Zapor je med množico arhitekturnih naročil še posebej zanimiva naloga. In seveda skrajno delikatna. Zapor je namreč stavba, kjer naročnik in uporabnik po definiciji nista ista oseba. Še več, sta v skrajno antagonističnem razmerju. Naročnik želi v jetnišnici do popolnosti uveljaviti svojo avtoriteto in nadzor, jetnik pa se želi nadzoru kar najbolj izmakniti. Arhitekt se pri takšni nalogi zato ne more skrivati za puhlicami, kot je »arhitektura v službi človeka«. Pravo vprašanje tu je: v službi katerega človeka? Če ne bo vsaj navidezno izpolnil naročnikovih zahtev po zgradbi, ki omogoča optimalni nadzor in obenem jemlje možnost kakršnekoli svobode, naročila seveda sploh ne bo dobil. Če pa bo zahteve brez zadržkov ali celo z žarom izpolnil, pa bo po drugi strani tvegal, da bo njegova stvaritev zlorabljena, da morda ne bo vedno vzpostavljala nadzora in tiranije le nad krivimi, ampak tudi nad nedolžnimi ljudmi. Arhitektura ne razlikuje med pravičnimi in krivičnimi sodbami, različnimi režimi, in, banalno rečeno, med dobrimi in slabimi ljudmi. Vsaj v tem pogledu je demokratična in tlači vse enako. Tudi če je zapor zasnovan za optimalno, odprto in demokratično družbo, ki želi izolirati le minimalen del preverjeno nasilne in nevarne populacije, pa arhitekt pri zlorabi, prevratu ali spremembi oblasti na primer ne more preprečiti, da se ne bi vzpostavljen sistem nadzora uporabil za povsem druge namene.

3Giovanni Battista Piranesi: grafični list iz serije Izmišljene ječe (Carceri d’Invenzione)

Zasnove zaporov so bile zato v zadnjih stoletjih ena izmed najbolj fascinantnih in obenem zloglasnih arhitekturnih nalog. Seznam referenc sega vse do slavnih Piranesijevih Ječ in Benthamovega Panoptikona v 18. stoletju (slednji je lep primer za iz visokoletečih in humanističnih idej nastale zasnove, ki pa je postala najbolj priljubljena ravno pri totalitarnih režimih). Vendar pa zaporniška arhitektura nastaja tudi drugje: v knjigah. Če je mogoče prebrati cel roman, ki se dogaja v družinski hiši ali mestnem stanovanju, ne da bi se pisatelj posebej ustavljal pri natančnem opisu zasnove, izgleda in opreme nepremičnine, pa pri tako skrajnem bivalnem okolju, kot je zapor, brez nadrobnega opisa skoraj ne gre. Hiša ali stanovanje sta pač prostora, ki sta do neke mere skupna vsem in katerih nadzorni mehanizmi se nam večino časa ne zdijo sporni (čeprav obstajajo, in to ne le v obliki ključavnice in kukala na vhodnih vratih, ampak na primer tudi v umestitvi spalnic v drugo nadstropje kot dnevno-bivalnega dela), zato njihov opis ni vedno ključen (razen v desetstranskih pasažah Proustovega Iskanja izgubljenega časa). Ko pisatelj umesti dogajanje knjige v objekt, kot je zapor, pa mora sam spoznati sleherni kotiček prostora, ki ga je ustvaril, ker njegova zasnova odločilno ustvarja možnosti in omejitve delovanja ljudi v njem. Še več, pravzaprav ga mora pisatelj v svojih mislih zgraditi. Takšni pisatelji-arhitekti zaporov so poskrbeli za nekaj najbolj vznemirljivih in grozljivih literarno-arhitekturnih prizorišč; dovolj je, da omenimo le de Sada, Kafko in Borgesa. Zanimiva leposlovna knjiga, ki arhitekta zapora vzame kar za svoj vodilni motiv, pa je tudi roman Graditelj Draga Jančarja (Mladinska knjiga, Ljubljana 2006).

2“Vzorni zapor”, na Kubi, zgrajen po zasnovi Panoptikona Jeremyja Benthama

In Jančar gotovo ve, kako mora pisatelj zasnovati zapor, da bi bil prepričljiv. Zaradi političnega procesa je namreč v sedemdesetih letih sam odsedel nekaj mesecev. V pisateljevi pripovedi arhitekt Pavel, ki je pred vojno zaradi svojega političnega aktivizma precej časa presedel v jetnišnicah, kmalu po koncu druge svetovne vojne po naročilu novega režima, za katerega se je boril, svoje arestantske izkušnje prelije v načrte za popolni zapor:

»Vidiš tisti hrib?«
Na hribu v daljavi so rasla redka drevesa, ni bil kamnit kot v Hercegovini, bil je zelen. Najbrž so bili kdaj pašniki, zdaj je raslo gosto grmičevje, nekaj dreves, med njimi obrisi skal.
»Tam bo stala zgradba. Ne bo kaznilnica. Dom bo. Tako se bo imenoval. Veliki kazensko poboljševalni dom. Ka-pe-de. V tisti fazi smo, ko ga potrebujemo. Zgraditi je treba tudi delavnice, športna igrišča … skratka objekt, ki ga bomo nekega dne, ko ga ne bomo več potrebovali … in prišel bo dan, Pavel, ko ga ne bomo več potrebovali … takrat ga bomo spremenili v proizvodni center ali sanatorij ali počitniški dom, nekaj pač, kar bo uporabljalo ljudstvo. Saj verjameš, Pavel, da pride ta dan?«

1
V Pavlu se menjata vloga zapornika, ki jo nosi v sebi, in vloga arhitekta, zastopnika vladajočega režima. Zasnova zapora se zdi utesnjujoča, celo izrazito antihumana, vendar jo njen stvaritelj načrtuje z mislijo na lepši jutri, ki ga bo omogočila:
Nekdo je vstal in vprašal: Kje so okna? Pavel je s ponosom povedal, da gre v te primeru za inovacijo, kakršne še ni bilo. Oken ni.
Vsi so potihnili, prisluhnila sta tudi Marek in Laszlo.
Ni oken?
Ne, ni oken. Prehodi se zlivajo ob straneh in v elipsastih zasukih proti središču. Vrata se odpirajo na hodnik. Svetloba je posredna, kajti na hodnikih so okna. Vendar ni oken na zunanjih stenah in s tem je eden bistvenih varnostnih problemov rešen. Vse je notri in vse je med seboj povezano s hodniki, prehodi elipsami in spiralami. Res je spominjalo na labirint.
Marek je pokimal in to je bilo dobro znamenje.

5
Po končani gradnji Pavel še enkrat postane zapornik – tokrat v svojem lastnem zaporu, kjer lahko še iz druge strani preizkusi vse tehnične inovacije, ki jih je zasnoval v svoji popolni kaznilnici.

Pavel Areh je še v zadnjih mesecih svojega življenja obžaloval samo to, da je napravil nekaj hudih konstrukcijskih napak. Ni mu uspelo onemogočiti komunikacije med jetniki po ceveh, stranišča so se prav zaradi konstrukcije, ki je bila namenjena temu, da po njih ne bi potovala sporočila, nekajkrat zamašila. In kar se mu je zdelo najhuje: svetloba je bila posredna. To pa je bilo za zaprte precej mučno. In on ni hotel nikogar mučiti. Rekel mi je, Bil sem graditelj. Nič se ni spraševal, ker je pripadal naši stvari. Tako kot Erna ali Marek. Razšli so se, ker sta onadva stvari pripadala drugače kakor on. Oni so pozabili. Za kaj jim je šlo prej, on ni pozabil.
V decembrski številki revije Outsider (št. 04, 2015) smo se poleg Jančarjevega Graditelja dotaknili še šest drugih literarnih del, ki poglobljeno, nenavadno in zanimivo tematizirajo arhitekturo in arhitekte.
Miloš Kosec

 

Celoletna naročnina

3 misli na “GRADITELJI ZAPOROV

    1. Hvala! Ena izmed prednostnih nalog spletne strani in revije Outsider je ravno vzpostavljanje dialoga med stroko in ostalo zainteresirano javnostjo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja