožbami, globami in dosmrtnimi posledicami. Njihove pravne bitke jima bodo spremenile življenja. Nimamo pa širše zakonodaje, ki bi zaščitila Planet in prepovedala ali vsaj močno regulirala rabo fosilnih goriv.

Dediščino vsak dan uničujejo razni posegi, gradnja, podnebne spremembe. To izginjanje in uničevanje razumemo kot sprejemljivo uničevanje v službi gospodarske rasti. Ko pa zgolj simbolno dejanje uničevanje postane političen akt, ki opozarja na ta uničenja, nenadoma postane nesprejemljivo.

Mediji skušajo ljudi prepričati, naj bodo jezni na aktiviste, ker so na kamne stresli nekaj kilogramov škroba; nikjer pa ni besa na korporacije in politike, ki so odgovorni za uničevanje podnebja; ki dopuščajo, da v ozračje spuščamo 35 gigaton CO2 na leto; da se s segrevanjem ozračja približujemo prelomnim točkam, ko ne bo več povratka v normalno življenje.

Intervencija Just stop oil nam pokaže, kdo danes lahko uničuje brez posledic. Tretjina svetovne naravne dediščine je ogrožena zaradi rudarjenja, črpanja nafte ali industrije, pa to ni novica. Ko nekaj aktivistov pokaže na katastrofalne posledice tega uničenja, so ožigosani za vandale in kriminalce.

Stonehenge je preživel vojne, lakote, kuge, podnebne spremembe, druide, hipije, gradnjo cest, festivale, koncerte, zabave, horde divje prašičev in več kot pet tisoč poletnih solsticijev. Stonehenge bo preživel.

Če bo človeštvo čez tisoč let še obstajalo in če se bo kakšno zrnce škroba ohranilo v kakšni razpoki, bo intervencija Just Stop Oil razumljena tako kot grafiti in gravure, ki so jih ljudje vrezali v zadnjih nekaj tisočletij; kot del bogate in konfliktne zgodovine tega kraja.

Če pa človeštvo ne bo preživelo, bo Stonehenge le še nekaj kamnov nekje na polju.

Napisal: Dimitrij Mlekuž Vrhovnik

Naslovna slika: Aktivista Just Stop Oil, Rajan Naidu, 73, in Niamh Lynch, 21, pred spomenikom, potem ko sta ga prekrila s škrobnim prahom, vir: Just Stop Oil

Mailchimp brez napisa

Povezani članki