O igri kot učenju za življenje, o žebljih, kladivih, blatnih lužah, pločnikih, o urbanem prostoru in o nespektakularnem v mestu. O tem, zakaj sta tudi buška na kolenu in voda v škornju lahko koristni.

Ko v mladinskem romanu Astrid Lindgren Ronja, razbojniška hči azbojnik Mattis končno spusti svojo hčer Ronjo iz kamnite dvorane, “Da bo prosta in se bo lahko klatila po mili volji”, jo najprej pouči “o tem in onem”. Med drugim ji zabiča: “In pazi, da se ne zvrneš v Peklensko žrelo!” Ronja že po nekaj dneh veselo skače čez brezno. Ko jo oče jezno vpraša, kaj počne tam, Ronja odvrne: “Pazim, da ne padem v Peklensko žrelo.”

Da Ronja ne bi padla v brezno, ga je morala preskočiti. Tako kot Ronja se vsi v otroštvu učimo predvsem iz izkušenj in s posnemanjem. S pomočjo igre se naučimo, kako deluje svet in kako se sporazumevamo.

Igramo se povsod. Doma, v vrtcih, šolah, pa tudi zunaj, na igriščih, v parkih, gozdovih, na trgih in ulicah. Če se lahko igramo povsod, zakaj potem posebej poudarjamo  igrišča? V prihodnjih odstavkih bomo predstavili nekaj alternativnih pogledov na načrtovanje otroške igre. V razmislek, če že ne v spodbudo.

Odkar je nemška psihologinja Marie Zarkrzewska v Bostonu pred 130 leti postavila prvo uradno otroško igrišče – peskovnik – se je načrtovanje igrišč in igral razvilo v samostojno stroko. Od prelomnih šestdesetih, ko se na Danskem pri načrtovanju prvič združili krajinski arhitekti in otroški psihologi, se je razvoj igrišč razcepil v dve veji. Prva temelji na varnosti in motoriki. Otroško igro premisli do potankosti, predvidi skoraj vse načine igre ter vse vrste poškodb. Varnostni standardi postajajo vse strožji, igrala so si vse bolj podobna.

Druga, manjšinska skupina načrtovalcev in psihologov, pa že od šestedesetih dalje ponuja alternativo: stavi na svobodno igro, v katero želi spet uvesti ‘nevarnost’ in izkušnjo. Namesto, da bi Ronjino Peklensko žrelo ogradili in otrokom prepovedali dostop do njega, ti pobudniki otroke učijo, kako naj ga preskočijo.

Vintage: Popolna svoboda pri oblikovanju prvih igral in igrišč je zelo navdihujoča.

PREDVSEM VARNOST → DRAGOCENA IZKUŠNJA

Tim Gill v knjigi NO FEAR: Growing up in a risk averse society opozarja, da pretirane zahteve po varnosti lahko škodljivo vplivajo na zdrav razvoj otroka. Načrtovanje igrišč, ki je preveč usmerjeno v zmanjševanje negativnih izidov, pogosto vodi v omejevanje svobodne igre, raziskovanja in odkrivanja. V preveč predvidljivem okolju se otroci težje učijo na lastnih napakah in težje sprejemajo odgovornost. Po njegovem izredno redke nesreče na igriščih vodijo v (pre)hitra zaostrovanja varnostnih ukrepov, katerih učinkovitost je pogosto vprašljiva. Gillov najočitnejši primer je naslednji: v Angliji so v devetdesetih namestili varne podlage na večino igrišč. Za to so namenili med 200 in 300 milijonov funtov. Ukrep naj bi v desetih letih rešil eno do dve otroški življenji. V istem času je na angleških cestah umrlo 1300 otrok pešcev.

Izogibanje zaščitniškemu odnosu družbe do otrok je poleg pridobivanja izkušenj in prevzemanja odgovornosti izhodišče za oblikovanje tematskih igrišč, ki so v Angliji znana kot Activity playgrounds, v Nemčiji pa kot Bauspielplätze. Ta igrišča gradbišča so ograjeni prostori za igro, opremljeni z materialom za gradnjo, vodo  in pripomočki za kuhanje. Otroci lahko ponekod tudi vrtnarijo in skrbijo za domače živali. Igra poteka pod nadzorom odrasle osebe, ki dogajanje le spremlja.

Bauspielplatz si težko predstavljamo, če ga vsaj za en dan ne doživimo. Ob obisku leipziškega KiWesta smo na rahlo deževen oktobrski torek na igrišču gradbišču srečali okrog deset otrok, starih med 5 in 12 let, ki so na igrišče prišli sami. V zameno za ključe ali mobilni telefon so dobili vsak svoje kladivo in vzvod za puljenje žebljev. Iz odpadnih palet so ravno gradili hiše, pravzaprav kar celo naselje. Ko je mentor potrdil, da je pritličje dovolj trdno, so smeli zgraditi nadstropje. Po gradbišču so se širili mostovži, stolpi, stopnice … Denarna valuta v KiWestu je žebelj: toliko kot prineseš starih, dobiš novih, menjaš jih tudi za sličice. Če te na igrišče nekaj dni ni, lahko tvojo hišo naselijo ali prezidajo drugi.

Ob močnem dežju in mrazu se otroci po navadi zatečejo v zabojnik, ki je ogrevan in ponuja prostor za družabne igre. Vodo in elektriko dobijo pri prijaznih sosedih ali bližnjih podjetjih in lokalih. Tako kot mnogo drugih igrišč gradbišč se tudi KiWest nahaja na opuščenem gradbišču, ki ga otroci zasedajo le začasno. Ko se bo začelo graditi zares, se bodo pač preselili.

Bauspielplatz Leipzig KiWest, oktobra 2012. Podoba igrišča/gradbišča se ves čas spreminja.

OGRAJENA IGRIŠČA → IGRIVO MESTO

Zaradi varnosti okrog igrišč postavljamo ograje. Ograjujemo vse vrste igrišč. Nekatere, ker tako predpisuje zakon, druge, ker nas je strah. Ograjujemo tudi šole in vrtce. V eni od ljubljanskih sosesk na isti zelenici stojijo tri identična igrišča: eno je mestno, drugo pripada javnemu vrtcu in tretje zasebnemu. Vsako ima svojo ograjo.

Toda javni prostor ima kot celota ključno vlogo pri širjenju otroškega obzorja. Z igro na dvorišču ali pred blokom ter vsakodnevnimi potmi v bližjo trgovino in šolo otroci spoznavajo svoje okolje ter srečujejo ljudi različnih starostnih in družbenih skupin. Naučijo se pomena skupnega, družbenega, solidarnosti in pravil obnašanja. Tako kot odrasli tudi otroci v javnem prostoru dobijo izkušnjo o spontanem, naključnem, drugačnem.

Prav dojemanje mestnega prostora kot skupnega prostora vseh – tudi otrok – je vodilo nekaterih avstrijskih in nemških mest, ki so pred dvajsetimi leti začela načrtno oblikovati javni prostor z mislijo na otroke. Da bi pokazala svojo naklonjenost do otrok, so si mesta celo nadela pridevnik igriva (Bespielbare Staedte). Njihov moto smo povzeli že v uvodu tega sestavka: Igramo se lahko povsod. Igralo je lahko kolesarsko stojalo pred knjižnico, drevesa ali grmovje na poti v šolo, nizka okenska polica pekarne, ograja sosedove hiše, stopnice pred trgovino in še marsikaj. Seveda je zato pomembno da je pločnik širok in pregleden, da so prehodi za pešce prijazni pešcem in ne avtomobilistom, skratka, da je prostor oblikovan z mislijo na otroke. Med ukrepi igrivih mest so tudi igralne ulice, kjer se stanovalci dogovorijo, da bodo na določen dan zaprli promet v svoji ulici ter s tem otrokom omogočili igro in druženje na prostem, v neposredni bližini stanovanj.

Medtem ko nemška mesta take projekte snujejo projektno, je na Danskem mesto po meri otrok nekaj povsem samoumevnega. Otroci so pač del družbe. Ograje na igriščih so preprosto prepovedane.

Ograje okrog otroških igrišč, šol in vrtcev v Kopenhagnu so prepovedane. Meja med trgom, igriščem, ulico je zabrisana.

DIDAKTIČNA IGRALA → GOZDNI VRTEC

V boju za najbolj privlačno igralo proizvajalci raziskujejo igro, motoriko, domišljijo otrok ter izdelujejo nova in nova igrala, ki bi omogočala še več različnih aktivnosti, še več motoričnih spretnosti, še več didaktične igre, še več barv in impulzov. Ob tem pogosto pozabljajo, da otroci sami razvijejo veliko več načinov zabave, igre, učenja in druženja, kot si jih moremo zamisliti odrasli.

Da je lahko vir domišljije že okolje samo, dokazujejo gozdni vrtci, ki izvirajo iz Skandinavije. V gozdu otroci spoznavajo naravne materiale, se jih dotikajo, jih vonjajo, hodijo po raznolikem  terenu, poslušajo različne zvoke in se s tem približajo naravi. Predvsem pa gozdni vrtci otrokom omogočajo svobodo pri igri.

Zgodovina gozdne pedagogike sega v leto 1950, ko je bila na Danskem na pobudo Elle Flatau ustanovljena iniciativa Gozdni vrtec. Že čez nekaj let so se take oblike varstva pojavile tudi v Nemčiji, kjer so morali na ustanovitev prvega uradnega gozdnega vrtca počakati še nadaljnjih 27 let. Danes je takih vrtcev samo v Nemčiji več kot tisoč. Osnovna določila predpisujejo zgolj možnost zavetja v zabojniku ali mobilni prikolici in število otrok na enega vzgojitelja.  V gozdu otroci nimajo igrač – igrajo se z vsem, kar najdejo v gozdu.

V Sloveniji gozdnega vrtca še nimamo. Aktivno pa deluje Inštitut za gozdno pedagogiko, ki tesno sodeluje s številnimi šolami in vrtci. Na tem področju opravljajo vlogo pilotskega projekta tudi različna društva in posamezniki, ki ponujajo počitniška gozdna varstva in gozdne urice. Če veste, kje na ljubljanskem Rožniku se nahaja ‘Luknja’, lahko v njej srečate blatne malčke, ki gradijo jezove, drče, skrivališča, skakalnice in mostove.

V Sloveniji, kjer imamo 60 % površine pokrite z gozdovi, nas res nič ne omejuje, da ne bi otrok, namesto v nakupovalni center ali pred različne ekrane, poslali kar v najbližji gozd.

Punce preverjajo idejo za senčnico na Savskem hribu.

SOSESKE BREZ MLADIH → SUPER HRIB

Dve tretjini Ljubljančanov živi v stanovanjskih soseskah. Med njimi je mnogo družin s šoloobveznimi otroki in mladostniki. Mesto ureja otroška igrišča, ki so namenjena predvsem najmlajšim, in športne površine za starejše. Na mlade se pri načrtovanju javnega prostora pogosto pozablja. Vse manj se zadržujejo zunaj, tudi zato, ker so v javnem prostoru pogosto nezaželeni. Če jih je več skupaj, to že lahko pomeni, da bo nekaj narobe.

Da bi mladi javni prostor spet prepoznali tudi kot svoj prostor, se nevladne organizacije, po navadi v sodelovanju s šolami, lotevajo različnih projektov. Eden takih poteka v Savskem naselju v Ljubljani, kjer smo združili moči društva, prebivalci soseske, osnovna šola, vrtec in rehabilitacijski center.

Z otroki smo tako od lanskega leta preživeli veliko časa na Savskem hribu. Merili smo zemljišče, izdelovali makete, anketirali prebivalce in sošolce, čistili in kosili, predstavljali svoje ideje sosedom, barvali igrala, se vživljali v različne vloge, pisali pravljice o super junakih in živalih, načrtovali in nekaj idej tudi uresničili. Ob pogovoru z vrstniki s posebnimi potrebami so otroci zanimanje od sebe obrnili k skupini. Na prostor so začeli gledati skozi potrebe drugih in razmišljali o tem, kako bi ga napravili čim bolj dostopnega. Ne le zase, ampak tudi za vrstnike.

Savsko naselje je dobilo prenovljeno košarkaško igrišče, prijetno senčnico z mizo, dve viseči mreži in tekaško stezo. Bolj kot same fizične spremembe smo veseli, da mladi te prostore zdaj tudi uporabljajo. Po dveh letih lahko rečemo, da je naš projekt oživil prostor, prebudil lokalno skupnost, otrokom in mladim pa dal izkušnjo skupnega prostora. Upamo, da so mladi spoznali, da lahko tudi sami prispevajo k oblikovanju mesta.

Košarkarski turnir na obnovljenem Filipovem igrišču ob Savskem hribu.

IZKUSITI ODGOVORNOST IN SVOBODO

Jane Jacobs je pisala, da se osnov mestnega življenja otroci v resničnem življenju učijo od običajnih ljudi, ki jih srečujejo na mestnih ulicah. Ljudje v mestu prevzamemo del odgovornosti za druge, čeprav med nami ni nobenih vezi. Te lekcije se ni mogoče kar naučiti, treba jo je izkusiti. Otroci izkušnje pridobivajo z igro.

Zanjo ne potrebujejo več varnosti in več organizacije.  Potrebujejo le več časa in več zaupanja.

Napisali in opremili: Alenka Korenjak, Zala Velkavrh, za Outsider #03, oktober 2015.  Naroči revijo Outsider.

 

KORISTNO BRANJE

Bernard Spiegal: Places in common http://www.playlink.org/pubs/PlacesinComonFINAL.pdf

Tim Gill: NO FEAR: Growing up in a risk averse society

Aljoša Harlamov: Zasebna igrišča in erozija skupnega

Stuart Brown: Play, How it Shapes the Brain, Opens the Imagination, and Invigorates the Soul

Astrid Lindgren: Ronja, razbojniška hči