Odziv na slavnostni nagovor predsednice upravnega odbora ob Prešernovi proslavi

Z velikim pričakovanjem sem spremljala petkovo proslavo ob podelitvi Prešernovih nagrad. Vrhunski dosežki letošnjih nagrajencev me navdihujejo in kažejo na visoko raven slovenske umetnosti. Z veseljem pa sem tudi pričakovala govor, ki se je v zadnjih letih razvil v specifičen hromeč žanr, usmerjen v kritiko politikov. Zanimalo me je, kako bo nova predsednica upravnega odbora žanr razvila naprej. A govor se je podobno kot prejšnja leta usmeril v zahtevo po več sredstvih – z bistveno razliko, da je namesto politikov kritiziral občinstvo. Za razliko od prejšnjih let brez »jasno definiranih poant in tez« in povsem brez »skrbno izbranih citatov iz pesniških in proznih del«.

Ost z letošnjega slavnostnega odra Gallusove dvorane je bila usmerjena v kritiko občinstva, pritlehnih »anonimnih davkoplačevalcev«, ki od kulture pričakujejo »všečnost, jasnost in razumljivost«. Govornica je označila neukročeno občinstvo in ga postavila na njegovo mesto – na nasprotni breg od kulturnikov. Škandal? Ne.

Letošnji govor ponazarja vse, kar je s slovensko kulturno srenjo narobe. Že začetna premisa govornice: »tragikomično je, da na tem mestu leto za letom utemeljujemo razloge za obstoj umetnosti«, je po mojem mnenju napačna. Gre za izbiro in odločitev govornice, ne pa za dejstvo. Ob velikem državnem prazniku, dela prostemu dnevu, ob veliki svečani proslavi v polnem Cankarjevem domu, s podelitvijo nagrad izjemnim umetnikom, ogromno pozornostjo javnosti in medijev, se mi zdi stališče, da morajo kulturniki na odru »dokazovati razloge za svoj obstoj«, podcenjujoče in neutemeljeno. Tragikomičnost je prej v vzvišenem očitanju »anonimnim davkoplačevalcem« z odra Gallusove dvorane, da ne razumejo kulture. »Naj vas spomnim, anonimni davkoplačevalci, da plačujete prispevke tudi za vse medicinske specialiste in posege, ki jih ne boste nikoli potrebovali,« argumentira Ira Ratej. »Kulturo morate anonimni davkoplačevalci financirati, tako kot iz davkoplačevalskega denarja plačujete prispevke tistim, ki so bolni, nemočni, obnemogli.« Takšna trditev se mi zdi do izjemnih ustvarjalcev, ki jim je bila proslava namenjena, poniževalna in nedostojna. Je financiranje kulture namenjeno zgolj socialni podpori, ali naj bi spodbujalo presežke?

Nadaljevanje je bilo v istem slogu: »Smo pritlehni tudi mi, kulturniki, ki opominjamo državo za več sredstev? Ne, nismo. Kajti naše delo je vedno usmerjeno k sočloveku.«

H kateremu torej?

Ira Ratej je priložnost nagovora pred širnim občestvom izkoristila za delitev: na kulturo, ki se »vedno obrača k sočloveku« in »anonimne davkoplačevalce«, ki so pritlehni in niso vedno usmerjeni k sočloveku. Je kultura torej namenjena sočlovekom, ki delijo sredstva? Torej kulturnim uradnikom in sama sebi. Anonimni davkoplačevalci na drugem bregu jo morajo zgolj nekritično financirati.

Zahteve po več sredstvih so bile utemeljene z metaforo o jezu. Jez naj bi pomenil javne agencije in centre na področju kulture, zadolžene za razdeljevanje javnih sredstev. Na drugi strani jezu pa so pritiski akterjev v kulturi za javna sredstva. Zgraditi tak jez je zelo drago. Ker pa ostane javnih sredstev malo, je njegova prepustnost zelo majhna. Tako majhna, da jezero pritiskov interesov izhlapi in ostane le puščava. Govornica vidi rešitev v tem, da bi z več javnimi sredstvi jez postal bolj prepusten. Sama pa se v kontekstu primerjave z jezom sprašujem, zakaj ta jez ne generira energije in namesto tega le ukroti močan kreativni tok v ubogljivo rečico?

Govornica z metaforo še izpostavi, da je kultura tisto, kar je javno financirano. Kar ni javno financirano, ni kultura. »Kar je zasebno, ni v javnem interesu.« Tudi to se mi zdi izključujoče poenostavljanje. Prezre ravno najbolj zanimive ustvarjalne pobude, ki so dovolj intenzivne, smiselne in samosvoje, da jim uspe tok izven javnega financiranja. Da, tudi to je možno. Bistri potočki, ki se ognejo jezu – ne nujno zato, ker sredstev ne bi hoteli, ampak zato, ker so drugačni od ustaljenih strug, in ker je tam prevelika gneča starih znancev.
Morda bi bilo smiselno žanr slovesnih nagovorov v skladu s tem nekoliko prevetriti in kritično ost usmeriti drugam.

V odlični predstavi, v teh dneh na sporedu Male Drame, po motivih filma Življenje drugih Floriana Henckela von Donnesmarcka (režija: Jan Krmelj), Dreyman (Uroš Fürst ), vzhodnonemški pisatelj, na koncu v pogovoru z novinarko (Saša Mihelčič) pojasni svoj odnos do svobode v sodobni kulturi. »Napišem lahko karkoli, ne glede, kako politično je, pa bo brez političnega učinka, celo nasprotno: država pozdravlja čim večjo kritiko, država me plačuje, da jo kritiziram, in tako se ta krog ohranja. … Besede so postale jalove …«

Predsednica upravnega odbora je svoj govor začela z izjavo, da stoji na priviligiranem mestu.  S privilegirane pozicije graditi jez med kulturo in publiko in ju razdvajati na predvečer državnega kulturnega praznika je po mojem mnenju zgrešeno. Po vsem povedanem se mi zdi za ustvarjalca še največji privilegij čim večja neodvisnost od enoumne, vase zagledane in utrujene »kulture«, katere edini smisel je javno financiranje. Osebno se mi zdi resnični ustvarjalni privilegij ravno nasproten od teze slavnostnega govora: priložnost in zmožnost, da z večplastno ustvarjalnostjo nagovoriš ljudi, da se prepoznajo, in to »skozi prizmo lastnih potreb«.

Nina Granda

posnetek proslave

Celoletna naročnina

3 misli na “Nina Granda: Jezovi v slovenski kulturi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja