Iva Smrke se je še pred diplomo leta 2004 na ljubljanski fakulteti za arhitekturo odpravila na intervju v biro Herzog & de Meuron. Sprejeli so jo kot pripravnico, eno leto kasneje pa se je vrnila kot “junior”. Leta 2012 je postala vodja projektov v biroju in nasploh ena izmed zelo redkih žensk na takšnem položaju.
Pravkar je kot vodja projekta zaključila gradnjo trgovine Miu Miu v znameniti tokijski četrti Aoyama. Projekt bomo podrobneje predstavili v 2. številki revije Outsider.
Kakšni so bili vaši začetki, katere vrste dela opravljate danes?
Na začetku sem bila zelo negotova, ampak sem zelo kmalu ugotovila, da mi način dela zelo ustreza. Že kot študentka sem dobila veliko odgovornost in zahtevne naloge. Zdaj se veliko več ukvarjam z menedžmentom, z ekipo. Še vedno pa je najbolj pomembna moja aktivnost pri oblikovanju.
Kakšno osnovo za delo v biroju vam je dala ljubljanska Fakulteta za arhitekturo?
Ko sem prvič prišla v biro, sem mislila, da nimam dovolj znanja in sem to tudi občutila. Predvsem pomanjkanje znanja o trenutni situaciji v arhitekturi in še bolj pomembno pomanjkanje konceptualnega razmišljanja. Očitno pa sem imela dobro osnovo, ki me je pripeljala v ta svetovno znani biro. Prav zaradi tega ne smem biti preveč kritična, toda denimo z ETH v Zürichu se niti približno ne moremo primerjati. Na naši fakulteti se je v zadnjih osmih letih veliko spremenilo in verjamem, da se bo to pokazalo na naših mladih talentih. Sama sem bila gostujoča profesorica leta 2010. Na otvoritvi razstave se je veliko ljudi začudilo, koliko smo ustvarili v šestih mesecih. Predanost učiteljev, nenehno vodenje in vztrajnost lahko ustvarijo zelo dobre rezultate, kajti študenti so žejni znanja in s to zagnanostjo se ustvari neverjetno produktiven dialog.
Kakšna je organizacija prostorov biroja, je v čem specifična?
Je kot univerzitetni kampus – sklop hiš okoli dvorišča. Deluje bolj kot atelje umetnikov in ne kot arhitekturne pisarne. Sicer pa je prostor odprt, tako da se dela tudi več projektov v istem prostoru. To je dobro, saj omogoča izmenjavo med projekti. Imamo tudi centralni prostor, ki omogoča druženje, predvsem med dvema uradnima pavzama za kavo: prva ob 10:00, ko je postavljen zajtrk za vse delavce in ob 16:00, ko je pripravljeno sadje. Ob the pavzah se zberemo vsi, si izmenjujemo mnenja, debatiramo, itd. Vključno s šefi.
Koliko lahko posameznik dejansko doprinese k projektu?
Zelo pomembno je, da vsak sodelavec sodeluje pri razpravi. Dnevna izmenjava pri projektu je najbolj pomembna. Če nekdo ne doprinese k diskusiji, ni dober sodelavec. To se pričakuje od vsakega arhitekta v biroju, ne glede na to ali je ta sodelavec študent ali “senior”. Vsi smo enakopravni. Istočasno pa se nihče ne skriva za hrbtom vodje. Delo je zelo transparentno. Naj še dodam, da delo v tako znamenitem biroju zahteva celega človeka, več kot celega človeka – to je popolna mentalna navzočnost štiriindvajset ur na dan. Če seveda hoče mlad arhitekt ostati osem let in napredovati. Za napredek pa je treba raziskovati, iskati, preizkušati ter seveda uspeti in včasih ne uspeti. Za to pa je potrebno veliko časa, energije in denarja. Zdi se mi, da v Sloveniji nimamo navade dvomiti vase in v svoje delo. A večni dvom je pomemben pri ustvarjanju arhitekture, kajti arhitektura je umetnost za človeka, nikoli pa ni dovolj človeška.
Lahko opišete običajni način dela, “policy design” biroja?
Nimamo ga. In po tem specifični. Nimamo stila. Vedno izhajamo iz genetike projekta, okolice, zahtev naročnika itd.
