Pred nekaj dnevi je Zbornica za Arhitekturo in Prostor objavila rezultate projektnega enostopenjskega natečaja za zasnovo vrtca v Kočevju. Strokovna komisija je izmed prejetih rešitev izbrala dve najboljši, ki si med seboj delita prvo mesto. To je nekoliko neobičajno, vendar iz drugih razlogov, kot bi morda pomislili najprej. Že v natečajnih pogojih namreč preberemo, da naj bi v dotičnem primeru ocenjevalna komisija izbrala tri prvonagrajene elaborate – izbrali so torej en projekt premalo in ne enega preveč. V pogojih je določeno tudi, da bo izmed teh treh izbranih elaboratov nato naročnik na podlagi vzporedno pridobljenih ponudb zasebnih partnerjev (ki bodo vključevale projektiranje, gradnjo in upravljanje) dokončno določil pravo rešitev za izvedbo projekta. Izbrani natečajnik pa bo potem postavljen pred izbiro: lahko bo sodeloval s strani naročnika izbranim zasebnim partnerjem, ali pa izbral možnost odplačnega prenosa avtorskih pravic brez udeležbe pri projektiranju.
Strokovna komisija je v primeru torej podala le okvirno mnenje: izmed prispelih je izbrala dva elaborata, dokončna izbira pa je v rokah naročnika in zasebnega partnerja – izvajalca. Kakšno vlogo ima torej tu stroka? Lahko v tem primeru sploh še govorimo o institutu natečaja?
Privoščimo si najprej hiter pravni poduk. Kot opredeljujejo tudi sami natečajni pogoji omenjenega natečaja, je natečaj v skladu s Pravilnikom o javnih natečajih definiran kot “postopek, ki naročniku omogoči, da s pomočjo ocenjevalne komisije izbere strokovno najprimernejšo rešitev ter pomeni projektni natečaj v skladu s 17. točko 2. člena ZJN-3”. Ta, druga definicija, je nekoliko širša. Če parafraziramo: projektni natečaj naročniku omogoči pridobitev projekta, ki ga izbere žirija po razpisu natečaja. Strogo vzeto to drži tudi v primeru kočevskega natečaja. Žirija zares je izbrala projekt, ki ga bo naročnik nato pridobil – vendar ni izbrala le enega projekta. S tem rahlim izkrivljanjem zapisanega ni legalno ni nič narobe. Pa vendar je narobe dosti.
Kot je v komentarju na svojem facebook profilu povzela krajinska arhitektka Darja Matjašec: »Namen natečaja je od nekdaj bil izbira najbolj kakovostne rešitve. Zbornica se je z naročnikom natečaja izpogajala za priporočeno projektantsko ceno in to zapisala v natečajne pogoje. S tem je zbornica dvigovala standard naših storitev, posledično pa tudi cene naših storitev. Danes pa se zbornica in ocenjevalna komisija izogneta odgovornosti, ki jo prinese kritičen izbor natečajnih rešitev in več prvonagrajenih (več) avtorskih skupin (projektante) vržeta v žrelo izvajalskim (gradbenim) podjetjem, da same izberejo projektante. To pomeni, da ni več pomembno, katera natečajna rešitev je najboljša, pomen cene projektantskih storitev pa je obratno sorazmeren z njeno majhnostjo – nižja je cena, večji je dobiček izvajalcev, poleg arhitektov pa so še najbolj na izgubi lokalne skupnosti in uporabniki javnih objektov, za katere se ti natečaji razpisujejo.«
Arhitektka Mika Cimolini pa je v svojem komentarju na zgornji zapis izpostavila pomanjkljivosti samega instituta natečaja, pri katerem veliko intelektualnega dela avtorjev neizbranih elaboratov nima nobenega učinka. Razmisliti bi veljalo o različnih vrstah natečajev za različne namene, je predlagala, ter dodala, da bi bilo treba vzpostaviti pogovor o profilih natečajev in sedanjih praks.
Smiseln predlog, ki bi olajšal organizacijo in odprl možnosti za nove, boljše rešitve in drugačne oblike sodelovanj. V tem primeru pa bi bilo treba institut natečaja ločiti od Zakona o javnem naročanju, opozarja Matjašec. Ta natečaje definira in regulira. In spet – z zmanjšanjem regulacije je birokracije manj, ponovno pa se poveča možnost za izkrivljanje pravil in delovanje v škodo stroke.
Kdo bo gradil vrtec v Kočevju, pa bodo odločili podaljški.
Nagrajene rešitve:
1. nagrada
