Soseščina, v kateri sem sredi 80-ih let preživela predšolsko obdobje, ni premogla drugih otrok razen mene. Še danes se spomnim, kako so se mi v mali šoli bitja moje velikosti zdela pravo odkritje, malo čudno, malo strašno. Večinoma se mi ljudje moje velikosti takšni zdijo še danes. To, da sem namesto v vrtcu in ob vrstnikih rasla ob sicer skrbni, a vedno zaposleni babici, mi je udomačilo samost: približalo mi je dolge brezdelne ure, v katerih sem se nevede učila umetnosti kratkočasenja in rabe domišljije. Dalo mi je darove potrpežljivosti, osredotočenosti in opazovanja. Do danes ne čutim frustracij, kadar se moj čas izprazni dogodkov, obveznosti in ljudi. Mislim si, da bi dlje kot večina preživela zaprta v beli sobi brez dražljajev, ideja življenja na samotnem otoku pa mi je prej mikavna kot stresna. Udobje v samosti mi prav pride pri delu, kadar je treba z mišljenjem nekam, kjer je samotno in kamor drugi ne morejo ali nočejo.
Pandemija me zato ni iztirila. Vsaj ne z novimi pojmi in realnostjo: karantenami, samoizolacijo, ohranjanjem varne telesne razdalje in družabno vzdržnostjo. Pandemija me je presenetila s tem, kako se je moj svet naenkrat zožal. Od razmišljanja o tem, kako zgraditi pravično družbo ter rešiti planet in človeško civilizacijo pred ekološko katastrofo, smo se v trenutku celi prepustili zgolj še tesnobnim mislim o bolezni, smrtnosti in eksistenci. Z danes na jutri se je energija ljudi okoli mene ter celotne družbe preusmerila v en sam problem, ki je zelo hitro postal edini problem. Alfa problem, ob katerim vsi drugi zbledijo. Tako rekoč sočasno, medtem ko se je pandemija šele dobro začenjala, smo o njej že govorili kot o dogodku, ki je naša življenja korenito spremenil ter bo najverjetneje vplival tudi na našo srednje- in dolgoročno prihodnost. Temu bi sociologi rekli dominantni diskurz o pojavu: skupnost si neko zgodbo pripoveduje karseda enotno, da bi stresno dogajanje bolje razumeli ter da bi negotovi čas prebrodili bolj obvladano. Ena od nalog dominantnega diskurza je, da drugačna mnenja in poglede zavrača ali aktivno demonizira.
Še najbližje izzivanju dominantnega diskurza o epidemiološki krizi so prišle vsakovrstne teorije zarot o pandemiji in samem obstoju virusa. Te so nedvomno povzročile in še povzročajo škodo, a v primeru aktualne pandemije imajo en še veliko bolj negativen stranski učinek. Namreč, črno-bela vizija dominantnega diskurza v skupni koš s teorijami zarote in drugimi neresnostmi potiska tudi številne osnovane in potencialno koristne alternativne poglede na “boj z virusom”. Po podobni analogiji so kategorizirani tudi sprejemljivi in nesprejemljivi osebni čustveni odzivi na pandemijo. Dopustni čustveni odzivi na pandemijo so močni in izrazito negativni (strah, tesnoba, jeza, nezadovoljstvo, pesimizem, apatija), medtem ko so razumski pogledi na pandemijo, ki temeljijo na zmernosti, vitalizmu in fleksibilnosti ter ne vključujejo velikih čustev, vse preveč zlahka razumljeni kot negacija resnosti razmer ali celo zanikanje epidemiološke stvarnosti.
Začelo se je precej bolj obetavno. V prvih mesecih po izbruhu koronavirusa so za vlogo dominantnega diskurza častno tekmovali alternativni in različno komplementarni pogledi na življenje s pandemijo. Najbolj obetaven je bil gotovo humanistično-kritični, ki je poudarjal, da je bila kriza tega tipa le vprašanje časa in da se nam z njo končno ponuja priložnost za temeljite intimne in kolektivne premisleke, ki naj vodijo k prevrednotenju vrednot in gradnji pravičnejše globalne družbe. Edina stvar, ki bi bila večja katastrofa od morebitne zdravstvene, je vrnitev starega normalnega, smo se strinjali še marca, aprila. Nekaj kratkih trenutkov se je zdelo, da je globoka družbena sprememba po pandemiji neizogibna. Spomladi nismo mogli vedeti, da bodo vsakršne aspiracije pozitivnega družbenega preloma decembra videti povsem utopične.
Vse, po čemer kot skupnost hrepenimo danes, slabo leto dni po začetku pandemije, je vrnitev starega normalnega. Naše ambicije so se skrčile na željo po polnem zagonu gospodarstva in vrnitvi prejšnje socialne realnosti. Boj za prijaznejšo in pravičnejšo normalnost ter na trajnostnem razvoju osnovano lokalno in globalno ekonomijo se je nekje, morda med poletnimi počitnicami, spremenil v boj za vzorne številke in ugodno statistiko. Vsi naši upi se reducirajo na izgon virusa. Nobeno naključje ni, da je prihod cepiva povsod po svetu viden kot začetek konca: konca zdravstvene krize, s katerim se lahko končno malce sprostimo, zadihamo in se začnemo vračati v svoje stare rutine. In tako je šla še ena čisto spodobna kriza v nič.
Leto 2020 se tako v mojo osebno zgodovino vpisuje kot leto samoizolacije, kakršne si nisem znala niti predstavljati. Sama stojim, ko prijateljem, ki že mesece čakajo na zeleno luč za življenje, priznam, da je po spletu okoliščin leto 2020 kljub vsemu, ali pa prav zaradi vsega, najbolj polno in najlepše leto mojega življenja. Sama sem, ko v polinformiranih, dezinformiranih in razvnetih debatah ne ostaja veliko zraka za pravilne interpretacije podatkov in trezne presoje tveganj. Predvsem pa se samoizoliram še naprej, ko vztrajam pri širši perspektivi: ko smo za kralja naših problemov razglasili virus in rob zdravstvene krize, po katerem neprestano drsimo, iz naše realnosti niso čudežno izginili drugi, večji problemi. Na drugi strani pandemije, katere konec naznanja začetek množičnih cepljenj, nas že čakajo natanko tam, kjer smo jih pustili. Odkar poznamo le virus, so ti problemi postali le še malce bolj trdovratni: okolje je še bolj ogroženo, neenakost pa je še poglobljena, tako globalna ekonomska nesorazmerja kot razredni razkol v razvitih družbah. Ironija je, da se v rešitvi ekološke krize in ekonomske neenakosti skriva tudi možnost reševanja sedanje in vseh bodočih pandemij. To smo intuitivno čutili aprila, ko smo še znali sanjati.
Karkoli ste že naredili z letom 2020, upam, da ste se naučili biti sami.
Mojca Pišek
Foto: Mojca Pišek, Ljubljana, 2016
