Za mizo ob oknu je sedela najstnica v karirasti srajci in črnih bulerjih. Črnih – ampak tistega umetnega, pobarvanega odtenka so bili tudi njeni lasje, rahlo štrenasti. Vanje si je, kot da ne bi dovolj pozornosti zbujala že s kontrasti med črnino las ter porcelanasto belino polti na svojem obrazu in živo rdečo šminko, vpela velikanske srebrne lasnice. Take, kakršne uporabljajo pri frizerju, med sušenjem las. Vse skupaj je bilo videti groteskno, ampak smrklja kot da se tega ni zavedala, blazno zadovoljno in samozavestno je nekaj razlagala svojemu omizju, ki ga je v valovih spreletavalo krohotanje.

Morda pa je bil glasen smeh tudi posledica že kar lepega števila praznih kozarcev bambusa, s katerim se je mularija nalivala, sem pomislila in preusmerila pogled na vsebino svojega kozarca: gosti sok s smetano. Le kaj bi si človek lahko naročil drugega v lokalu, kot je Plavi bar, ki tako očitno časti devetdeseta leta z vsemi njihovimi pritiklinami: umetelno zavit točilni pult iz lakiranega svetlega lesa, ki ga podpira skladovnica umetelno razrezanih in druga vrh druge zloženih steklenih plošč, v kateri se lomi svetloba izpod stropa – prihaja iz desetin drobnih sijalk, razporejenih tam zgoraj, kot bi bile same nebeške zvezdice. Povsem v duhu devetdesetih so tudi mize in stoli – naslanjači, prevlečeni z zamolklo zelenim usnjem, najžlahtnejši in malone unikaten, umetniški pečat pa dajejo prostoru okna. Ta niso iz navadnih šip, temveč so stekla umetelno poslikana, tako da obiskovalcem vzbujajo vtis, kot da so sredi modrine morja skupaj z rastjem in ribami, oni pa v vso to navdihujočo raznolikost morske flore in favne zro skozi lino v Cousteaujevem plovilu Kalipso, recimo.

In zdaj je napočil trenutek, da vsem, ki že vnaprej vse in vsakogar omalovažujejo, zapremo usta: Plavi bar ob križišču med Linhartovo in Dunajsko ni zbirališče tistih, ki radi delajo plave. O, ne, čeprav je njegova notranjščina zasnovana z mislijo na morje in obiskovalec z nekoliko domišljije hrumenje prometa res zlahka zamenja za rohnenje ladijskih motorjev, to nikakor ni podružnica zloglasne Podmornice ali Trajekta. Tudi ti dve instituciji sta nekdaj delovali v neposredni bližini nekdanje časopisne hiše in bili znani po tem, da so se v njun objem zatekali novinarji v iskanju navdiha za svoje članke. Ki so ga našli tem prej, čim globlje je bilo dno njihovih kozarcev.

Plavi bar je bil kvečjemu postojanka za dijake na poti na srednješolske plese na gimnaziji Bežigrad. V devetdesetih je na njeno pročelje nekdo s črnim sprejem napisal WEST BEVERLY HILLS HIGH. To se je nam, poljancem, zdelo strašno nobel. Kdo ve, kaj bi se danes zgodilo s tistim, ki bi si drznil kaj takega napisati nad šolska vrata? In ali bi tisto hrupno, vpadljivo najstnico s pobarvanimi črnimi lasmi in ekstravagantnimi srebrnimi lasnicami to danes sploh še navdušilo? Kje pa je zdaj? Ni je več na njenem sedežu …

Ne preostane mi drugega, kot da se sprijaznim s tem, da je nikoli ni bilo. Kako pa naj se človek, ki v Plavem baru zvečer srka gosti sok, je smetano in grizlja čokoladne grudice, zabava drugače, kot da si predstavlja samega sebe, kakršen je bil, ko je pred nekaj desetletji v norih najstniških letih zahajal v ta lokal?

Piše: Agata Tomažič

Riše: Milanka Fabjančič

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja