Ferdinand-Certov—WienMusemNeu_AnsichtvonKarlskirche_(r)Patrick Johannsen—Izrez
Ferdinand Čertov: »Arhitektura je odnos«

Na Dunaju je v minulih dneh vrata javnosti ponovno odprl Dunajski muzej (Wien Museum), prenovljen in nadgrajen po načrtih arhitektov Winkler+Ruck in Ferdinanda Čertova, ki so prejeli prvo nagrado na mednarodnem natečaju leta 2015.

Čertov, Winkler + Ruck, Wien Museum, foto: Patrick Johannsen

 

Arhitekt Ferdinand Čertov (1966) je koroški Slovenec, doma iz vasi Sele na Rožu. Arhitekturo je študiral na Tehnični univerzi v Gradcu, kjer je diplomiral leta 1993 na temo »Skulptura – arhitektura«. V Gradcu vodi samostojni arhitekturni biro z bogatim opusom, ki sega od stanovanjske gradnje različnih meril do šolskih in javnih stavb – večina realiziranih projektov je pridobljenih preko natečajev. Posebno mesto v njegovem delu zavzema sakralna arhitektura: od velikih cerkva do malih projektov, kot so poslovilni objekti, kapele in prenove oltarnih prostorov. Ustvarjalen je tudi kot kipar in je avtor več skulptur v sklopu ureditev javnega in sakralnega prostora.

V zadnjem času redno sodeluje s celovško pisarno Winkler+Ruck. Poleg Dunajskega muzeja so lani skupaj zaključili tudi celovito prenovo Koroškega muzeja v Celovcu.

Ferdinanda Čertova sem v poznem poletju obiskal na njegovem drugem domu v kraju Sele, v odmaknjeni gorski dolini pod grebenom Košute, kjer velika večina prebivalcev govori slovensko. Tu v dialogu sobivata sodobna arhitektura in dediščina arhitektovih prednikov.

 

Oba vaša najbolj aktualna in do zdaj tudi najbolj odmevna projekta sta prenovi in dozidavi dveh muzejev – enega na Dunaju in enega v Celovcu.

Zares odmeven je Dunajski muzej, saj stoji na pomembnem Karlsplatzu na Dunaju. Tam je že Otto Wagner načrtoval stavbo za mestni muzej, postavili so celo že eno fasado po njegovi zasnovi, a so projekt nato zavrgli. Zgradba je bila tako končana šele leta 1959 po načrtih Oswalda Haerdtla. To je bil prvi povojni in tudi prvi moderni muzej na Dunaju.

Kako je prišlo do pobude za prenovo?

Muzej je postal premajhen. Namenjen je prikazu zgodovine Dunaja in preprosto ni bilo več prostora za novejšo zgodovino mesta. Natečajna naloga je zato zahtevala povečanje, skoraj podvojitev obstoječih površin muzeja. Muzej tudi ni več ustrezal sodobnim potrebam. Tu so predvsem vprašanja dostopnosti, klimatizacije, energetske varčnosti …

Je pa prišlo tudi do spremembe konteksta. Ko so muzej zgradili, je bila to samostojna stavba v bližini prominentne cerkve (Karlskirche), sčasoma pa so muzej obdali z večjimi stavbami, zato je bil popolnoma potisnjen ob stran.

Čertov, Winkler + Ruck, Wien Museum, natečajni predlog

 

Kaj je bila posebnost vašega predloga, s čim ste prepričali natečajno žirijo?

To je bil odprt mednarodni natečaj, sodelovala so velika imena. Prispelo je 274 rešitev iz celega sveta (iz 26 držav) in večinoma so stari muzej skrili za novo stavbo. Mi pa nismo hoteli še dodatno odrivati obstoječega muzeja. Ko si stopil na Karlsplatz, je bilo takoj očitno, da vse obstoječe stavbe višinsko sledijo eni liniji, Dunajski muzej pa je bil zaradi drugačnih razmer ob nastanku »počepnjen« in potisnjen v ozadje. Stavba je potrebovala nekoliko več mase in zato smo s svojo rešitvijo šli v višino.

S tem pa ste tudi ohranili zeleni javni prostor, ki ga bi mesto sicer izgubilo.

Točno. Natečaj je potekal leta 2015 in v teku procesa načrtovanja in gradnje smo lahko videli, da bi bili koncepti, ki so predvidevali dodatno stavbo – in so med rešitvami prevladovali –, neizvedljivi. Karlsplatz je namreč danes deloma park, na Dunaju pa vsaka odstranitev drevesa pomeni zaplet, odnos javnosti do teh vprašanj se je namreč v zadnjem desetletju precej spremenil. V tem kontekstu je podvojitev mase seveda zelo velik izziv. V svoji rešitvi smo dodali samo en pas nad obstoječo stavbo, pod zemljo pred muzejem pa smo umestili depoje. Pri tem smo ohranjali drevesa, kar pomeni, da smo tloris kleti deloma prilagodili in zidali okoli njih. V našem projektu je bilo potrebno odstraniti samo eno drevo, če pa bi jih bilo treba 10 ali 20, bi bilo to nemogoče.

Nismo pa samo ohranili trga pred stavbo: originalnemu muzeju so kasneje na desni prizidali poslovno stavbo in to je bilo treba odstraniti, da je lahko spet samostojno zadihal. To seveda ni bilo lahko, saj je bila stavba v zasebni lasti.

Čertov, Winkler + Ruck, Wien Museum, vhodni prizidek, foto: Patrick Johannsen

 

Čertov, Winkler + Ruck, Wien Museum, natečajni predlog, konceptualna shema

 

Kako bi opisali vaš koncept nadgradnje muzeja?

Na zunaj smo dodali samo dva elementa: v vhodnem paviljonu se bodo odvijale različne prireditve in razstave, a zaenkrat je to prostor brez posebne funkcije – »stegnjena roka obiskovalcu«. Življenje naj bi se tu ugnezdilo šele s časom. Zelo redko imaš kot arhitekt priložnost zgraditi prostor, ki nima določene funkcije.

Drugi del prizidave pa sta dve nadstropji, dodani zgoraj. Ta volumen se vzdiguje iz atrija kot goba – čez obstoječo stavbo visi brez kakršnihkoli stebrov. Med obema zgradbama je razmik, da lahko v primeru potresa delujeta samostojno.

Čertov, Winkler + Ruck, Wien Museum, foto: Patrick Johannsen
Čertov, Winkler + Ruck, Wien Museum, prerez

 

Z zadržano, razmeroma »klasično« potezo – v smislu vzpostavljanja distance novega do obstoječega – ste vzpostavili monumentalno celoto. Obenem pa novi volumen deluje skoraj skulpturalno.

Sploh v delu, ki je vstavljen v atrij. To je prostor večje dimenzije, visok je 26 metrov, in tudi v tem smislu pridobitev za muzej, saj prej ni bilo možno razstavljati res velikih objektov, ki so tako ostajali v depoju. Zdaj tam na primer visi 12-metrska skulptura ribe in 5 metrov velik model katedrale sv. Štefana.

Čertov, Winkler + Ruck, Wien Museum, velika avla, foto: Patrick Johannsen

 

Po drugi strani pa je ta prostor funkcionalno omogočil, da smo vzpostavili krožno pot skozi razstavo o zgodovini Dunaja. In še vedno je naravno osvetljen od zgoraj.

Temelji segajo 45 metrov pod zemljo, da lahko prenesejo celotno obtežbo te konzolne »gobe«. Stene, ki vse to držijo, pa so izvedene v vidnem betonu s strukturo opažnih desk in tako obenem tvorijo notranjo skulpturo, ki spominja na katedralo.

Čertov, Winkler + Ruck, Wien Museum, foto: CWR Architekten

 

Bistveni del rešitve pa je pravzaprav vmesno nadstropje, ki nastane v vrzeli med starim poslopjem, ki gosti stalno razstavo, in novim, lebdečim volumnom, v katerem so nestalne razstave. Vmesni prostor je povsem zastekljen in tako označuje odmik ter je skoraj v celoti namenjen javnosti. Tu so ateljeji in velik avditorij. To je torej prostor za izmenjavo in posredovanje znanja – to je dandanes za muzej zmeraj bolj pomembno. Včasih je bil njegov pomen ohranjati in razstavljati objekte, dandanes pa je to vedno bolj posredovanje. Eksponate lahko že vse vidiš na internetu, zato je bolj važno, kako se vsebino predstavi z vodstvi, dejavnostmi, delavnicami … da prostor živi. Da so tam pogosto prireditve za otroke, za šolarje, za stare ljudi, za različne skupine prebivalstva.

Čertov, Winkler + Ruck, Wien Museum, terasa, foto: Patrick Johannsen
Čertov, Winkler + Ruck, Wien Museum, pogled od cerkve sv. Karla Boromejskega (Karlskirche), foto: Patrick Johannsen

 

Prostor komunikacije – na mestu stika med starim in novim.

Točno. Ta stik je eden najpomembnejših elementov tega muzeja. Tudi distanca med trgom in teraso na tem vmesnem prostoru – poimenovali smo jo »dunajski balkon« – je optimalna, ker še lahko razločiš obraze, lahko komuniciraš z osebo tam spodaj in sploh nisi zares ločen od mestnega utripa.

To, kar je na Dunaju vmesna »fuga«, pa je v Koroškem muzeju v Celovcu celo pritličje, ki je odprto za javnost. Na eni strani je deželna knjižnica, na drugi pa restavracija.

Čertov, Winkler + Ruck, Wien Museum, vmesno nadstropje, foto: Patrick Johannsen

 

Kako spremembe v dojemanju muzeja vplivajo na arhitekturno nalogo?

Danes muzejska stroka želi zatemnjene prostore. Le določeni eksponati, kot so npr. skulpture, potrebujejo naravno svetlobo. In tu nam je uspelo to dvoje združiti.

Po drugi strani pa ima stara stavba sama okna in ta okna so danes ovire, ki jih je treba zapreti. Predhodno so bila zaprta z žaluzijami – to je tako, kot bi stavba imela zaprte oči. Izziv smo rešili s sodobnim steklom, ki reagira na svetlobo; stemni se, s tem pa regulira toploto. Na notranji strani je dodatno zaprto z močnimi vrati, ki lahko nosijo razstavljene objekte.

Tako smo lahko odpravili skoraj vso energijo, ki je bila prej potrebna za hlajenje. To je za muzej ogromna pridobitev, ker je sedaj stavba energetsko avtonomna – in to pri zahtevi, da se temperaturno nihanje vzdržuje znotraj razlike dveh stopinj. Na strehi imamo fotovoltaiko, v zemlji pa toplotne črpalke.

Čertov, Winkler + Ruck, Wien Museum, zahodna fasada, foto: Patrick Johannsen

 

Kako pa ste problem z okni reševali v Koroškem muzeju?

V Celovcu smo za razliko od Dunaja oblikovali tudi stalno razstavo. Stavba je tu starejša in sestavljena iz več manjših sob, ki si sledijo ena za drugo. Teh prostorov nismo hoteli dodatno razbijati z vstavljenimi vitrinami, pač pa smo hoteli, da vsak prostor postane vitrina. Tako so tudi tla del vitrine, okna pa postanejo niše za objekte – kjer si prej gledal ven, v sodobnost, so zdaj eksponati. Ta koncept se je izkazal za uspešnega, saj muzej ne deluje tako napolnjen.

Čertov, Winkler + Ruck, Koroški muzej/Kärnten Museum, foto: Paul Ott

 

Tudi v Celovcu ste s prenovo na novo definirali atrij stavbe.

Ta stavba je bila skozi čas deležna precej prezidav za sprotne potrebe; nove pisarne in podobno. V procesu prenove smo odstranili vse, kar se je kasneje dodajalo. Mi temu rečemo »pretresti stavbo« – da odpade vse, kar je odvečno. Prostora sedaj ni manj, ampak več, preostala intervencija pa je minimalna. Kar ostane, so kakovostni prostori, ki imajo lastno logiko.

Čertov, Winkler + Ruck, Koroški muzej/Kärnten Museum, foto: Paul Ott

 

V Koroškem muzeju so prostori nanizani okoli notranjih hodnikov, ki obkrožajo dva atrija. Ta atrija smo pokrili z novo stekleno streho in ju s tem spremenili v notranja prostora, ki omogočata tudi izvajanje prireditev. Obenem smo krožne hodnike lahko zdaj odprli na atrija in vzpostavili odprte arkade, ki omogočajo tudi dosti boljšo orientacijo. S streho nad atrijema pa se zmanjša tudi zunanja površina stavbe in posledično izboljša njena energetska učinkovitost.

Čertov, Winkler + Ruck, Koroški muzej/Kärnten Museum, foto: Paul Ott
Čertov, Winkler + Ruck, Koroški muzej/Kärnten Museum, foto: Paul Ott

 

»Pretresti stavbo« – ali podobno pristopate k vsem prenovam?

Vsaka prenova je specifična, za vse pa velja, da so v osnovi dialog z obstoječim – zelo intenziven dialog. Ta dialog je pogosto tudi zelo dolgotrajen in včasih boleč. V intenzivnem dialogu s staro stavbo lahko nastopijo zahtevne situacije, a če se ga zelo resno lotiš, potem najdeš izboljšave. Zgodijo pa se tudi napake – a te so skoraj potrebne. Seveda se tudi pri vsaki novogradnji ukvarjaš z obstoječo pokrajino. A pri zavzeti prenovi se to dogaja pri vsakem detajlu – vsakega je treba vzeti resno in za izhodišče nadaljnjega dela. Zato so prenove pravzaprav dosti bolj zanimive.

Čertov, Winkler + Ruck, Koroški muzej/Kärnten Museum, foto: Paul Ott

 

Narediti pokrajino,
zasnovano pred stoletji, spet vidno!
Torej zgradbo pretresemo –
jo postavimo na glavo.
Vse, kar ni dobro pritrjeno, odpade.
Kar ostane, ima vsebino,
in kar ima vsebino, je dragoceno –
je lepo.
Prečiščena pokrajina.
(Čertov, Winkler + Ruck, 2023)

 

Ferdinand Čertov (foto Outsider, 2023)

 

Tudi prostor, kjer se zdaj pogovarjava, je poln tega dialoga: gledava iz novega v staro – iz vaše sodobne hiše v staro hišo vaših prednikov, ki ste jo obnovili. Kaj vam pomeni izkušnja stika s tradicijo?

Smo na višini 950 metrov, tu so stare kmečke hiše narejene deloma iz lesa in deloma iz kamna, krite pa z deskami. Kot lahko vidite v okolici, večina ne upošteva več teh značilnosti: uporabljajo plastična okna in umetne kritine, ker naj bi lesena streha ne zdržala dosti. A v resnici drži dolgo, 50 let, in material imamo tu, macesen iz teh gozdov. Zato je bilo prav staro hišo obnoviti – zdaj imam tam atelje.

Na mestu, kjer zdaj stoji nova hiša, pa je prej stal skedenj. Pomembno se mi zdi vprašanje, kako danes graditi v Alpah. S tem da je stavba potisnjena v breg, lahko travnik potegnemo čez hišo, zemlja pa jo naravno greje pozimi in hladi poleti. Kar se tiče materiala, pa ohranjam stari princip: masivni – betonski – podstavek v kombinaciji z lesom.

Ferdinand Čertov, Hiša in atelje v Selah, 2013

 

Vzeli ste torej principe, ki so še vedno relevantni.

Te principe skušamo najti pri vsakem projektu, pri novogradnji stopamo v pokrajino, pri prezidavah pa jih običajno najdemo v detajlih. Arhitektura je odnos.

Pri Dunajskem muzeju ima na primer stara stavba strukturo iz železobetona z opečnimi polnili in je obložena s kamnom – pri procesu prenove smo razkrili stari beton, ki je bil izveden natančno tako kot naš novi »skulpturalni« del: z opažem iz starih desk. Iz okostja smo napravili »zaključni kamen« stavbe.

Certov, Winkler + Ruck, Wien Museum, obešeno stopnišče z nadsvetlobo, foto: Patrick Johannsen

 

Dotaknila sva se skulpturalnosti arhitekture. Sami se ukvarjate tudi s kiparstvom?

Zdaj zaradi pomanjkanja časa žal ne kiparim več toliko, a sem dosti ustvarjal in izvedel veliko skulptur v okviru urejanja javnega prostora.

Pravzaprav sem se za to področje specializiral v sklopu študija arhitekture. Pri študiju smo se veliko ukvarjali s kamnom. Njegova prednost je, da je zelo trd in zato se mu približuješ zelo počasi, kar ti daje veliko časa. Tema moje diplome »Skulptura – arhitektura« je bil prav muzej – kamniti muzej.

Ferdinand Čertov, kiparski atelje v stari hiši v Selah, foto: Oliver Wolf (levo), Outsider, 2023 (desno)

 

Kako torej razumete odnos med skulpturo in arhitekturo?

Morebitna skulpturalnost arhitekture pravzaprav ne izvira toliko iz samega kiparstva, ampak so to značilnosti t. i. »graške šole«, ki so jo utemeljili Günther Domenig in drugi in je bila aktualna v času, ko sem študiral. Lahko smo izbirali mentorje in sam sem večino študija opravil pri Domenigu. Ko pa danes delamo natečaje, so v ospredju drugi faktorji, ki so tako zelo važni: trajnostnost in omejeni viri, večji poudarek na funkciji. Določena skulpturalna dela vseeno nastajajo, če to hočeš ali ne.

Pomemben pa je način, kako delavec rokuje z materialom. Na primer pri vidnem betonu: delavec na gradbišču mora delati izjemno natančno, saj bo rezultat na koncu viden.

Želite videti sledi roke.

Točno! Če znova pokažem na primeru Dunajskega muzeja – (vzame papir in skicira) Za zgornji lebdeči »monolit« smo naredili opaž iz desk, ki smo jim poševno porezali robove, tako da je na stiku desk nastal oster rob. Potem so delavci vse te robove ročno potolkli s kladivom – več kilometrov teh linij. Tako je nastal vtis, kot bi bile te črte narejene z mehkim grafitnim svinčnikom. Vidno »rokodelstvo« in pristni materiali so temelj naše arhitekture.

Čertov, Winkler + Ruck, Wien Museum, detajl fasade, foto: CWR Architekten

 

Še en primer vam lahko pokažem. (stopiva pred hišo) Ta objekt tam čez, zraven stare ljudske šole – to je pravzaprav notranje plezališče. Potrebovali smo 20 metrov višine. Kako to narediti v vaškem kontekstu? Odločil sem se, da bomo stavbo oblekli tako, kot so narejene stare strehe, v leseno kritino, in naredili stolp, pri čemer je tretjina stavbe vkopana v zemljo, da ne sega čez staro šolo. Obenem pa smo jo postavili pravokotno na teren, ki ima tu blag padec. Tako smo z upoštevanjem lokalnih značilnosti – tradicionalni, pristni material in teren – naredili nekaj povsem sodobnega.

Ferdinand Čertov, Notranje plezališče ob stari šoli v Selah, 2012 (foto: F. Čertov)

 

Pravzaprav vam gre za to, da ne zamudite priložnosti, ki jo ponuja obstoječe – in iz tega naredite ustvarjalni »obrat«.

V Celovcu na primer stoji vhod v stavbo deželnega muzeja v stranski ulici in stavbe ni bilo mogoče obrniti. Kaj torej napraviti? Obrnili smo mesto. Stransko ulico smo odstranili, tako da je okoli celega muzeja nastalo dvorišče, javni prostor. In tako ne vstopamo več s stranske ulice, ampak s trga. Treba je torej gledati širše, tudi okolico projekta.

Čertov, Winkler + Ruck, Koroški muzej/Kärnten Museum, foto: Paul Ott

 

Ali ne gre pri tem pravzaprav za vprašanje odgovornosti do okolja?

To je danes mogoče najvažnejša tema. Pri nas v Avstriji je eden največjih problemov pretirano zapiranje tal. Tudi zato dosti raje delamo prenove, kjer tega problema ne povečujemo. In zato sem vesel, da pri Dunajskem muzeju nismo posegali v zeleni prostor Karlsplatza pred staro stavbo. Pri Koroškem muzeju je celo dvorišče okoli stavbe prekrito s peskom in polno dreves, pa tudi pri svoji hiši sem pravzaprav zmanjšal odtis glede na predhodno stanje, saj je streha intenzivno ozelenjena.

Ferdinand Čertov, atrij nove hiše v Selah, 2013, foto: Oliver Wolf

 

Imate tudi obsežen opus sakralne arhitekture. Zanimivo je denimo vaše zgodnje delo, »avtocestna« cerkev v Dolini. Kaj je njena posebnost?

Dejansko je bilo to moje prvo naročilo sakralnega značaja, končana je bila leta 2000. Že tu smo veliko raziskovali možnosti betona in uporabili vidno teksturo opaža iz desk. Pravzaprav pa je do tega prišlo po naključju. Župnija ni imela dosti sredstev za prenovo in ker se je takrat v bližini gradil avtocestni odsek, so se obrnili na avstrijsko družbo za avtoceste, ki je bila pripravljena financirati vsa betonska dela, ker je to pač njihov glavni gradbeni material. (smeh) Zato smo iz betona naredili zunanjo ureditev, vhodni prizidek, klopi, pa tudi oltar.

Ferdinand Čertov, Robert M. Morianz, Johanes Zechner, Avtocestna cerkev Dolina, 2000, foto: Margherita Spiluttini

 

Za to pa rabiš zelo dobre izvajalce. Radi delamo z zelo majhnimi podjetji, kot tudi pri tej cerkvi v Dolini. Ko se oni zavejo, da bo njihovo delo ostalo vidno, so rezultati običajno še boljši, ker nalogo vzamejo veliko bolj osebno in odgovorno.

Ferdinand Čertov, Robert M. Morianz, Johanes Zechner, Avtocestna cerkev Dolina, 2000, foto: Margherita Spiluttini

 

V čem se za vas sakralni prostor razlikuje od muzeja?

Cerkve so bile zame vedno povsem druga stvar: kontemplacija. Da se lahko pomiriš, pomemben je stik s tradicijo … Tako nastane poseben prostor – drugačen od muzeja. In ki ima seveda tudi funkcijo, in to je liturgija. Ravno zdaj delamo prenovo cerkve v Kotmari vasi in v tem sakralnem prostoru spet opažam, kako zelo važno je, kje stoji ambon v odnosu do oltarja in ljudi. Načrtovanje sakralnih prostorov je torej zelo specialno in večplastno.

Ferdinand Čertov, Poslovilna vežica Micheldorf, foto: R. Čertov

 

Imate zelo raznolik opus, ki sega praktično na vsa polja arhitekture. Kakšnih projektov si kot arhitekt še želite?

Res je, da smo načrtovali zelo različne objekte, od vrtca do višje šole, prireditvene centre, veliko stanovanjskih stavb – in celo zapor. Odlično bi bilo, če bi lahko načrtovali še kakšen muzej, saj zanimivejših projektov danes skoraj ni – muzeji so današnje katedrale.

Osebno pa moram reči, da bi rad v bodoče spet več kiparil. To je res »moje«, tu so moji začetki.

 

Pogovarjal se je: Luka Jerman
Fotografije: arhiv Ferdinanda Čertova/Certov, Winkler + Ruck

Podatki o projektih:

Wien Museum Neu
Avtorji projekta: Čertov, Winkler + Ruck
Naročnik: Wien Museum
Lokacija: Karlsplatz, Dunaj
Leto načrtovanja: 2015
Leto izgradnje: 2020–23
Pozidana površina: 3510 m2
Bruto tlorisna površina: ca. 14.300 m2
Gradbene konstrukcije: Bollinger+Grohmann
Foto: Patrick Johannsen

Kärnten Museum/Koroški muzej
Avtorji projekta: Čertov, Winkler + Ruck
Naročnik: Koroška deželna vlada
Lokacija: Celovec
Natečaj in začetek načrtovanja: 2016
Leto gradnje: 2020–22
Bruto tlorisna površina: 4800 m2
Uporabna površina: 5570 m2
Pozidana površina: 1640 m2
Avtor krajinske arhitekture:
WLA Winkler Landschaftsarchitektur
Gradbene konstrukcije: Mitterdorier FZ
Foto: Paul Ott

 

Prvič objavljeno septembra 2023 v Outsider #35: Sodobni muzej.

Naroči Outsider, razširi svoj pogled

Mailchimp brez napisa

Povezani članki