Zaključne sekvence Neskončne lepote Paola Sorrentina plujejo navzgor po toku Tibere. Pod mostovi: ponte Sisteo, ponte Mazzini, ponte Principe Amadeo, do Angelskega gradu. Jutro je, poslušamo kompozicijo sodobnega ruskega muzikologa Vladimirja Martinova, Blagri, ki jo izvaja sloviti godalni kvartet Kronos quartet iz San Francisca.

Ponte Sisteo nosi ime po papežu Sikstu IV., ki je most postavil na mestu delno porušenega poznoantičnega mosta, še prej pa je tu stal most, ki ga je dal zgraditi sloviti Agrippa. Jezusovi Blagri iz Matejevega evangelija so pridiga, je veselo oznanilo, ki abstraktnemu spoznanju o smrti, koncu in nesmislu postavlja nasproti moč spreminjanja in prerojevanja. Kar je eno, postaja drugo.

abiro skijumps planca slo sept 2014
M.K.

In zdi se, da živimo v edinem odnosu med zemljo in nebom. Zemlja kliče stvari k sebi, izbija ločenost nje od drugega. A ob tej sili ponekod klije neka moč, da se ta sila premaguje, da stvari zmorejo šelesteti, se plaziti, zmorejo vstati, se dvigniti k nebu ali pa celo iz zemlje zgraditi nebesa. Kamniti oboki nad Tibero. Kamen; odtrgan, izmerjen in izglajen, da z njim človek stopi nad zemljo, čez zemljo. Lahko pa tudi skoči.

Zgodovina smučarskega skakanja v Planici piše deveto desetletje. V svojem tretjem prerojevanju hrib sije v novi podobi. Z vznožja Velike Ponce se osem skakalnic razpira v tri snope. Najbolj se k soncu obrača nova letalnica Letalnica Bratov Gorišek, ki stoji na mestu prve prejšnje letalnice iz leta 1969, ki sta jo zasnovala Vlado in Janez Gorišek*. Proti Zelencem in Podkorenu pa se obrača nova velika skakalnica, ki s svojim lokom ob vrhu doskočišča, kot kakšno veliko oko pogleduje k Visoki peči. Nov betonski lok je prerojen iz lesenega zgornjega zaključka doskočišča skakalnice, ki so jo jeseni leta 1933 gradili po načrtih Ivana Rožmana in Stanka Bloudka. Tik ob njej stoji nova srednje velika skakalnica, danes obe skupaj nosita ime Bloudkova velikanka. Osrednji snop sestavljajo dve mali skakalnici ter tri še manjše za najmlajše skakalce. Med skakalnicami silijo k nebu sodniški stolpi, trenerske tribune in stolpi za televizijske snemalce.

17_planica_sch

A.S.

Smučarski skoki imajo neko zanimivo specifičnost. Ob tem, da je njihova priljubljenost bolj razširjena le v nekaterih državah, je zanimivo tudi, da so dandanes eden redkih športov, s katerim se ljudje ne ukvarjajo tudi rekreativno. Seveda je treba priznati, da je tako zaradi točno določenega razloga; gre za šport, ki zase potrebuje zelo specifičen objekt. Ko ti objekti niso v rabi, tako kot denimo mostovi, ki so sicer namenjeni določenemu prometu, lahko pa ga za potrebe kakšnega organiziranega teka ali kolesarske dirke tudi zaprejo, se skakalnice, stolpi in pristopni mostovži morda zdijo kot natančno uglašen zbor linijskih skulptur v neki prelepi krajinski galeriji, niso pa toliko arhitekturni objekt. Naj ne bo razumljeno napak; Milošu Florijančiču, Mateju Blenkušu, Klemnu Kobalu, Ani Kučan, Luki Javorniku in njihovim sodelavcem je uspelo postaviti navdihujočo durovsko himno, ki se izvija iz šepetajoče dramatičnosti ledeniške alpske doline, toda ravno zaradi specifičnosti skakalnega športa pri človeku namesto priziva k lastni rabi objektov vzbujajo tudi strah.

14_planica_sch_

A.S.

