Zakaj si avtor, sicer pisatelj in prevajalec, s svojimi klient(kam)i zgolj e-dopisuje in kako da je lahko ta unikatna oblika svetovanja uspešna

Moja ordinacija je virtualna, ker bi mi redne seanse v živo preveč zajedale v moje siceršnje književniško delo. Poleg tega sem povečini na tujem.

Ta oblika svetovanja sumljivo diši po »Dragi Heleni«, a je resna in uspešna. Razlogov je več:

Prvič, skritost pred terapevtom navdaja anonimnega dopisovalca z občutkom varnosti.

Drugič, terapevtova skritost omogoča,  da ga začne klient doživljati kot ključno (transferenčno) osebo.

Tretjič, kot pisatelj, prevajalec, kritik in urednik sem se naučil brati med vrsticami. Bili so že, ki so me v osebnem kontaktu preslepili, ni pa se mi še zgodilo, da bi me kdo preslepil s pisanjem. (Govorim seveda tudi o nenamernem slepenju, o samoslepenju.)

In četrtič, pisanje postopoma nudi dopisovalcu vse več vpogledov in uvidov v lastno duševnost. Iz podzavesti skačejo polmisli kot ribice iz temnega tolmuna – če jih ne ujameš (v zapis), poniknejo v pozabo. Prav zato tudi opogumljam ljudi, naj pišejo dnevnik.

Večinoma so moji dopisovalci ljudje s težavami v medosebnih odnosih. Zato nič kaj dosti ne posegam po analizi. IK je v mladosti-norosti celo višji kot v starosti-modrosti. Inteligenca je imenitno orodje za samoslepljenje. Kdor vlaga v intelekt, se odmika od čustev – v medosebnih odnosih pa odločajo slednja.

Iz tega sledi moje prvo pravilo: ne soli pameti! Pojasnila, kolikor jih dajem, morajo biti prispodobe, ne trditve, rekla, ne enačbe, namigi, ne recepti. Svetovanje je umetnost, ne znanost. Dopisovalec mora sam opaziti in zagrabiti za trnek.

Cilj terapije je vendar omogočiti mu, da odraste, da se »najde« in postane končno zmožen sprejemati samostojne (in dobre) življenjske odločitve. Kako naj to doseže, kdor sledi nasvetu?

Morda se sliši takšno »svetovanje brez dajanja nasvetov« težavno, pa ni. Pišejo mi namreč prav ljudje, ki premorejo voljo in talent za to. Pred kratkim sem pomagal osebi, ki je spričo uslužne strežbe življenjskim diktatom obnemogla do invalidnosti. Ko je po nekaj mesecih dopisovanja priplesala k sotrpinkam v Sočo in jim povedala zame, jih šest sploh ni komentiralo – mislile so si najbrž, da je ženska za razliko od njih bivšo invalidnost simulirala – sedma pa je rekla: »Veš kaj, če bi šlo za pogovore, potem že še, ne rečem, ampak da bi se pa dopisovala …«

Najprej opravim »triažo«. Če se izkaže, da gre za bolezen, ki bi terjala urgentno medikacijo, sledi bolj ali manj diskretna prenapotitev k nekemofarmacevtično orientiranemu psihiatru, (recimo Petru Preglju, Janezu Resmanu, Jeleni De Miranda …). Vse druge pa vzamem v delo – ob tem da nekatere, pri katerih so potrebne dodatne tehnike, npr. hipnoza, napotim še k bodisi integrativni terapevtki Damijani Voglar, ki je tudi moja supervizorka. Mladoletne primere, kjer bi bilo nujno obravnavati vso familijo – kajti ni bolnega otroka brez bolnih staršev – skušam, ponavadi so žal odpori, prenapotiti ali k družinskemu integrativcu Heliodorju Cvetku ali pa v Family Lab, ki ga po doktrini Jesperja Juula vodi moja najstarejša hči.

Teorije se držim objektnorelacijske (v smeri Bowlbyja in Winnicotta). Ljudje smo odnosna bitja – kar se tiče morebitne osebne in partnerske srečnosti/nesrečnosti, socialne in starševske uspešnosti/neuspešnosti, nas najbolj opredeljuje to, kakšne interakcije s ključnimi osebami (»objekti«) smo deležni v otroštvu. To odloča, ali bo naša navezljivost in navezanost v odraslosti sproščena, oklepajoča, nasršena, zavračajoča, bolestna, »naprdnjena« itn.

Kdor je prikrajšan za dar sproščenosti, si nevede prizadeva zmagovito odigrati psihološko partijo, ki jo je izgubil v otroštvu. Navezuje se – pri tem pomaga libido, spolni nagon, po domače zaljubljenost – prav na partnerje/partnerke, v katerih nagonsko, nezavedno uzira ključni »objekt«. Žal pa ravno tak izbranec ni zmožen nuditi tistega, kar bi bilo odrešuječe – opore brez potuhe – prav kot mu tega nista znala nuditi npr. odsotni oče in mati pijavka.

Vsaka korespondenca se začne s prošnjo za pomoč. Odzovem se vedno takoj. Za začetek povem, da nič ne računam – razen da si zadržujem pravico do objave, seveda diskretno neprepoznavne za okolico.

Od kandidata zahtevam anamnezo – torej psihološki CV.

V resnici psihoterapija ni kaj dosti drugega kot podaljšana anamneza: pacient prihaja z vedno novimi življenjskimi anekdotami in v tem procesu postane terapevt prej ali slej transferenčni »objekt«. S to ugodno razliko, da drugače kot prvotni objekt (starš) vselej odpisuje, da nikoli ne obsoja, da se ne vsiljuje, a je na voljo. Od dolgotrajne dobre izkušnje z njim se klient nazadnje »naleze« temeljnega zaupanja, ki mu je manjkalo – in posledično daru sproščene navezanosti. Poslej ne bo več dušenja, oklepanja ali odmikanja, temveč suvereno »puščanje Drugemu biti« na nevidni nitki zaupanja.

Da bi bil čimbolj umljiv, sem objavil več korespondenčnih vodnikov k srečnejšemu življenju. Sreča razginja tipologijo, Sreča za 2 njeno funkcioniranje znotraj življenjskega ciklusa, Med tvojim kladivom in nakovalom pa nekatere daljše korespondence.

Nasveti morajo tudi »odpirati oči«. Tako bom recimo ženski, ki se boji novega partnerstva, namignil, naj kandidata opazuje med šofiranjem: ali nakazuje smer, ali se ogiba luž, da ne bi škropil pešce? Spoštuje pravila? Ovira promet? Kolne? Ima morda audija? Kakšne barve: črne, srebrne, bele?

Kakor človek gleda na udeležence v prometu iz svojega avta, tako bo namreč gledal na partnerja v razmerju.

Včasih zato kakemu paru, ki si ne ve pomagati, predlagam, naj mesec dni vozita po cestnoprometnih predpisih. Sama od sebe prideta potem do uvida, da se je duha CPP – spoštovanja prednosti, prilagajanja razmeram, nakazovanja namer, sporazumevanja – dobro držati tudi znotraj razmerja.

Komu drugemu spet pojasnim dvovalentnost navezanosti takole: če dva mislita drug o drugem, da se imata rada, potem bo prepir zanju pomenil prehodno motnjo ali celo učno spodbudo; če pa mislita, da se ne marata, bosta tudi ljubeznivnost doživljala kot pokroviteljstvo, nadrejanje, hinavščino, podkupovanje in sleparije.

Zadnje čase razvijam revolucionarno tehniko zbliževanja, katere poanta je v tem, da odpravlja nevarnost poznejše razočaranosti kot posledice naravnega dejstva, da se spočetka vsak zaljubljenec »finega dela«. Morda bom imel tudi delavnico, na kateri se bodo lahko kandidati medsebojno vzljubljali, kakršni so.

Časi za »odklepanje« primera so različno dolgi. Imel sem klientko, ki ni govorila z očetom, je pa ponoči ob njegovem pokašljevanju občutila erotično vzburjenje. Po drugem pismu je postalo jasno, da mu zameri njegovo »bežanje« pred komandirajočo ženo/materjo. Čustva so bila torej odmev infantilne ljubezni do očeta, s katero je dekle (odraslo mater 3 otrok!) še nerealizirani jaz (»nerojeni otrok«) opozarjal na nepotešeno potrebo po očetovski zaščiti/bližini. Simptom se je takoj umaknil, hči in oče pa sta se človeško odprla in zbližala.

Že celih 7 let pa si po drugi strani dopisujem s človekom, čigar »kafkovska« zgodba izide letos (Zmuzljivi primer Viktorja Zamude, UMco) na več kot 500 straneh – razpleta tule ne bom izdal.

Človek, ki se je rešil obtičalosti, si kmalu nakoplje kup novih problemov, ki jih zastavlja živo normalno življenje – in marsikdo se še vrne po nasvet ali »žegen«. Ne bom rekel, da ga nikoli ne dam – a tega ne počnem več kot terapevt, temveč kot prijatelj.

Napisal: Branko Gradišnik

Pozor! Vsebine v tiskani reviji se praviloma  razlikujejo od vsebin na spletni strani!

Naročite revijo Outsider in pridobite dostop do zanimivih, zabavnih, navdihujočih vsebin!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja