Začetek spomladanskega semestra, prvi izpiti so opravljeni. Vsa odločna sedem v prvo vrsto predavalnice. Na urniku so Slovenska narečja, predmet, posvečen slovenski dialektologiji.
Vsak študent se predstavi nekoliko drugače kot sicer: pove, od kod je, kako govorijo doma, od kod so starši. Na karti slovenskih narečij poiščemo njegov kraj, mu določimo narečje. Sama oklevam: moja pot do predavalnice je bila vijugasta in začrtana nejasno, a se, kot pritiče piscem, pripovedovalsko lotim razkrivanja družinske zgodovine.
Šestletna sem s starši in sestrama prišla v Ljubljano, se vselila v novo stanovanje v Šiški. Istega leta sem šla prvič v šolo in ljubljanščina me je nemalokrat spravljala v tesnobo. Ko me je učiteljica pri malici vprašala: Katarina, aušmlek?, sem samo prestrašeno odkimala in ostala brez mleka. A prav kmalu sem, pomešana med druge, postopoma začela opuščati govorico, ki sem jo s seboj prinesla v Ljubljano. Nekajkrat sem še uporabila besedo karfjola, pa pupa in šjora, pa kalcete, borša, škure, potem pa sem začela te besede opuščati in namesto njih uporabljati cvetačo, punco, štumfe, torbo, polkna. Doma nismo več peglali, ampak likali, in ni nam več delalo slábo, ampak smo rekli: Slabó mi je. Le očeta še danes vse tri hčerke kličemo tata.
Študentom še povem, da imam žlahto razseljeno po vsej Sloveniji. Moja dedek in babica sta zelo mlada, kmalu po poroki, zapustila vasi in ravnice na Goričkem ter se preselila v 260 kilometrov oddaljen kraj, in čeprav sta med seboj gučala po goričansko, se njuna govorica ni dedovala naprej. Njunega govora morda ni toliko zaznamovalo značilno prekmursko besedje, ampak bolj melodija, lepa, nekoliko otožna, kot da v sebi nosi zven prednikov, ki se sklanjajo nad suhimi prekmurskimi njivami, pa čudna imena za jedi, ki jih je pripravljala babica: bujta repa, dödöle, tunka, posolonka. Če sem jih omenila prijateljicam, so se nezaupljivo mrščile, kot sem se jaz ob aušmleku. Ob babici in dedku sem odraščala še ob noni, katere družina je izvirala s Ceste, nekakšnega predmestja Ajdovščine, a vse odraslo življenje je delala in živela v osrčju Wajdušne. Še zdaj, ko je že pokojna, kdaj obujamo spomine na njene značilne fraze: Nastujte roγovilt s temi rečmi, je rekla, če smo zganjali preveč hrupa.
Študentje najbrž že sami zaslutijo bistvo mojega pripovedovanja: sama nisem govorka nobenega od slovenskih narečij in v svoji sredi tudi nimam (več) bližnjih sorodnikov, ki bi bili verodostojni govorci narečja – prav takšne namreč potrebujemo za potrebe predmeta: starejše prebivalce zaselkov, domačine, poročene s kom iz iste vasi, ki bi jih povprašali o njihovem narečju. Takšni govorci, starejši od petdeset let, ki se v življenju niso selili, so danes najboljši govorci narečne slovenščine.
Od nekdaj sem pozorna na to, kako ljudje govorijo, se izražajo; katere besede uporabljajo in v kakšnih kontekstih. Odraščala sem ob narečni raznolikosti, pozneje, ko sem se zaradi študija začela poglabljati v zgodovino slovenščine in drugih slovanskih jezikov, pa sem začenjala razumeti še, da narečja v sebi nosijo genski zapis slovenščine, vso njeno zagonetnost in (navidezno) nedostopnost. Tisto dopoldne, ko sem prvič sedela na predavanju Slovenskih narečij, me je spreletelo spoznanje o odsotnosti lastnega. O narečni identiteti, ki je za Slovence še vedno izjemnega pomena in je pri meni tako fluidna, prej nisem premišljevala, zdaj pa me je začenjala vznemirjati. Za to plast jezika sem se čutila opeharjeno, obenem pa tudi sokrivo – bila sem namreč na poti, da postanem učiteljica slovenščine in med učence prinašam zavest o knjižni slovenščini ter s tem nehote izpodrinjam domače narečje.
To, da so pravšnji govorci slovenskih narečij redki ostareli prebivalci manjših krajev, priča o dejstvu, da slovenska narečja zamirajo. Temu botrujejo različni razlogi, med katerimi so mnogi povsem upravičeni: ljudje smo se pripravljeni zaradi ljubezni, dela, zaslužka seliti, in pogosto je dovolj le vsakodnevni obisk sosednjega večjega kraja, da se domača govorica prične rahljati. Krivdo, da narečja slabijo, pa smemo pripisati tudi vse višji splošni izobrazbi, saj med študijem v katerem od univerzitetnih mest posameznik svoj govor prilagodi množici in položaju (nemalokrat pa se tudi zaposli in ostane v večjem kraju), ter centralizaciji, zaradi katere je ljubljanščina pogosto edini sprejemljivi pokrajinsko obarvani kod, celo v govornih položajih, kjer bi bila sicer najustreznejša knjižna slovenščina.
Narečja se na drugi strani že pregovorno povezuje z nečim preprostim, celo nekultiviranim, barbarskim, kot da umazane narečne besede vdirajo v lepoto knjižne slovenščine in jo kazijo – čeprav je prej ravno nasprotno. Veliko škodo pri tem, da se jih je dolga desetletja tako obravnavalo, je povzročil prav pouk slovenščine – s takšnim odnosom do narečij je zadajal rane, ki so pri starejšem prebivalstvu še vedno zelo žive. Sama sem bila trdno odločena, da kot učiteljica ne bom ubrala takšne poti. A ob tem nisem dobro vedela, kako bi to storila.
Kot učiteljica slovenščine sem začela zelo kmalu po koncu študija delati v Trstu na dveh slovenskih licejih, ki stojita nedaleč drug od drugega. Le osem minut hoje je od vrat ene šole do druge. Stojita prav pri Svetem Ivanu, v od centra Trsta nekoliko odmaknjeni četrti, ki je bila nekoč v precejšnji meri slovenska vas. V eni od hiš v neposredni bližini nekdanje psihiatrične bolnišnice se je rodil Vladimir Bartol, ki je pozneje o svojih spominih na otroštvo pisal v Mladosti pri Svetem Ivanu. Na razmajanih vratcih prašnih hiš še danes lahko preberete kakšen slovenski priimek. Nekateri so zapisani po slovensko, pogosto pa za italijanščino zvenijo čisto preveč nenavadno, a so vseeno zapisani po italijansko, na primer Cerne, Marusich, Coceancig, Coren. Sredi Svetega Ivana, nedaleč od liceja Slomšek, ob slaščičarni in na obračališču avtobusov 9 in 6, stoji cerkev sv. Janeza Krstnika, obglavljenega, v kateri lahko še danes slišite in berete oznanila v slovenščini.