Vendar ravno silovit estetski vtis, ki ga je opazovalec ob ogledu skakalnic deležen, izzove draž, ki se loteva, da bo premagal strah! Vprašati bi se bilo treba, ali nismo dospeli do mesta, kjer nam prerojeni nordijski center ne omogoča zgolj vrhunskih razmer za razvoj naše mladine v vrhunske profesionalne športnike, ampak imamo prvič pogoje za to, da smučarski skoki in poleti postanejo splošen rekreativni šport, skakalnice pa tolikšna arhitektura, kot so mostovi. Skakalni šport ponuja edinstveno psihološko izkušnjo. Zahteva dvoje skrajnosti; posameznikov pogum in ohranjanje miru v svobodi. Pojavi se trenutek v življenju, ko lepo od nas zahteva največjo norost.

Prava skakalnica v pravem okolju na nek paradoksen način z izpostavitvijo telesa nadzorovani transcendenci prerojeva človeka. Za to gre; treba je misliti utopično, da bi lahko dobili arhitekturo. Ne gre za to, ali je lahko arhitektura utopična ali ne, ampak da smo pripravljeni prostor in objekte v njem misliti in uporabljati utopično; šele s tem dobimo arhitekturo. V teh časih se arhitekturna stroka vsakič znajde v zadregi, ko skuša dati odgovor na vprašanje, ali še zmore nuditi svoje k omiki človeka in občestva. Ne gre za nikakršno dejanskost, denimo nek objekt, ki bi vseboval lastnost utopičnega, drugačnega, heterotopičnega. Šele z utopično obliko rabe objekta ta postane arhitekturni objekt in, povedano drugače, utopičnost mora biti inherentna lastnost arhitekturnega objekta; objekta, ki z lastno stvarnostjo zmore spremeniti stvarnost samo, in lepo naj te spremembe poraja.

11_planica_sch

A.S.

Spomnimo. Ko so leta 1934 odprli Bloudkovo velikanko, je takratni jugoslovanski trener za skoke, Norvežan Bjӧrn Jahr, dvomil, da velikost skakalnice presega znanje skakalcev. Na državnem prvenstvu je bilo od 21 skokov kar 10 neveljavnih in le trem skakalcem je uspelo sestaviti oba veljavna skoka. Najdlje je skočil Franci Palme, dosegel je 60 metrov. Nato je 25. marca sledilo uradno tekmovanje, prišli so tudi slavni Norvežani. Ko se je tekma že končala in si je Birger Ruud tistega dne že petič oprtal smuči in se zagnal k vrhu doskočišča, je le malokdo menil, da gre za kar koli drugega kot za razkazovanje razigranih Norvežanov. Toda Ruudu je uspel odličen odskok z roba mize. 92 metrov, svetovni rekord! Z nemalo nejevere je svetovna javnost pospremila poročanje jugoslovanske tiskovne agencije Avala. Od tod naprej je boj za svetovni rekord in o tem, kaj naj bi še bili smučarski skoki in kaj ne, kaj je šport in kaj navaden cirkus, postal politični boj za pripoznanje Planice v mednarodni areni, in Planica po vseh naporih tudi danes znova nosi moč, da pretrese sam skakalni šport.

Prerojene skakalnice v Planici nam dajejo možnost, da postanemo boljši ljudje, čas od nas to že pričakuje. Najprej bomo predvsem padali in bolela nas bodo kolena.

01_planica_sch

A.S.

* Tehnično športno komisijo so sestavljali: predsednik ing Lado Gorišek, gospod Stane Pelan, ing. Franc Remec, ing.arh. Marjan Gašperšič, ing. Jože Pintar, gospod Lojze Gorjanc, kateri se je pozneje iz nordijskih vod preusmeril v konjeniški šport, ki je bil v prvotnih zasnovah predviden tudi v dolini Planice, gospa Silva Abruč, ki je skrbela za organizacijo in gospod Rudi Finžgar, znan kot smučarski skakalec in ustanovitelj Elana. Organizacijski komite Planica je v tistih časih vodil dr. Franjo Pavlin, tvorno pa je s podporo in tudi v vlogi uradnega naročnika sodeloval predsednik Občinske skupščine Jesenice, Slamnik Ludvig, ki je kasneje svoj pečat pustil v hokeju in veslaškem športu.

 

Napisal: Peter Karba

Fotografije: Ajda Schmidt, Miran Kambič

Lokacija: Planica, Rateče, Slovenija

Avtorji: Matej Blenkuš, Miloš Florijančič, Klemen Kobal, Ana Kučan, Luka Javornik,

servisni  in ogrevalni objekt: Aleš Vodopivec, Marko Smrekar

 

Članek je bil objavljen v drugi številki revije Outsider (julij 2015). Naroči.

 

 

Ena misel na “GOVOR IZPOD VELIKE PONCE

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja