Gledam ta turobni deževni november, ko se neslišno »… list na list osipa / z dreves na tla, da plast na plast nalega …« (Inferno III, 112/114), in se odločam, kaj naj vam odgovorim. In na misel mi pride Paul Verlaine.

Vsaka kritika, potemtakem tudi arhitekturna, ponavadi govori o treh zadevah: o posameznem delu, o posameznem arhitektu kot njegovem avtorju in o njegovem značaju na dobri stari način, de le caractère, oziroma o usmeritvi (celo brez konkretnih imen): takrat kot ocena na način manifesta »s poslanico«. Ter ob tem kara ali hvali oziroma cefra ali hvalisa.

Vedno pa mora biti izhodišče obvladovanje teorije, v naših okoliščinah arhitekturne: avinu malkeinu. Ta prastara tema se začne na zahodu z Vitruvijem in Albertijem. Sam bi tu lahko začel mleti njuni interpretaciji stavbarskih načel, kar bi bil naivno »zvit« stranski izhod, da mi ne bi bilo treba govoriti o NAŠI sodobnosti. Pa ne bom okolišil. Občasna aktualistična ali dežurna »dnevna« kritika me ne boli in ne mika, pravzaprav me niti ne zanima. Tudi to vem, da jih je več, ki so s tem dobedeno obsedeni. A moj najbolj intimni ton je kartezijanska skepsa: arhitekturna kritika nima kdovekoliko smisla, saj je nihče ne bere niti ne jemlje dovolj zares. In vprašanje je, če jo kdo zares razume.

Toda če hoče biti kritika resnično tehtna, mora biti njen temelj teorija »kot celovit blok«. Če se oprime ene same (hipo)teze, je vsaj enostranska, če ne diletantska, zelotsko krivična in zato, blago izraženo, problematična ali, povedano priostreno, bedasta: brez meril in brez morale (kot sem nekoč že rekel *  in pri tem mislil na nekega konkretnega »arhitekta« … sicer pa, de morutis nil nisi bene).

Toda to ni samo naša posebnost. V Italiji, kot seveda veste, izbruhne v tridesetih letih dvajsetega stoletja med modernimi racionalisti in konservativnimi tradicionalisti zagrizeno rivalstvo, ki se izživi v manj ali bolj ostrih polemikah. Inteligentni Eduardo Persico (1900/1936), urednik Casabelle, komentira to zdraho takole: »… V resnici ne temelji italijanski racionalizem na nikakršnem prepričljivem spoznanju, temveč gre za diletantizem, za salonsko navdušenost za Evropo (l’europeismo da salotto) … Spopad med racionalisti in tradicionalisti razvodeneva v nesmiselno prazen prepir, v katerem vidimo pri udeležencih na obeh straneh isto nepoznavanje teorije in enako nesposobnost, da bi na zastavljena vprašanja odgovarjali z arhitekturo, ki ne bi bila sterilna laž …«.

Zastavili ste mi kar nekaj vprašanj. Dveh vrst so, konkretna in abstraktna. Odgovoril bom na oba načina, konkretno in abstraktno. Toda odgovori so samo telegramski skelet tem, kakor naniza v partituri opere uvertura motive, ki bi se utegnili razviti do ubranih arioznih poudarkov (pa se velikokrat ne).

Čému rabi kritika? Interesu, da bi bilo človekovo življenje vsaj sprejemljiva, če že ne idealno kultivirana vita activa: etično, estetično, konstruktivno (itd.). Kdo lahko vrednoti zares kritično? Kdor o teoriji nekaj ve: ve zares in ne le blefersko samovšečno. Saj je teorija navsezadnje dovolj objektivna zadeva, zato ne zadostuje, če vlečete samo iz svojih jeter nekašne »sodbe« (ki so večinoma obsodbe). Kdo lahko vrednoti zares nepristransko? Ah, nepristransko … težavna stvar. Vsaka sodba je, vsaj do neke mere, za spoznanje subjektivna. Tehtnejše je vprašanje, do katere mere je prepričljiva. Imate močno neumne ali enostavno krivične sodbe, a jim verjame oziroma jih sprejme na mah in brez zadržka velika večina strokovnjakov in nestrokovnjakov. Žal. In kdo lahko vrednoti zares strokovno? No, samo resnično razgledan arhitekt in nikakor ne ekonomisti, komunikologi, gradbeni tehniki (itd.). In tudi gledališki kritiki ne! O tem več v naslednjih odstavkih. Katera oziroma kakšna so kritiška merila? Čisto dobro metološko izhodišče so točke, ki opredeljujejo sestoj teorije: terminologija, metrologija, fenomenologija, ki jo sestavljata morfologija in tipologija, potem pa še teorija kompozicije in teorija prezentacije. Nato pa se pritakne še tako imenovani duh časa, vsemogočni genius aevi kot izraz zelo širokih in včasih močno nenavadnih družbenih interesov. Dva primera: rene-sansa totalno izniči vrednote gotike in klasicizem vrednote baroka. Resda ne za zmerom, vendar za kar dolga intervala. Kaj je torej objektivno izmerljivo (itd.)? Odgovor ni več »rosno mlad«, ker nastane že v sedemnajstem stoletju, toda še vedno drži. Tu se vračam k zdravi pameti in izbranemu okusu Clauda Perrauta. Gre za dualizem objektivnega in subjektivnega, izmerljivega in neizmerljivega: »… Celotna arhitektura sloni na dveh načelih (deux principes, dont l’un est positif & l’autre arbitraire). Prvo je utemeljeno s stvarnimi zahtevami, drugo samo z dogovorom. Stvarni zahtevi sta raba in neogibni utilitarni namen, s katerim gradimo stavbo … za dogovorno načelo pa imam všečnost, kakor jo opredeljujeta tradicija in konvencija …«. Tako méni dobro staro sedemnajsto stoletje!

Sledi sklop odgovorov, ki zadeva v živo, ker gre za našo domačo sceno. Je v naši arhitekturi kritika sploh mogoča? Da, bila bi, ko bi bila raven razgledanosti vsaj za spoznanje višja. In nekdaj je že bila.

Prednost imata tu sicer likovna in literarna kritika, ker imata svojo tradicijo in uveljavljen besednjak, medtem ko arhitekturna kritika ni enako razvita. V besedni umetnosti je sijajen primer modernega kritika, ki utemeljuje ključne kriterije, Josip Vidmar. To počne sicer med obema svetovnima kataklizmama, ko ima taka drža tudi močan politični podton. V arhitekturi je premišljevanje podobne vrste še nekaj desetletij po drugi vojni dovolj nezaželeno in bi utegnilo biti celo nevarno, saj velja naša stroka za nekakšnega režimskega lipicanca. Vrh vsega so, če že kdo, sočasno arhitekturo ocenjevali zgodovinarji umetnosti, ki so imeli ustrezno razvit kritiški aparat, toda zlasti za sestrske likovne zvrsti, med katerimi zavzema od zmerom najuglednejši položaj slikarstvo. Takega instrumenta nimata ne arhitektura ne urbanizem, ki ga (tudi) večina (arhitektov) nima za umetnost. Globalna arhitektura sicer razvije samostojno teorijo, ki je dovolj konsistentna, toda mnogo slovenskih arhitektov ve o tem zelo malo, za povrh pa se skoro nihče ne potrudi, da bi bil kaj bolje poučen. AB (Arhitektov bilten) se razglaša za osrednjo revijo za teorijo IN kritiko že od leta XXXX. Pa ni bil in še vedno ni ne eno ne drugo.

Kako puhla in prazna utegne biti analiza arhitekture, če ima za izhodišče le »filozofsko« metologijo in terminologijo, lahko berete v obeh zvezkih, ki ju objavi David Smith Capon: Architectural Theory I (The Vitruvian Fallacy) & II (Le Corbusier’s Legacy), Chichester / West Sussex (Wiley & Sons (1999). Moram pa pošteno priznati, da obdela zadevo celovito, saj vključi ves blok od Platona do Jaspersa. In ni, tako kakor to počno predvsem v provincah, Α in Ω le Heidegger.

Prvi prag je neobvladanje terminologije. Pri nas se hude zadrege začno že pri preprostem prevodu, denimo, Albertija. Loti se ga nekdo, ki ni niti klasični filolog niti arhitekt (ne izučeni ne priučeni, kar bi sicer lahko tudi bil, kakor vsak slovenski državljan samograditelj). Gre za primer, ki močno devalorizira celotno, sicer zanimivo, da ne rečem zelo pomembno zbirko teoretskih besedil vseh vrst, v okviru katere izide ( = Studia Humanitatis). Škoda.

Navsezadnje je merilo razgledanosti tudi to, ali znate sami sestaviti kolikor toliko konsistentno besedilo ali rabite za to razgovor z novinarko, ki ta posel pozna in obvlada, če nič drugega, slovnico, pa vas potem pohvali v kakšnem dnevniku ( = v časniku, ki izide vsak dan in ne v sinonimu, namreč v zasebnem albumu z zabeležkami vtisov vseh sort). No, nekaterim se zdi, da jim je takšna pomoč povsem odveč. Od tod vse mogoče in nemogoče surovosti in neumnosti, na katere naletite v naši tako imenovani strokovni turistični publicistiki. Taka populistična besedila so sicer lahko od sile popularna.

Kakšne so ocenjevalne komisije, ki delijo natečajne in stanovske nagrade, častna članstva, nezaslužena odlikovanja in priznanja? Seveda so medgeneracijsko obremenjene, toda ta kritika je hoja čez hudo tanek led. Nikoli ni bilo kdovekako drugače. Gre za tisto endemično objektivno subjektivnost ali subjektivno objektivnost, ki sem jo omenjal zgoraj in nam je skorajda vrojena. Gre za združbe, ki so se skoro zmerom izoblikovale že na fakulteti, potem pa so se vse svoje življenje držale shem in šablon, ki so jim jih privzgojili. Že zato ni slabo, če imate, kakor mačke, ne le eno, temveč nekaj življenj.

In kdo si upa resnično tehtno arhitekturno kritiko početi pri nas? Pač, nekateri gotovo. Ne gre za »strah in pogum«, ampak za znanje in ogorčenje, ki ga razdraži predrznost domišljavega neznanja. Navedel bom samo dva primera, starejšega in novejšega.

Profesor Edvard Ravnikar ne velja za uveljavljenega ocenjevalca arhitekture. Bržkone ima to tudi sam za razmeroma postranski problem. Toda če si pobliže pogledate besedila, ki jih objavi, boste presenečeni, ne samo zaradi izvrstne kakovosti, temveč tudi zaradi količine in raznolikosti tem. Ne gre toliko za kritiko realiziranih stavb kolikor za poglobljena premišljanja o zelo širokih izsekih univerzuma umetnosti od ocen razstav in knjižnih objav do širokih razgledov v urbanizmu. Denimo, nenavadno zanimiv je njegov ciklus o manj uveljavljenih likovnikih, ki ga tiska v Arhitektu, in znamenit nabor člankov o Plečniku.

Danes počne to Damjan Prelovšek. Morda neelegantno brezobzirno, toda z vso pravico pametnega, ki mu gre na živce naduta profesorska puhloglavost. Saj je domala edini, ki razumno pove, da je »kurentovanje« na gematrični način eklatantno šarlatanstvo, ki ga mirno, brez ustreznega odmeva, ščiti fakulteta, ki bi morala reagirati prva (toda tam to ni ne zadnji ne prvi primer). Morebiti se šarlatanstvo pod dežnikom nedotakljive avtonomije univerzitetne podružnice počuti doma bolj kakor kje drugje, denimo, kakor po projektantskih birojih, ki ga ne morejo uganjati že zato, ker so »na tržišču«.

Koliko nosilcev predmetov »projektiranje in kompozicija« pa ve, kaj je projektiranje? In še manj jih je, ki zares vedo, kaj je kompozicija!

Da. Spet si se razrepenčil, a konkretnih rešitev nimaš nobenih. Ali le smem poskusiti? Predlog: dodelati oziroma izoblikovati specifičen kritiški aparat (tako za urbanizem kakor za arhitekturo). Skratka, predstaviti predvsem sistem načel, ki ne bo ne papagajska kopija »vitruvijanizma« ne minimalistična duhovna revščina. Sicer bo enkrat še močno počilo.

In kakšna bi utegnila biti prognoza? Ne morem iztuhtati ničesar, kar bi lah-ko zares držalo. In kar bi ponazorilo to, kar tudi zares mislim. Naj torej končam z enim od verzificiranih »nonsensov« Edwarda Leara (tiskanim davnega leta 1846):

There was an Old Man of Vesuvius,
Who studied the works of Vitruvius.
When the flames burnt his book,
That morbid Old Man of Vesuvius.

Takole pa se sliši, prenesen v naše okoliščine (ob nekem močno značilnem trenutku davnega dne 31. 12. 2015):

Nekoč profesorček na Vezuviju
zbrkljal je tekst o Vitruviju**:
ko ga je ogenj použil,
se je skrivaj zapil,
bedni bedak na Vezuviju.

Potemtakem: ples na vulkanu, potem pa … PUM! PUM! PUM! To zaključno aluzijo bodo razumeli le tisti, ki poznajo sijajni kultni film E la nave va (1983). YOUTUBE vam ga za zdaj dostavlja zastonj. Seveda, posnel ga ni nihče drug kot Federi’ (Fellini), kakor ga na štiri oči kliče Anna Magnani …………… buona notte*** .

Zapis je bil objavljen v Outsider #20 (december 2019). Na spletu le izjemoma objavljamo vsebine iz tiska.

Outsider #20

Celoletna naročnina

OPOMBE:

*

Prim. Fedja Košir: K arhitekturi I (LJ, FAUL 2006), 10. Iz iste knjige je pobranih v tem članku še več navedkov (saj je sestavljena ravno za tako rabo).

**

Ko že teče beseda o Vitruviju, znova ne smem in ne morem prezreti Albertija. Da se tudi ta izmika kritiškim bucikam, namiguje naslednji epigram, bizaren, kakor da bi ga zmečkal Schuhmacher Hans Sachs, posvečen (povsem fiktivnima figurama)

Gerti in Herti:

zmatrani od diverti-

mentov med deserti in koncerti

niti mega large arhitekturni eksperti

ne doumejo, kaj neki pravi

publiki L.B. Alberti.

***

To so njene zadnje besede v še enem odličnem, pa povsem prezrtem filmu: Roma (1972). V njenem zadnjem filmu. Posname ga (isti) Fellini. Tako se filmski dialog konča in ob letu se konča tudi njeno življenje. Rak slinavke je neozdravljiv.