Težko je z razumom opisati to stanovanje. Urejeno v nasprotju s kakršnokoli poznano bivanjsko logiko in gospodinjsko praktičnostjo. V popolnem nasprotju z vsemi kataloško lepimi stanovanji z belimi omarami z odpiranjem na potisk in preizkušenimi šik dizajnerskimi kosi, ki so jih polne vse revije. In težko je pisati o tem stanovanju, brez da bi se dotaknila lastnice. Lastnica je arhitektka. Šivilja. Oblikovalka. Dama. Zame potencialna Hanekejeva muza. Leda Atomica. Botticellijeva Venera. Dürerjeva Melanholija. Navdih.

03_interier_01_ogledalna_stena_02

Vstop.

Predsoba stanovanja, ki je hkrati tudi spalnica, mi pričara sliko sprejemnice novodobne Hačepsut. V posebni ogledalni steni ne ugledaš nje, ampak svojo lastno podobo – razrezano na prafaktorje. Za skrivnostno ogledalno steno je postelja. Dvignjena na mehkem podiju, ki postane oder za spanje. Ogledalna stena se razpre in posveti, lahko stopiš naprej. Med ogledalom in posteljo leži ogromna praprotno zelena škatla človeških proporcev. V njej se Hačepsut  kopa. Barve tega prostora so premišljeno temačne. Naravne svetlobe je komaj dovolj.  Po tleh se kotali srebrna krogla, za katero imaš občutek, da tam ni zgolj za dekoracijo. Med kotaljenjem se nenavadno oglaša. Steklena ali kovinska?

03_interier_01_ogledalna_stena_01
tukaj se Hapsečut kopa.

03_interier_01

Naprej. Naslednja soba.

Dnevni prostor ima fantastičen razgled na Ljubljansko Dramo, ki pa ga preglasi ogromna stenska slikarija – »indijski pejsaž«, ki si jo je lastnica privoščila v Parizu. Jaz bi, verjetno zaradi belvederja na desnem delu slikarije, »indijskemu pejsažu« dodala podnaslov iz svoje podzavesti »Gulliverjeva potovanja«. Pred sliko je borovo zelen pet meterski niz nizkih omaric. Kuhinja. Recepcija – »check point« za vstop v »indijski pejsaž«. Predstavljam si lastnico, kako v svojih nepopisnih copatkih z obrobo iz nojevega perja in rahlimi petkami redno pleza čez kuhinjski pult in vstopa v to stensko sliko. Ko ji zmanjka sandalovine ali kardamoma. In, seveda, tja hodi po bale dragocenega blaga za svoje kreacije.

03_interier_02

Naprej.

Iz indijskega pejsaža se skozi visoka dvokrilna staromeščanska vrata vidi v delavnico. Na mizi s skritimi predali sta dva šivalna stroja, v kotu okrušeno ogledalo in šivalna lutka Diana. Vsepovsod blago. Zloženo, zmečkano, razrezano, razmetano tvori naključne kolažne slike. Kot v slikarskem ateljeju. Za Diano je še nekaj: nebeško modra omara velikanka s 24 vratci s 96 zlatimi gumbkastimi ročaji. Zlati dež. Omara ima spodaj nenavadne lesene čevljaste nogice, kot bi se v njej skrivala vsa prismuknjena zasedba čajanke iz Alicine čudežne dežele. Spominjam se neke poletne zabave v tem stanovanju. Dva otroka sta se spravila v to omaro, odpirala, loputala z vratci in kričala: »In predstava je končanaaaaaaa!«

Ampak, neeeee! Predstava je komaj začela!

03_interier_07

03_interier_06

Kopalnica.

Za vedno odprtimi vrati je majhna, ozka, temna kopalnica. Nad umivalnikom namesto ogledala okno v slepo fasado. Okno v jutranjo neskončnost s kalejdoskopskimi robovi. Zanimala sem se glede kozmetike na okenski polici… in tam ugledala miniaturno stekleničko zasanjanih barv, ki sem jo pred mnogimi leti lastnici prinesla iz, pazi, dežele kraljice Hačepsut! Pri njeni postelji so v sivi steni nevidna vratca v garderobno nišo. Notri je skrit čarobni prizor s pisanimi visečimi dušami – sladko melanholičnimi kreacijami, ki jih kraljica šiva zase. Dišeče.

Stanovanje ima 75m2, nima udobnega kavča, nima televizije, povsod pa so lepi mali izbrani drobni predmeti. Posebej bi tu izpostavila steklen krožniček na pecljatem podstavku s steklenim pokrovnim zvoncem, pod zvoncem zeleno beli progasti svileni bonboni.

Lastnica je v svoje stanovanje skadrirala vso svojo čutnost in modus operandi. Predstava s tiste večerne zabave zame še vedno traja in mi buri domišljijo v nešteto zgodb… O elegantnih čajankah, o sramežljivih hihitalkah, o lastnici, ki si sešije svilena ptičja krila in leti po stanovanju, o račkah, ki vrtijo oči, o zlatem prahu, ki pada s stropa, o zadetih evnuhih s pahljačami iz palmovih listov… Jooooooj!

03_interier_04

 

Besedilo: Tinka B. Prekovič
Fotografije: David Lotrič
Arhitektura: Tina Hočevar

Ljubljana, 2014

 

Besedilo je v celoti objavljeno v prvi številki revije Outsider (maj 2015). Spremlja ga intervju s Tino Hočevar, podrobnosti o izdelavi ogledalne stene in zapis Roberta Dolinarja o nastanku lesene zofe.

Revija Outsider, spletna stran in vse spremljevalne prireditve, so financiranje s prodajo revije, brez javnih sredstev. Naroči.

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja