Luis Barragán

Govor ob prejemu  Pritzkerjeve nagrade, 1980

Žalosti me, da so arhitekturne publikacije s svojih strani izbrisale besede kot so lepota, navdih, magično ali očaranje, pa tudi pojme vedrine, tišine, intimnosti in osuplosti. Vse te besede gnezdijo v moji duši, in čeprav se popolnoma zavedam, da jim v mojem delu nisem uspel nuditi popolnega zadoščenja, so vseskozi moja vodilna luč.

Religija in mit. Nemogoče si je zamisliti umetnost in slavo njene zgodovine, ne da bi priznali religiozno duhovnost in mitične korenine, ki so vodile do samega bistva umetniškega fenomena. Brez enega ali drugega ne bi bilo egiptovskih piramid ali piramid antične Mehike. Bi obstajali grški templji ali gotske katedrale? Bi se uresničila osupljiva čudesa renesanse ali baroka?

Bi se razvili ritualni plesi tako imenovanih primitivnih kultur? Bi bili danes dediči neizčrpnih umetniških zakladov svetovne ljudske rahločutnosti? Brez želje po božanskem bi bil naš planet žalostno smetišče grdote. »Neracionalna logika, zasidrana v mitih in vsaki resnični religiozni izkušnji, je bila izvor umetniškega procesa vseh časov in krajev.« To so besede mojega dobrega prijatelja, Edmunda O`Gormana, ki sem jih, z ali brez njegovega dovoljenja, vzel za svoje.

Lepota. Nepremagljiva zadrega, ki jo imajo filozofi pri definiciji pomena te besede, je nesporen dokaz o njeni neizrekljivi skrivnostnosti. Lepota govori kot prerok in človek je od nekdaj varoval njeno sporočilo na neskončno število načinov: s kožnimi poslikavami, z izbiro okraskov in njihovim kulturnim pomenom, z navidez nepotrebno ornamentacijo vsakdanjih orodij in hišnih predmetov, v templjih in palačah in celo v današnjih industiraliziranih proizvodih moderne tehnologije. Človeško življenje oropano lepote ni vredno svojega imena.

Tišina. V vrtovih in hišah, ki sem jih zasnoval, sem si vedno prizadeval ohraniti spokojno šumenje tišine. V mojih vodnjakih tišina poje.

Samota. Človek najde samega sebe zgolj v intimni komunikaciji s samoto. Samota je dobra družba in moja arhitektura ni za tiste, ki se je bojijo ali se je izogibajo.

Vedrina. Vedrina je pomemben in resničen protistrup za tesnobo in strah. Danes je bolj kot kdajkoli prej naloga arhitekture, da jo naredi za stalno gostjo v domovih, ne glede na razkošnost ali skromnost. V svojih delih sem si vedno prizadeval, da bi pričaral vedrino, vendar je pri tem treba paziti, da je ne uničimo z uporabo nepremišljene palete barv.

Veselje. Kako bi lahko pozabili na veselje? Verjamem, da umetniško delo doseže popolnost, ko izraža tiho srečo in radost.

Smrt. Zavedanje smrti je izvorni vzrok aktivnega bivanja. V umetniškem ustvarjanju je nekaj implicitno religioznega, zmagoslavje življenja nad smrtjo.

Vrtovi. Z ustvarjanjem vrta povabi arhitekt k sodelovanju kraljestvo narave. V lepem vrtu je veličanstvo narave vseskozi prisotno, vendar je narava skrčena na človeške proporce in torej preoblikovana v najbolj učinkovit pristan proti agresivnosti sodobnega življenja. Ferdinand Bac nas je naučil, da ponuja duša vrtov človeku na razpolago največjo količino radosti. V zvezi s svojimi vrtovi pri les Colombieres je rekel: »Storil nisem nič drugega kot to, da sem združil tisočletno složnost, ki smo ji vsi podvrženi: dati materialno obliko čustvu, ki je skupno mnogim, ki iščejo stik z naravo, z ustvarjanjem kraja počitka, mirnega zadovoljstva.«  Zdelo se bo očitno, da mora vrt združiti poetično in skrivnostno z občutkom vedrine in veselja. Ni popolnejšega izraza vulgarnosti kot je vulgaren vrt.

Južno od Mexica leži prostrano območje vulkanske kamnine. Očaran nad lepoto te pokrajine sem se odločil ustvariti serijo vrtov, s katerimi bi brez uničevanja humaniziral njeno magično moč. Med sprehajanjem vzdolž razpok lave, v senci mogočnih nasipov nekoč žive skale, sem presenečen odkril male skrivne zelene doline – pastirji jim pravijo »dragulji« – obkrožene in obdane z najbolj fantastičnimi spremenljivimi formacijami iz mehke, stopljene kamnine, obdelane s silnimi napadi prazgodovinskih vetrov. Nepričakovano odkritje teh »draguljev« mi je obudilo vtis, podoben tistemu, ki sem ga izkusil, ko sem se med hojo skozi ozek in temen tunel Alhambre nenadoma znašel v mirnem, tihem in samotnem »atriju mirt«, skritem v notranjosti antične palače. Imel sem občutek, da izžareva, kar bi moral izžarevati vsak izjemen vrt: nič manj kot celotno vesolje.

To nepozabno razodetje je ostalo z menoj in ni slučaj, da so od prvega vrta, za katerega sem bil odgovoren, vsi nadaljni skušali ujeti eho silnega nauka, izpeljanega iz estetskih modrosti španskih Mavrov.

Vodnjaki. Vodnjak nam prinaša mir, srečo in spokojno senzualnost. Svoje bistvo doseže, ko s svojo močjo začaranja prikliče sanje oddaljenih svetov.

Sladki spomini na čudovite vodnjake so me spremljali skozi življenje med spanjem in budnostjo. Spominjam se vodnjakov svojega otroštva; odtokov za odvečno vodo pri nasipih; temnih ribnikov v skritih opuščenih sadovnjakih; robnikov plitvih vodnjakov v samostanskih atrijih; malih podeželjskih izvirov; drget zrcal orjaških in v vodo zaljubljenih antičnih dreves. In seveda stare akvedukte, trajne opomnike imperialnega Rima, ki ženejo svoj tekoči zaklad iz izgubljenih obzorij do svojega cilja: mavričnih trakov slapa.

Arhitektura. Moja arhitektura je avtobiografska, kot je poudaril Emilio Ambasz v knjigi o mojem delu, ki je izšla pri Muzeju moderne umetnosti v New Yorku.  Vse delo je zaznamoval subtilen poklon spominu na ranč mojega očeta, kjer sem preživel otroštvo in mladost.  Vedno sem si prizadeval, da bi svoje delo navdal hkrati s sodobnimi bivalnimi potrebami in magičnostjo oddaljenih nostalgičnih let.

Nauk, ki se ga lahko naučimo iz skromne arhitekture mehiških vasi in provincialnih mest, je bil zame stalni vir navdiha. Pobeljeni zidovi, mir v atrijih in sadovnjakih, barvite ulice, skromno veličanstvo vaških trgov, obkroženih z senčnimi odprtimi hodniki. In ker obstoji globoka zgodovinska vez med temi nauki in nauki Severne Amerike in Maroka, so tudi ti vplivali na moje dojemanje lepote arhitekturne preprostosti.

Pogosto sem obiskoval prazne monumentalne samostanske objekte, ki smo jih podedovali od mogočne religioznosti in arhitekturne nadarjenosti naših kolonialnih prednikov. Z določenim spoštovanjem sem bil vedno prevzet z mirom in dobrim počutjem, ki ga izkusiš v nenaseljenih samostanih in samotnih dvoriščih. Mnogokrat sem si želel, da bi ti občutki odsevali v mojem delu.

Način gledanja. Za arhitekta je bistveno, da zna videti. S tem mislim, gledati na način, da racionalna analiza ne prevlada nad sproščenim pogledom. V tem oziru bi rad izkoristil priložnost in se zahvalil dobremu prijatelju, ki nas je z zanesljivim estetskim okusom naučil težkega načina gledanja z nedolžnostjo. V mislih imam mehiškega slikarja Chuca Reyesa (Jesus Reyes Ferreira). Njegovim modrim naukom sem globoko zavezan.

In morda je prav, da citiram še enega velikega prijatelja umetnosti, pesnika Carlosa Pellicerja:

Naše oči dojemajo dobro

in slabo.

Slepe

so duše, oropane upanja.

Nostalgija. Nostalgija je poetična zavest naše osebne preteklosti in ker je umetnikova osebna preteklost glavni izvor kreativnega potenciala, mora arhitekt prisluhniti in varovati svoja nostalgična razodetja.

Moj sodelavec in prijatelj, mladi arhitekt Raul Ferrea, kot tudi naše maloštevilno osebje, deli z mano nazor, ki sem ga skušal predstaviti. Delali smo in upam, da bomo z delom nadaljevali, navdahnjeni z vero, da je estetska resnica naših idej na nek način prispevala k bolj dostojanstvenemu človeškemu bivanju.

Prevedel: Matjaž Bolčina