Uničenje trenutno grozi dvema lepima vilama ob Jamovi cesti

FORMALNO PRAVNI VIDIK

Mestna četrt Kolezija je enako kot sosednje območje ljubljanskega Mirja od leta 2006 pod številko EŠD 20034 zaščitena kot območje naselbinske dediščine z vilami in enodružinskimi stanovanjskimi hišami v vrtovih. Nastala je v času prve polovice 20. stoletja. Pravna in vsebinska podlaga za njeno zaščito se nahaja v Zakonu o varstvu kulturne dediščine. Tam so med drugim v 25. členu navedena merila za določanje varstvenih območij tovrstne dediščine:
–          skupen zgodovinski kontekst,
–          sorodne morfološke značilnosti in vrednote v prostoru,
–          topografska enovitost.
V obeh danih primerih gre v osnovi za enodružinske vile na precej velikih in bogato ozelenjenih zemljiščih. V zadnjih letih pa je na območju Kolezije prišlo in še prihaja do številnih rušitev starih hiš, namesto katerih se gradijo veliko večji in za ta čas značilni objekti. Ti imajo z obstoječo kulturo bivanja na tem območju le še malo ali ničesar skupnega. Nekdanje hiše so stale, kot je rečeno v opisu zaščitnega akta, v vrtu (!) današnje pa so praviloma brez vrtov in tudi brez možnosti rasti večjih in velikih dreves, saj so za potrebe podzemnega parkiranja zemljišča, na katerih stojijo, v celoti izvotljena. Kot takšne se s stališča pojmovne terminologije, katere pomen in smisel se vleče še iz antičnih časov,  ne morejo imenovati vile. Tudi same gradnje so gradbeno-tehnološko tako drugačne od predvojnih vil, da razlike že na daleč bijejo v oko. Na teh novih hišah ni več mogoče neposredno čutiti človeške roke. Obrtne spretnosti se danes kažejo povsem drugače, mnogo bolj mehansko in brezosebno. V predvojnih hišah, ki so bile načrtovane za znanega naročnika, pa je prisotna klasična gradnja, prevladujejo naravna gradiva, ornamentika in simbolika. Spremembe so seveda logične in razumljive, v stotih letih se je vse spremenilo, toda ali niso prav te in takšne spremembe razlog, da kot družba ohranjamo kakovostne dosežke preteklih obdobij in zanje skrbimo? Novo je mogoče ocenjevati samo ob primerjavi s starim. Brez primerjave s starim novo postane banalno in samo sebi namen. In prav to staro, ki daje veljavo in pomen novemu in je bilo v primeru Kolezije in Mirja ter ostalih ljubljanskih vilskih četrti javno in strokovno prepoznano kot kakovostno, je sedaj marsikje resno napadeno in ogroženo.

UNIČUJOČA PRAKSA

Zaščiten karakter območja in njegove vrednosti se iz dneva v dan zmanjšujejo. Še malo in Kolezije, kot jo Ljubljančani poznamo in cenimo, ne bo več. Do tega uničujočega pojava je prišlo iz vsaj treh do neke mere povezanih razlogov, ki so vsi v nasprotju z namenom in smislom varovanja pa čeprav mnogi, tudi odgovorni urbanisti v nekaterih od njih vidijo dober namen.

1. Z novim družbenim redom so se pojavili gradbeni špekulanti, ki stavb ne gradijo iz želje in potreb po bivanju na teh lokacijah ampak iz želje in interesa po prodaji in čim večjem zaslužku. Njihov interes je, da za svoj vložek pridobijo kar največ dragocene gradbene površine. Čeprav je iz zgodovine jasno, da špekulantska gradnja nima nujno le slabih posledic za družbo in prostor, ti v primeru Kolezije, zlasti, ko jih seštejemo, in ko upoštevamo sprejeto zaščito, prevladujejo.
2. Zakonodaja, strokovne službe, in v končni fazi arhitekti so v preteklih letih popolnoma prezrli postopkovne obveze, prepovedi in napotke, ki jih zaščiteni naselbinski dediščini predpisuje zakonodaja. Špekulanti so se pojavili, ko so odkrili, da omejitev ni in da s porušitvijo starih hiš in novogradnjo lahko pridobijo večkratnik nekdanje bivalne površine. Dopuščanje popolne izvotlitve parcele jim je omogočila, da zadostijo zahtevam po parkirnih mestih tudi v primeru petih, šestih ali osmih stanovanj na lokaciji, kjer je prej praviloma živela ena sama družina. Do serije rušitev je pripeljala preprosta logika dobička, po kateri več kupcev manjših enot lažje plača visoko ceno kvadratnega metra. Ob tem so bile dovoljene višine hišnih vencev dvignjene z enajstih (11) na štirinajst (14) metrov, povečal se je faktor zazidljivosti, zmanjšala pa obveza po zelenih površinah.
3. Vile v vrtovih so si pred vojno gradile znane meščanske družine, predvsem iz umetniških in akademskih krogov. Zanje je značilno, da so že v povojem času izgubile svoj družbeni in ekonomski status, od tega si niso opomogle in si ga tudi danes ne morejo obnoviti. Intelektualno, umetniško oz. humanistično delo je vse manj cenjeno, predvojna meščanska kultura pa je še danes družbeno prezrta in neupoštevana. Neponovljivi se zdijo časi, ko je matematik, kot je bil Josip Plemelj za reševanje matematičnega problema dobil dovolj denarja, da si na Bledu postavi vilo, ki nam je še danes v veselje. Prav zato pa ima vsaka od teh starih hiš in vil s svojimi nekdanjimi in vse bolj redkimi starimi prebivalci ter skupaj s hišnimi predmeti in vrtovi danes še posebno pričevalno in etnološko vrednost. Pa tudi zdravstveno-naravovarstveno (visoka biološka pestrost, blagodejna mikroklima) in ne nazadnje družbeno-ekonomsko vrednost (sooblikuje našo identiteto in prispeva k lepoti in vrednosti zgodovinskega mesta).

NAMEN ZAŠČITE BIVALNE DEDIŠČINE

V uvodoma citiranem 25. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine lahko preberemo, da je namen zaščite naselbinskih območij njihovo celostno ohranjanje oziroma preprečevanje njihovega uničenja ter okrnjenja njenih vrednosti v prostoru. Glede na aktualno in na kratko opisano dogajanje v prostoru lahko rečemo, da se dogaja prav nasprotno. Spreminja in ukinja se vse kar je bilo prepoznano kot pogoj in kriterij zaščite: morfološka sorodnost, tipološka enovitost in predvsem seveda skupen zgodovinski kontekst nastanka. Namesto, da bi ju obnovili in zanju poiskali primerne prebivalce, sta trenutno tik pred porušitvijo dve izjemno lepi stanovanjski vili ob Jamovi cesti, vila na Jamovi 8 in vila »Engica« na številki 10. Vsaka spet s svoji izjemno življenjsko zgodbo ljudi, ki so ju ustvarili in naseljevali. Marsikdo, ki izve za njuno možno usodo in ju vidi, pravi, da bi bila dejanska porušitev kulturni škandal. Kako je kaj takega sploh mogoče? Je v naši družbi popolnoma prevladal brezoseben birokratsko tog, pravno formalen torej instrumentalen način odločanja namesto komunikativnega, ustvarjalnega načina podrobnejšega in smiselnega upoštevanja kulturnih, socialnih in naravovarstvenih potencialov prostora. Ustvarjalnost se zdi, da je rezervirana za tiste, ki iščejo vrzeli v predpisih in izkoriščajo dejstvo, da dediščina velja nekaj le na papirju ne pa tudi v stvarnosti.

PREBIVALCI KOT VARUHI IN NOSILCI BIVALNE KULTURE

Leta 2017 so sto trije (103) prebivalci območja Kolezije podpisali peticijo, v kateri so izrazili zaskrbljenost nad erozijo bivalnega okolja v svoji soseščini. Župan pravi, da so prebivalci sami krivi za spremembe, saj prostovoljno prodajajo svoje hiše. A če bi javno sprejeta in zapisana zaščita veljala, prodaja še ne bi pomenila rušenja. Resnica pa je tudi to, da se je marsikatera od teh hiš prodala pod pritiski. Tako imenovani »developerji«, trgovci z nepremičninami, so starejše prebivalce, ki živijo v teh hišah vztrajno prepričevali v prodajo, jim ponujali razne ugodnosti, ter njim ali pa njihovim sorodnikom ponujali izjemno visoke vsote. Ironija je v tem, da jim vse to lahko ponujajo zaradi izjemne vrednosti okolja, ki pa z njihovo intervencijo, s tem, da hiše in vrtove porušijo, izginja. Če hočemo ustaviti te erozijske procese, bo potrebno v naši družbi v najkrajšem času vzpostaviti veliko bolj učinkovit, celovit in podroben način varovanja, prenavljanja in strokovnega presojanja posegov v naselbinsko dediščino. Takšnega, ki bo znotraj prepoznane vrednosti nekega območja znal ločiti zrno od plev, takšnega, ki bo zmogel ločiti izjeme, ki potrjujejo pravila za zaščito kvalitet bivalnega okolja od praks, ki jih postopoma in na daljši rok v celoti ukinjajo. Mestna občina Ljubljana in njeno vodstvo se rado pohvali, da se trudi za dialog s prebivalci. Vendar predlagane korekcije višin in obsega stavb z večjimi odmiki ne bodo ustavile rušenj. Napisane so v duhu novogradenj, ne pa mehanizmov in procesov ohranjanja, obnavljanja in smiselnega dopolnjevanja obstoječega, k čemur jih že ves čas zavezuje in tudi podrobno usmerja status naselbinske dediščine. Koliko škode je bilo narejene v tem vmesnem času, še ne moremo reči. S peticijo izpred treh let in z nedavnim pismom pristojnim na Mestni občini so prebivalci Kolezije ponovno izrekli svoje pričakovanje, da se bo dialog med strokovnimi službami, pa tudi z njimi, vzpostavil na način, da bomo vsi udeleženi pridobili jasen in čvrst občutek, da smo sposobni ohranjati dosežke preteklosti in jih po njihovem zgledu smiselno dopolnjevati in razvijati. To je pomembno za mesto in družbo kot celoto. Novica o grožnji porušenja dveh vil, ki zdaj krasita prostor vzdolž Jamove ceste, in vedno nove informacije o še drugih lepih hišah v vrtovih, ki so bojda že odkupljene in namenjene rušenju, mečejo težko senco na našo splošno kulturo, na prakso urbanistov in arhitektov ter na poslanstvo spomeniškega varstva. Ali je izgubo dragocene dediščine, pred katero naj bi nas ščitila spomeniška zakonodaja, še mogoče preprečiti?

Piše: Ira Zorko

Mediji odslikavajo svet. V kakšnem svetu živimo? Berite Med vrsticami!