V Trst se vozim z vlakom, jutranjim, ki ob šestih krene iz Ljubljane in prečka Sežano; po slabih dveh urah izstopim na Opčinah in tam sedem na mestni avtobus. Pot je dolga in nevarno je, da bi pokrajina za oknom vlaka postala enolična, a to se nikoli ne zgodi: v jutranji svetlobi je vsakič drugačna. S premagovanjem takšne razdalje kmalu spoznam, kako blizu je pravzaprav Trst, četudi z vlakom; dan se šele začenja, ko že padem iz enega mesta v drugo, iz enega prometnega kaosa v drugega, iz ene govorice v drugo, in si v kavarni naročim capo in bi; to je tudi vsa italijanščina, ki jo na poti od Ljubljane do prvega liceja potrebujem. Predvsem pa padem v drugačno slovenščino, ki jo po ulicah Trsta slišiš poredkoma ali če se, kot jaz, voziš z avtobusi, ki vodijo k licejem, in poslušaš dijake, ki klepetajo.
Pravijo, da ni lepo prisluškovati, a na avtobusu k liceju si to, če zaslišim slovenščino, prav voajersko privoščim; ne zanima me, o čem govorijo med seboj, zanima me, kako govorijo, kako besede razgalijo njihov izvor. Zame so te pogosto nove, ker so nekakšna mešanica italijanskega besedišča, ki se pregiba po slovenskem vzorcu, pa italijanska mašila, ki se gnetejo med slovenske besede, na primer njihov nenehni comunque, ki mu ne znam najti slovenske ustreznice. Poleg tega dijaki v šolo prihajajo od vsepovsod. Nekateri med njimi so Tržačani, ki so močno vpeti v italijansko govorno okolje in slovenščino večinoma uporabljajo v zavetju svojih domov. Drugi v Trst prihajajo iz slovenskih vasi v okolici Trsta in s seboj prinašajo različna narečja: istrsko iz na primer Doline, Milj, Boljunca, Boršta, Mačkolj, kraško iz Proseka, Mavhinj, Križa in notranjsko z Opčin, iz Bazovice, Trebč. Njihovi govori so dragoceni pričevalci slovenščine na tem delu ozemlja.
Tega iz njih nočem izpodriniti, pomislim. Kakor želim slovenščino v svojem govoru in pisanju obvarovati pred invazivnimi vplivi angleščine, me zaskrbi tudi ob tem, kako lahko moja knjižna slovenščina ter pričakovanja, ki jih imam do dijakov, hromijo njihove domače govore. Tudi ti mladi bodo študirali na univerzah v večjih mestih, selili se bodo, se poročali in ob tem pozabljali domače narečje. Poučevanje slovenščine tako prinaša tudi nekakšno zavest zatiranja – zatiranja domačega govora. Ob tem me muči čudna razklanost: kaj lahko storim s svojim poslanstvom učiteljice, lahko uberem kako drugo pot?
Tudi iz mene je bilo narečje po nekakšni naravni poti izpodrinjeno. A prav v stiku z dijaki iz Trsta se začenjam spominjati nekaterih besed iz otroštva. Moja sestra γude na γusli, mi pove dijakinja, in odgovorim ji: Ja, tudi moja sestra igra violino. Smo bli s fantom u sobi in pole pride nuotr soja mama, reče druga, in brez posebnih težav vem, čigavo mamo ima v mislih. Pole γremo še na en džiro po Trsti in na dželato, mi odgovorijo, ko jih vprašam, kaj bodo počeli po šoli. Izpodrinjeno, ne iztrgano, pomislim. Še vedno je nekje tam, v spominu na otroštvo, na ljudi iz otroštva, v vračanju na novogoriške ulice.
Ko smo pri pouku in pride do nesporazuma, ker se dijaki zatekajo k italijanščini, ki mi ni dobro znana, želim, da pobrskajo po spominu in poiščejo slovensko besedo za izraz, ki se ga sicer ne morejo spomniti, ali pa se naučijo novega. Takšna pravila veljajo v učilnici. Ko se srečamo na hodniku, pred šolo ali na ulicah Trsta, pa sem jaz tista, ki ob njihovem govoru brska po spominu in obuja domače narečje.
In morda je prav v spominjanju te prve govorice priložnost, da se domače narečje ne izpodrine iz posameznika. Obenem zapuščanje območja nekakšne vzvišenosti knjižnega jezika odpira prostor za ohranjanje tega dela kulturne dediščine ter (tudi in predvsem) posameznikove identitete. Ne nazadnje pa narečja v sebi nosijo odtis domačnosti, tiste nujno potrebne vsebine, h kateri se svetovljanskosti in izobraženosti navkljub človek rad vrača in v njej išče svoj izvor.

Napisala: Katarina Gomboc Čeh

Prispevek je objavljen v 20. številki revije Outsider, posvečeni temi kritika.

Na spletu in v tisku se vsebine razlikujejo! Na spletu objavimo približno 10% vsebin iz tiska. Omogočite naše delo z nakupom revije.

Outsider #20

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja