__opt__aboutcom__coeus__resources__content_migration__treehugger__images__2012__10__02-termite-mound-fcb4d95804204568b1e27a6ee19f3beb
Edo Džafić: O samograditeljskih geni(ji)h

Najprej so bile sanje. Takrat sem ravno bral Herbertov Peščeni planet in se vsako noč tudi v sanjah podil po izsušeni krajini, ki je sicer bolj spominjala na avstralski outback kot pa Arrakis. Kamorkoli sem pogledal, so črto na obzorju prekinjale velikanske podolgovate strukture zbite zemlje.

Potem sem tik pred iztekom prejšnjega leta nekaj dni preživel v obmorski vasi na severozahodu Francije. Načrt je bil najeti longère – iz kamnov zgrajeno podolgovato hišo, ki predstavlja tradicionalno arhitekturo v Bretanji in Normandiji. A jih je bila večina med zimsko sezono zaprtih ali pa že okupiranih s turisti. Termalni hotel ene izmed mega hotelskih verig je bil torej edina preostala izbira. Šlo je za veliko stekla na betonskem podstavku na pečini tik nad oceanom. Mojo nenavdušenost je delil tudi Atlantik, ki je v stekleno pročelje metal valove, kot da bi želel stavbo odplakniti v pozabo ali pa vsaj na oceansko dno.

Zadnji signal je bil elektronski. Moj e-bralnik se je odločil, da je večina knjižnih datotek, ki sem jih naložil pred odhodom v Bretanjo, poškodovanih. Nekaj starih in neprebranih je ostalo pri življenju in tako sem po dolgem času pristal pri Dawkinsu in njegovi knjigi Razširjeni fenotip (The extended phenotype, Oxford University Press, 1982). Richard Dawkins je angleški evolucijski biolog in pisec številnih popularnih knjig o znanosti in je verjetno večini bralcev znan po svoji prvi Sebični gen (Mladinska knjiga, 2006) in pa zelo odmevni Bog kot zabloda (Modrijan, 2007). Razširjeni fenotip je njegovo drugo in veliko manj znano delo, ki v slovenščino še ni prevedeno. Čeprav je knjiga zamišljena kot nadaljevanje Sebičnega gena, cilja na akademske bralce, ki jih evolucija tudi poklicno zanima. Tistega decembrskega popoldneva, ko je bil ocean še posebno razburkan in je hotel spominjal na ladjo, ki bo ravnokar izplula iz objema pečine, sem v Dawkinsovi knjigi naletel na idejo, ki je vredna arhitekturno razpoloženega bralstva. Kaj imajo torej skupnega moje peščene sanje, steklo nad Atlantikom in knjiga o evoluciji?

V slovarju slovenskega knjižnega jezika boste pod geslom fenotip našli razlago, da gre za »zunanje in notranje lastnosti in značilnosti organizma«. Za njih so odgovorni geni, ki se izrazijo kot barva naših oči, vzorec mačjega krzna ali pa dolžina kaktusovih bodic. Richard Dawkins je temu oporekal. Njegova teorija razširjenega fenotipa je pravzaprav zelo preprosta – geni naj ne bi delovali samo znotraj meja organizmov, temveč vplivali tudi na vedenje, ki lahko fizično spreminja okolje. Rezultat fizične preobrazbe habitata mora seveda koristiti genom. Kot primer je v knjigi predstavil bobre, ki na rekah gradijo jezove. Dawkins je razmišljal, da je kvaliteta bobrovih jezov pogojena z geni. Naravna selekcija bo tako bolj naklonjena variacijam genov, ki bodo omogočali gradnjo bolj kvalitetnih jezov in s tem večjo možnost za preživetje bobrov. Mnoge živali spreminjajo svojo okolico in gradijo raznolike strukture – od podzemnih tunelov do visečih gnezd. Znanstveniki vse te konstrukcije naslavljajo s skupnim pojmom »živalska arhitektura«, čeprav bi bil izraz »živalsko gradbeništvo« verjetno boljši.

Dawkinsova teorija o razširjenem fenotipu je bila eksperimentalno dokazana skoraj trideset let po predstavitvi v knjigi. Kot večina uspešnih zgodb iz rubrike znanosti in tehnologije se je tudi ta začela v garaži. V svoji, ki je bila polna škatel s peskom, je ameriška evolucijska biologinja Hopi Hoekstra leta 2005 začela preučevati obalne miši. Ta mišja vrsta koplje v peščenih poljih in obalah brloge, ki imajo zelo standardizirano strukturo. Dolgi tuneli vodijo do podzemnega gnezda, od katerega vodi v nasprotno smer še evakuacijski tunel, ki se konča tik pod površjem in služi kot zasilni izhod pred plenilci. Hoekstra je ugotovila, da je število genov, ki so odgovorni za strukturo brloga, zelo majhno. Večina jih je odgovornih za dolžino tunela in samo nekaj jih kodira tudi zasilni izhod. Obalne miši so tudi križali s sorodno vrsto, ki izkoplje samo glavni tunel, ki pa je zelo kratek. Naslednja hibridna generacija miši je začela graditi daljše tunele, ki se jim je pridružil še zasilni izhod. Hoekstri in njeni raziskovalni ekipi je torej uspelo z genetiko razložiti podzemno arhitekturo mišjih brlogov. Dawkins je imel prav.

Ljudje pri živalskih domovanjih največkrat občudujemo gnezda ptičjih graditeljev, pajkove mreže in že omenjene jezove bobrov. Vendar bi na natečaju evolucije prvo nagrado za najbolj kompleksno živalsko arhitekturo dobili termiti. Na prvi pogled izgledajo kot bele mravlje, a so v resnici sorodniki ščurkov, ki živijo pod površjem. Individualni termit, krajši od dolžine človeškega nohta, ne zmore prav veliko, a podobno kot pri čebelah in mravljah je njihova supermoč v kolonijah. Kolektiv milijon ali dveh termitov gradi in biva v termitnjakih, ki so njihov razširjeni fenotip. Gre za porozne stožčaste strukture nad tlemi, ki so zgrajene iz mešanice prežvečenega blata in lesa ter pri nekaterih vrstah dosežejo višino desetih metrov.

Če bi se ljudje želeli primerjati s termiti, bi morali zgraditi nekaj tako visokega, kot je gora Everest. Poleg tega gre za skoraj neverjetno trajnostne strukture. Nekateri termitnjaki, ki so še danes v uporabi, so stari tisočletja. Poleg fizike in materialov so termitnjaki primer superlativnih domovanj tudi z vidika funkcionalnosti. Zgrajeni so v osi sever – jug, kar omogoča maksimalni izkoristek sončnega sevanja zjutraj in zvečer ter preprečuje preveliko toplotno obremenitev sredi dneva. Zunanji del termitnjakov deluje kot velikanska pljuča, ki izkoriščajo temperaturno razliko med dnevom in nočjo za pogon pasivnega prezračevanja, ki ohranja konstantno temperaturo v notranjem delu. Ti megapolisi se raztezajo tudi pod površjem zemlje, kjer so locirani številni prostori, vsak s svojo namembnostjo – od shranjevanja hrane preko kraljevskih soban do vzgoje mladih termitov.

Kako je mogoče, da kolonija termitov zgradi gradbeniško tako zelo impresivno strukturo brez kakršnegakoli načrta ali pa hierarhičnega nadzora? Znanstveniki izpostavljajo predvsem dve stvari. Prvič, obilica gradbenega materiala, ki ga je v primeru termitnjakov na pretek. In drugič, vsak član kolonije, ki začne nova gradbena dela – od kopanja tunelov do njihove obnove – aktivira sodelovanje ostalih. Kolektivna participacija in preprost gradbeni material sta torej evolucijsko preverjena načina za najbolj kompleksno živalsko arhitekturo. In ne pozabimo, evolucijski certifikat pomeni milijone let eksperimentiranja.

Številne študije kažejo, da imajo živalski samograditelji tudi več možnosti za preživetje. Strukture – še posebno podzemne – ponujajo veliko boljšo zaščito pred katastrofalnimi naravnimi nesrečami pa tudi pred veliko bolj apokaliptičnimi stvarmi, kot so asteroidi. Živalska arhitektura tako na svoj način poganja tudi evolucijo, saj vpliva na to, kdo bo preživel in kdo izumrl.

Oblika in estetika arhitekture, ki jo gradijo ljudje, ni kodirana v genih. Stvaritve arhitektke ali arhitekta namreč ne vplivajo neposredno na to, ali se bodo njeni ali njegovi geni prenašali v naslednje generacije. Če ljudje že nimamo genov za arhitekturne stvaritve kot take, pa znamo vsaj njihove živalske manifestacije odlično analizirati in kot navdih razširiti za svoje potrebe. Estetsko smo jih veliko že uporabili. Najbolj znan primer je verjetno državni stadion »Ptičje gnezdo« v Pekingu. Zgradbe, ki se tudi funkcionalno zgledujejo po živalski arhitekturi, so zaenkrat manj številne, vendar vsaj eno pionirsko najdemo v Zimbabveju. Leta 1996 so v glavnem mestu Harare po načrtih arhitekta Micka Pearca zgradili nakupovalni center Eastgate. Pearcu je želel, da bi bila stavba prezračevana in hlajena brez energetsko potratnih klimatskih naprav. Navdih je našel ob gledanju dokumentarnega filma o termitnjakih, kjer so razložili njihov način pasivnega hlajenja. Zasnova centra Eastgate je služila tudi pri načrtovanju prezračevanja v Portcullisovi hiši nasproti Westminstrske palače v Londonu.

Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Eastgate_Centre,_Harare#/media/File:Eastgate_Centre,_Harare,_Zimbabwe.jpg

Živalski samograditeljski geni tako vsaj idejno živijo tudi preko nas. Ali to pomeni, da je evolucija pretentala samo sebe, ne vem. Filozofska samo- spraševanja so vedno skoraj nujni stranski učinek velikih ugotovitev evolucijske biologije. Vsesplošna resnica, da smo vsi samo talci genov, ki si želijo naprej v prihodnost, je skoraj neprebavljiva. Morda pa je naš odgovor na to vsaj zagotovilo, da imamo znanje in graditeljske sposobnosti posnemati verjetne evolucijske zmagovalce. Termite namreč.

Napisal: Edo Džafić
Naslovna slika: Johan W. Banagan/Getty Images

Želite brati še več podobnih vsebin in omogočiti njihovo nastajanje? Naročite Outsider.

Celoletna naročnina

Mailchimp brez napisa

Povezani članki