No products in the cart.
Jani Pirnat: Tam, kjer se nič ne dogaja, se tudi ne more nič zgoditi
Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on email
Jabolka. Popolna. Bil jih je velik sadovnjak. Enakomerno rdečih z vseh strani. Da so bila enako rdeče obarvana z vseh strani, so bile pod krošnjami na tleh srebrne folije, ki so sončile spodnje dele plodov. In jabolka, ki so bila osenčena z listi drevesa, so imela ob sebi na žicah še odsevne lističe, ki so osvetljevali morebitne predolgo padajoče sence. Ob rahlem vetru je cel sadovnjak od daleč migotal v bleščicah kot kakšna plešoča diva v zeleno-srebrni luskasti obleki pod žarometi. Vsake tri minute so zadonele salve pnevmatičnih pokalic, ki so strašile ptice, ki bi morda lahko naredile kakšno škodo na prigarani brezhibnosti. Sredi izmenjevanja tope tišine in glasnega pokanja je v sadovnjaku sedel za mizo starec in bolščal predse.
Rekel bi, da je bil on tisti, ki je spomladi izkušeno prepoznaval poganjke in obrezal ogromni sadovnjak, drevo za drevesom, vejo za vejo, poganjek za poganjkom, zavoljo jesenske popolnosti pridelka. Bil je zgodnji oktober 2014 in starec je morda čakal na pravi trenutek za obiranje sadja. Takšna jabolka je bilo na Japonskem mogoče kupiti samo v posebnih trgovinah, po posebnih cenah. Vsako jabolko se vdene v penasto ovojno mrežico in v aranžirano, zelo lično embalažo z vidno prestižno znamko družine in slavnim krajevnim poreklom. Prvovrstna jabolka, primerna kot darilo za prelomne dogodke v življenju. Stranka, ki kupi tovrstno sadje, dobro ve, komu ga je kupila in zakaj.
Ta velika sočna jabolka so visela in se ponujala ob poti, po kateri sva se sprehajala s prijateljico Ali Bramwell. Vsaj eno bi z veseljem narabutal, že iz svoje mladostniške navade. Pa se ne bi spodobilo, ob vsem tem očitnem vloženem trudu. Sodeč po letih moža v sadovnjaku, si je družina za nesporno kakovost pridelka prizadevala in garala več generacij. Starec je bolščal predsein se ni zmenil za tujca, ki sta ga opazovala skozi bliskajoči se sadovnjak.
Nista me toliko zadrževali spoštljivost in spodobnost, ampak nesmisel celotnega spektakla in tragičnost situacije.
Prašni kolovoz ob sadovnjaku, po katerem sva se sprehajala, je ležal pod gričem, poraščenim z bambusom. Sadovnjak so obkrožala z betonskimi škarpami omejena riževa polja. V bližini je bila šola, kjer so za proslavo vadili osnovnošolci. Pot je vodila mimo marketa nazaj v rezidenco za umetnike, kjer so naju z Ali gostili v stari, opuščeni družinski tovarni za pridelavo sojine omake znamke Polna luna. Na tem že vaškem obrobju mesta se ni kaj dosti dogajalo. Vsaj na videz ne.
Dve leti in pol po nesrečnem dogodku je starec v sadovnjaku navidezno še vedno po svoji navadi živel in nadaljeval družinsko tradicijo in se pretvarjal, da se ni kaj dosti spremenilo. Kajti v takšni kruti nemoči se je bilo edino vzdržno pretvarjati. Travma, da je to, kar na družinski zemlji z ljubeznijo počne in kar mu daje smisel, za vse čase in generacije mrtvo, je brez pretveze preprosto prehuda. Pa saj tako ali tako ni imel več veliko let pred sabo.
Nič se ni zgodilo. Vse je videti kot prej. Videti. Mesto sploh ni izpraznjeno. Nekateri so odšli, drugi so prišli. Tisti, ki so tu, živijo. Tiho trpijo. Bo že. S časom vse mine. Veliko časa. Ne obremenjujmo sebe in drugih. Sprijaznimo se čimprej. Jeza in pritožbe ne rešujejo ničesar. To se ne spodobi.
Prav tako se ne spodobi, da tujci prihajajo v naše mesto, pasejo firbce in se naslajajo nad našo nesrečo. Nekateri po mestu hodijo v skafandrih, drugi z geigerjevimi števci. Najslabše so paranoične mednarodne komisije z aparaturami, zaskrbljenih obrazov in žugajočih prstov. Tretji ozaveščajo. Četrti tvegajo in izvajajo umetniške projekte, ki se napajajo z nedavno nesrečo. Ti pogosto predstavijo nekaj, za kar so v dokaj kratkem času presodili, da je ponovno treba predstaviti in tako »umetniško« opomniti lokalno publiko na travmo, ki jo doživljajo. In potem je projekt enak projektu, z rahlimi odstopanji v mediju izražanja. Po koncu projektov si »živi« rečejo: »Ogled kraja živih mrtvecev je potekel, zdaj lahko zapustimo ta kraj, saj je že skrajni čas, morda nam je naše bivanje tu že škodovalo. Točke tveganja bomo unovčili z varne razdalje.«
Samoreflektivno tudi jaz s tekstom, ki ga prebirate.
To nam je bilo v vljudnejši in odločnejši obliki upravičeno postreženo kmalu po prihodu na rezidenco na obrobju Fukušime. V trenutku se je bilo treba odločiti, ali se vesti kot človek do človeka, deliti del vsakdanjega tveganja in sprejeti gostoljubje ali pa se paranoično zaščititi in ograditi od potencialnih nevarnosti, nabitih z vsemi predsodki, s katerimi si se odpravil tja. Z Ali sva se odločila, da se prepustiva domačinom, med njimi gostitelju in solastniku tovarne gospodu Joju in umetniku Jošikiju Takati – in jeva, pijeva, ustvarjava in se zabavava, kot nama je bilo ponujeno. Imeti družabne večere s šestdesetletnimi umetniki, ki se zabavajo ob zakurjenem odprtem družinskem ognjišču in v kotliču hedonistično pripravljajo prvovrsten nabe, neke vrste obaro, in ribji žar, podkrepljen s sake popivanjem, to je bil najin izbor. Nepremišljeno? Morda.
Fukušima je od zloglasnih nukleark oddaljena približno 30 kilometrov. Leži v lepi kotlini, ki je od obale, kjer je udaril cunami, ločena s srednje visokim razpotegnjenim hribovjem s čudovito naravo. V mestu se zdi, da so težavetam za hribi, ob morju, kjer so nuklearke, čeprav aparaturein merilne naprave v mestu ne lažejo. Pravijo, da so ljudje, ki so imeli sredstva in voljo zapustiti ta del Japonske, to storili že v letu katastrofe. Industrijo in posel so preselili predvsem na jug, na potresno manj ogrožena področja. Vmesto pa so prišli drugi poslovneži in delavci, nekateri tudiz družinami, da so zapolnili vrzel. Prišli so po zaslužek, ki ga nančno spodbuja država. Eno je čiščenje, ki naj bi ga prek zasebnih podjetij opravljali bojda najeti delavci v nančnih in drugih stiskah. Drugo so javna dela, kot stagradnja 250 kilometrov dolgega zidu za zaščito pred prihodnjimi cunamiji in saniranje nastale škode. Center mestani prazen. Ni ravno vrveža, mestna tržnica deluje, odvijajo se javni dogodki in kulturni festivali. Zdi se, da mestno življenje tveganju navkljub teče dalje.
Ob popolnih jabolkih v Fukušimi sem se spomnil nasada jablan okoli elektrarne Krško. Pot, ki pelje do vhoda v nuklearko, se vije ob verjetno največjem nasadu jablan v Sloveniji. Predstavnik podjetja Evrosad, ki upravlja nasad,je v časopisu Dnevnik dejavnost promoviral z besedami: »Jabolka niso le zdrava, ampak tudi donosna.« Da jablane uspevajo v neposredni bližini naše nuklearke, se zdi kot zagotovilo NEK o njenem minimalnem vplivu na okolje. Saj verjamemo, da z jabolki ni nič narobe, toda ko našpičimo ušesa ob medijskem sporočilu, da se je elektrarna samodejno ustavila, z v isti sapi izrečenim zagotovilom, da je to običajno, negotovost pogosto prevlada. Tudi zaupanje v bio, eko, organic živila iz neposredne okolice.
S kolegi iz Društva za domače raziskave smo leta 2008 obiskali nuklearko Krško, skupaj z združbo mladih pravnikov Pam l, ki so se tja odpravili iz pravno-ekoloških vzgibov. V NEK so pripravili res odlično vodstvo po elektrarni, ki nas je prepričalo o varnosti sistema. Rečeno je bilo, da je nuklearni del pogona zaprt v betonsko kapsulo po ameriško-japonskem modelu. Zato pri nas ni mogoče, da bi se pripetilo to, kar se je v odprtih, slabo zavarovanih tovarniških hangarjih nuklearke v Černobilu.
»Tam, kjer se nič ne dogaja, se tudi ne more nič zgoditi,« je slogan v brošuri nuklearke Krško o odlagališču nuklearnih odpadkov ob reki Savi. Nekako tam, med hribi, gledano iz Ljubljane ali Zagreba, leži v rečni dolini na tektonski prelomnici tudi mesto Krško. Ampak dokler se ni tam, kjer se nič ne dogaja, nič zgodilo, imamo lahko tudi jabolka popolna.
