Goldfinger, tretja filmska Bondiada po vrsti iz leta 1964, ima vse nujne sestavine: naslovno pesem, šarmantnega junaka (Sean Connery), hitrega Aston Martina z radarjem, brzostrelko in umetno meglo ter, seveda, celo vrsto upornih deklet, ki mu kljub temu podležejo po treh minutah (svobodna ljubezen šestdesetih se takrat še ni zares zgodila). Predvsem pa v filmu, ki je med mnogimi kritiki obveljal za najboljšega iz cikla, kraljuje dovolj epski mednarodni kriminalec Auric Goldfinger, ki ga igra Gert Fröbe. Z zlatom obsedeni Britanec, ki kljub svojemu tvidu in limuzini Rolls-Royce vidno izdaja tuje poreklo in tuje (beri: komunistične) politične preference, poskuša Bonda z laserjem prerezati na pol in ukrasti vse zlate rezerve Združenih držav. Izdajalko pa umori tako, da jo od glave do peta prebarva z zlato barvo, zaradi katere koža ne more dihati, nesrečnica pa se zaduši. Mimogrede, zdravniki so v šestdesetih menda resnično verjeli v možnost takšne smrti, danes pa je ovržena. Primerno iracionalen, nedosleden, nevaren in tuj demon za vrhunec hladne vojne, torej – kdo bi si mislil, da je Ianu Flemingu za navdih služil londonski modernistični arhitekt?
Ernö Goldfinger je bil nenavadna in popolnoma nebritanska figura. Rodil se je v premožni madžarski judovski družini. Po študiju v Parizu se je v tridesetih letih kot mlad obetaven arhitekt naselil v Londonu in v arhitekturno verjetno najbolj konservativno ozračje katerekoli velike evropske prestolnice vnesel duha Le Corbusierja in nemških modernistov. Postal je eden prvih zagretih zagovornikov nebotičnikov v do takrat eno- in dvonadstropni metropoli, iz katere je kot nesporna vertikala štrlela le kupola katedrale Sv. Pavla iz sedemnajstega stoletja.
Willow Road 1-3, resnična Goldfingerjeva rezidenca
Namesto vrstnih hiš v tudorskem in viktorijanskem slogu, ki so med vojnama še vedno poganjale kot gobe po dežju (in v Angliji zmeraj dežuje!), je zidal v zelenje potopljene vile z ravnimi strehami in visoke stanovanjske stolpnice. V maniri mnogih velikih arhitektov ni bil posebej šaljive narave, znan je bil po hitrih izbruhih besa in po komunističnih simpatijah. »Damn foreigner« skratka, prekleti tujec. V Hampsteadu si je zgradil svoj arhitekturni manifest: tri modernistične vrstne hiše na Willow Road, od katerih si je srednjo izbral za lastno bivališče. Danes je Goldfingerjeva hiša zavarovana kot kulturna dediščina, tako je se lahko vsaj pretvarjamo, da smo obiskali rezidenco enega izmed velikih filmskih antagonistov.
Goldfingerjev Carradale House v Londonu
Goldfinger je za gradnjo svojih vrstnih hiš dal podreti starejše, »pristno britanske« hiške iz viktorijanskih časov. Nujen buldožer napredka ali mešetarjenje z angleškostjo? Za Iana Fleminga, pisatelja Bondijad, očitno slednje. Nekje je zapisal: »Ko sem si na hitro ogledal Le Corbusierjeva človeška mravljišča v Marseillu, sem uvidel, da se z njim o arhitekturnih zadevah ne bom nikoli strinjal.« Ogromnega, neduhovitega in prepirljivega modernista Goldfingerja, nekakšnega londonskega zastopnika Le Corbusierjevega internacionalnega sloga, si je Fleming zato sposodil za naslovnega antagonista svojega romana. Po izidu knjige, še posebej pa filma, je Goldfingerjevo ime postalo povod brezštevilnim potegavščinam. Arhitekta v tedaj že zrelih letih so ponoči zbujali telefonski klici in z bolj ali manj posrečenim oponašanjem Conneryjevega naglasa spraševali »Goldfinger? Tukaj agent 007.«
Ian Fleming, nasprotnik Goldfingerjevea internacionalnega modernizma in tako kot agent 007 “pravi Anglež”
Modernistovo kratko potrpljenje se je izteklo v napoved tožbe. Enako ogorčeni Fleming je povračilno zagrozil, da bo, če bo naslov svoje knjige prisiljen spremeniti, svojega antagonista preimenoval iz Goldfingerja v Goldpricka (Zlatotiča) … Njuni odvetniki so strasti umirili tako, da so predlagali običajno pojasnilo, da so vse osebe v romanu izmišljene, poplačali so arhitektove začetne sodne stroške, zraven pa so menda navrgli še šest izvodov sporne knjige.
Gre v primeru Goldfinger za dvoboj med mednarodnim kriminalcem in tajnim agentom ali za arhitekturno-ideološki spopad?
Za Erna Goldfingerja so bila šestdeseta kljub temu zlata leta, saj je London prvič zares postal malo bolj vertikalen. Nekaj stanovanjskih stolpnic madžarskega arhitekta je postalo sinonim za britanski modernizem, med njimi Trellick Tower in Balfron Tower. Sicer je londonski brutalizem kmalu nato postal osovražen – podobno kot Goldfingerja samega se ga je prijela podoba tuje in neangleške, avtoritarne arhitekture, uvožene iz Kontinenta. V osemdesetih ali devetdesetih bi katera izmed njegovih stolpnic s svojimi betonskimi servisnimi jedri in drzno dominacijo nad svojo vrtičkarsko okolico prav lahko služila za sedež mednarodne konspirativne organizacije.
Balfron Tower v Londonu
Danes pa navdušenje nad brutalizmom in nad Goldfingerjem doživlja preporod – stolpnice so zaščitene in le še arhitektovi potomci, ki so navedeni v telefonskem imeniku, morajo občasno prenašati telefonske potegavščine, zadnjo dediščino literarno-arhitekturnega dvoboja o pomenu angleškosti in internacionalizma v arhitekturi.
Miloš Kosec