Lahko primerjate Švico in Slovenijo glede kakovosti bivanja, delovnega časa, mesečnega zaslužka…
Švica, predvsem Basel, ima neverjetno bogato kulturo. Kar zadeva umetnost, imamo največjo koncentracijo muzejev v enem mestu v Evropi, gledališča, kinodvorane, in seveda festival Art Basel je nor fenomen. Dejstvo je, da smo na tromeji, ki poveže ljudi iz treh držav, in to sobivanje se pozna pri odprtosti do tujcev. Se pravi, kar zadeva kulturno ponudbo, je Švica nedvomno zmagovalec. Če primerjam delovni čas, ki omogoča prosti čas, pa je zmagovalec nedvomno Slovenija. Tudi porodniški dopust traja samo tri mesece. Varnost je v Švici veliko večja kot v Sloveniji, ne smemo pa pozabiti, da ta varnost veliko stane. Ob primerjavi švicarske in slovenske plače (enako število oddelanih ur) se pokaže, da je ostanek v Sloveniji večji – po plačilu najemnine, zdravstvenega zavarovanja, mesečnih stroškov, ki so v Švici neprimerno večji (na primer, osnovno obvezno zdravstveno zavarovanje stane v Švici najmanj 20-krat več kot v Sloveniji – in to omogoča varnost!). Žal se Slovenci ne zavedamo, da je kakovost življenja v Sloveniji zelo visoka, ne glede na to, da so plače (in tudi stroški) manjše.
Kako gledate na krizni čas in odpiranje novih možnosti za arhitekturno stroko?
Vsaka akcija ima reakcijo. Arhitektura je prav tako del časa in akcije. Vsaki krizi sledi z novim pristopom. Ne gre več za novi ekspresionizem oziroma ikone, ampak za javno arhitekturo: bolnišnice, šole. Države bodo morale investirati v takšne projekte. Arhitekti pa se bodo morali na to odzvati s skomnostjo in razmišljati zunaj “ikonskih” škatel.
Na izjemno visokem vodilnem položaju ste še zelo mladi.
V svojem vsakdanjem delu se na različnih koncih sveta soočam z velikimi skupinami strokovnjakov, inženirjev, arhitektov, ki so večinoma moški – načeloma starejši, izkušeni mojstri svoje stroke. Ker sem mlada, in tudi majhne postave, je pridobitev spoštovanja in avtoritete zelo zahtevna naloga. Če nalogo delaš v Švici, Braziliji ali na Japonskem, so procesi zelo različni, kar nalogo seveda oteži, kajti najprej moraš spoznati lokalno kulturo. Vsaka izkušnja je lekcija, ki ti pomaga premostiti naslednjo. Sicer sem mnenja, da imajo tudi mladi moški podobno težavo, vendar v manjši meri. Ker je zgodovinsko arhitektura moška stroka, je moškim olajšan proces prvega vtisa, ki je zelo pomemben pri kateremkoli sodelovanju. Verjamem, da znanje vedno prepriča tudi najtrdnejše nezaupljivce. Spomnim se zanimive zgodbe o Charlotte Perriand. Ko se je leta 1927 prijavila za službo pri Le Corbusieru, jo je ravnodušno zavrnil z izjavo: “Mi tukaj ne vezemo blazin.” Ko je leta kasneje razstavila svoja dela, ji je z navdušenjem ponudil delo. Po samo letu dni dela v njegovem biroju je oblikovala tri njegove najbolj ikonične stole: B301, B306 in LC2 Grand Comfort.
Spomnim se zanimivih rezultatov raziskave, narejene v šestdesetih letih, pri kateri so otrokom dali nalogo, naj iz osnovnih blokov naredijo scenarij za neko zgodbo, ki si jo lahko sami zamislijo. Fantje so večinoma sestavili ceste in stolpnice in njihova zgodba je načeloma vsebovala tudi uničenje le-teh, deklice pa so sestavile notranjost sob, s stenami ali brez njih in ustvarile družinsko dogajanje. Mislim, da to kaže neko psihološko razliko v razmišljanju. Toda ko pride do arhitekture in projektiranja, se mi zdi, da smo vsi enakovredni profesionalci. To pravim zato, ker sem sama projektirala stolpnico v Londonu, ki bo stala v tej metropoli leta 2017.
V preteklosti smo imeli veliko žensk, ki so postavile družino na stranski tir in ustvarjale kariero. Vedno več je takšnih, ki se odločijo za otroke nekje sredi tridesetih let. Ženske smo se borile za priznanje v stroki, ki je danes veliko bolj utemeljena kot pred dvajsetimi leti. Zato se tudi veliko žensk lažje odloča za otroke v mlajših letih, kajti kariera se nadaljuje vse življenje. Arhitektura je v primerjavi z umetnostjo zahtevna stroka, ker je čas fiksni dejavnik – končanje projekta je določeno z naročnikom, sodelavci, zakonom. Pri umetnosti pa umetnik sam določi konec ustvarjanja. Dandanes je borba za delo huda in tudi to narekuje več dela, več predanosti in več oddelanih ur. Za ženske z otroki je vse zgoraj navedeno lahko omejujoče. Mislim, da se tudi to spreminja. Naš biro omogoča podaljšanje bolniškega časa, pa tudi “part time” zaposlitev in seveda vrnitev na isto delovno mesto. Vse to je del strategije, ki je povečanje deleža žensk v biroju. Nedvomno je simbioza materinstva in kariere zahtevna, utrujajoča in polna kompromisov. Že kot študentke smo obkrožene z vprašanjem tehtanja materinstva s kariero in v ozadju ostaja dilema, kako imeti “vse”. Žongliranje obveznosti povzroča vihar novih pritiskov za sodobno mamo. Menim, da je najpomembnejše ravnovesje, postavitev vrednot in osebna sreča. Iztekel se je čas močnih žensk, zdaj gre za realistične ženske.
Kako bi ocenili možnosti za ustvarjanje arhitekture v Sloveniji?
Slovenija ima globoko kulturo “samih svojih mojstrov”. Kultura samogradnje sega v korenine ne samo naših prednikov, ampak današnjih generacij. Nezaupanje in nepripravljenost splošne javnosti sta tako močna, da povzročata stagnacijo stroke. Borba arhitektov je težka, vendar zelo uspešna, kot kažejo dobre arhitekture po vsej državi, pa tudi napredek v zelo kratkem času. Od slovenskih kolegov velikokrat slišim, da ni dobrih naročnikov. Dober naročnik ni nujno bogat naročnik, kot meni veliko arhitektov. Dober naročnik je tisti, ki soustvarja z nami – ki nas vodi, a nam pusti odprto pot, je v dialogu z nami in skupaj pridemo do rešitev.
Kaj pogrešate v slovenski arhitekturni praksi?
Transparentnost, odprtost do konstruktivne kritike in zaupanje v mlade.
Kaj je naloga arhitektov danes?
V današnjem času je naša naloga, ustvariti arhitekturo kot orodje za poslanstvo ustvarjanja družbe, otežena. Dandanes se arhitekti zaradi ekonomije in moči naročnikov velikokrat znajdemo v dilemi. Soočamo se z naročniki (“developers”), ki gradijo za množično prodajo in imajo svoje interese ter zastavljene dobičke, ki niso orientirani na sodelovanje s človeško kulturo. Kako naj zastopamo naročnika, ki nas plačuje, in tudi javnost oziroma družbo, ki nima drugega zastopnika? Gre za etično vprašanje današnjega časa.
Zakaj ste poizkusili s prijavo za delo ravno v tem biroju?
Ker je najboljši na svetu. 🙂 Ko sem se s portfoliem prijavila, sem bila študentka in ne da bi vedela, da sprejemajo tudi študente, sem poizkusila. Na srečo so me sprejeli, po diplomi pa ponudili stalno delo. Vendar si nisem niti upala pomisliti, da mi bo uspelo in sploh nisem vedela kaj me čaka. Ampak, če ne poizkusiš, ne veš. Lahko rečem le, da je zame celotna izkušnja enkratna. Je točno tisto, kar me zanima in se s tem brez težav poistovetim.
*Iva pred stavbo trgovine MiuMiu v Tokiu, dokončane leta 2015, pri kateri je bila glavna projektantka in vodja ekipe.
Intervju je pripravila: Katja Lozar
Fotografije: arhiv Herzog & De Meuron, David Sundberg/Esto
V 9. številki tiskane izdaje revije (pomlad 2017) smoobjavili nov intervju, kjer govorimo o projektih v zadnjih 5 letih, ko je Iva napredovala na položaj Associate, med 10 vodilnih arhitekturnih arhitektov v biroju,in vodi projekte ogromnih razsežnosti na Japonskem, v Braziliji, Nemčiji in drugod po svetu. Pogovarjala seje Nina Granda.
