V četrtek, 20. 10. 2022, so v Ljubljani v tivolski Švicariji praznovali 30. obletnico Društva krajinskih arhitektov Slovenije (DKAS). V okviru dogodka je potekala podelitev nagrad društva, ki jih DKAS podeljuje vsakih pet let. Nagrado za življenjsko delo je prejel Jože Novak. Priznanje za aktivnost v stroki in društvu sta prejela Radovan Romih in Ana Kučan. Priznanje DKAS za pomembne dosežke pa je prejela skupina avtorjev prof. dr. Mateja Blenkuša, doc. Darje Matjašec, Nejca Florjanca, Primoža Žitnika, Dominika Košaka in Grege Valenčiča za ureditev Slovenske ulice, Trga zmage in Lutrovega drevoreda v Murski Soboti. 

Letošnji prejemnik nagrade za življenjsko delo Društva krajinskih arhitektov Slovenije, Jože Novak, je predstavnik prve generacije diplomantov študija krajinske arhitekture. V svoji bogati karieri je deloval na številnih področjih, povezanih s prostorskim načrtovanjem in urejanjem krajine. Poklicno pot je 1981 začel na Občini Grosuplje, kjer je ostal do 1990. 1991 je prevzel vodenje podjetja GPG d.o.o. V letih med 1992 in 2001 je bil direktor Zavoda RS za prostorsko planiranje in državni sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor. Svojo kariero je nato nadaljeval kot direktor Stanovanjskega sklada RS. Med letoma 2005 in 2015 je delal kot predsednik uprave Imos Holding d. d. Kot vodja projekta prenove sistema obdavčitve nepremičnin je bil zaposlen na Ministrstvu za finance v letih med 2016 in 2020. Trenutno dela kot koordinator umeščanja nadgradenj nove generacije železniške infrastrukture v prostor pri podjetju DRI d.o.o. Jože Novak je s svojim delom bistveno prispeval k razvoju, uveljavitvi in popularizaciji krajinske arhitekture kot stroke ter k celovitemu prostorskemu razvoju Slovenije.

Letos poleg 30. obletnice DKAS praznujemo tudi 50. obletnico študija krajinske arhitekture. Ste predstavnik prve generacije slovenskih krajinskih arhitektov. Kakšna je bila začetna miselnost za študijem krajinske arhitekture? 

V tistem času, v sedemdesetih letih, so bile v slovenskem prostoru uveljavljene klasične inženirske stroke, arhitektura, gradbeništvo, geografija, v okviru podiplomskega študija na gradbeni fakulteti v Ljubljani pa tudi prostorsko načrtovanje. Z razvojem zavesti, da človek z gradnjo vpliva na okolje, se je tako kot drugod po svetu pojavila potreba po drugačnem pogledu na urbanistični razvoj. Diplomanti študija smo se ob razumevanju klasičnega, antropocentričnega pristopa k načrtovanju prostora usposabljali za drugačne metode in tehnike varstvenega krajinskega planiranja. S temi znanji smo prispevali k celovitemu sistemu vzdržnega, trajnostnega prostorskega planiranja. Pogled klasičnega prostorskega načrtovanja je izviral in se osredotočal na grajeno, antropogeno. Pri krajinskem planiranju pa je pozornost drugje, na krajini, naravi in varovanju okolja. Med študijem smo poleg osnovnih biotehničnih, temeljnih znanj o krajini, metodah in tehnikah načrtovanja in varovanja pridobili veliko znanj s področja regionalnega in prostorskega razvoja, urbanizma, sociologije, družboslovja, gradbeništva in geodezije. Poleg krajinskega planiranja je študij obsegal tudi krajinsko projektiranje, oblikovanje vrtov, parkov in drugih zelenih površin. Mislim, da še danes noben drug študij ne da toliko znanja o dolgoročnem načrtovanju, strateškem razmisleku na eni strani ter projektiranju in operativnem urejanju krajine na drugi.

Ob omembi začetkov študija krajinske arhitekture ne moremo izpustiti Dušana Ogrina. Kdo je bil Dušan Ogrin? 

Profesor Ogrin je bil svetovna osebnost in spoštovana strokovna avtoriteta. Presegal je nacionalno raven delovanja, njegova razmišljanja so bila globalna. Vpet je bil v svetovno dogajanje, bil je podpredsednik Svetovne organizacije krajinskih arhitektov. Na Biotehniški fakulteti je skupaj s profesorjem Janezom Marušičem in drugimi Katedro za vrtnarstvo in pejsažno dendrologijo razvil v Katedro za urejanje krajine. Le-ta je ustvarila mednarodno priznan in v svetu cenjen študij krajinske arhitekture. Še v času nastajanja študija in kasneje je bila fakulteta organizatorica pomembnih mednarodnih konferenc o posameznih aktualnih temah razvoja in varstva prostora, načrtovanja krajine in prostora, infrastrukture in okolja. Plod teh strokovnih diskusij so številna knjižna dela, priročniki in uporabne usmeritve za reševanje posameznih problemov v prostoru. Kasneje smo k temu pripomogli tudi diplomanti študija krajinske arhitekture in širša strokovna javnost tudi izven univerze.

Profesor Ogrin je veliko deloval tudi v Združenih državah Amerike. 

Dušan Ogrin je predaval na ameriški univerzi Harvard, na 12 drugih univerzah v Ameriki in Kanadi, na Kitajskem in drugod po Evropi. Med drugim so mu na univerzi Harvard ponudili mesto predstojnika oddelka z učnimi obveznostmi po lastni izbiri. Zaposlitev je zavrnil, saj je takrat študij v Ljubljani ravno dobro stekel in ljubljanske fakultete ni mogel kar tako zapustiti. Oba profesorja, Ogrin in Marušič, sta bila avtorja številnih temeljnih publikacij in strokovne literature. V času mojega študija je na Biotehniški fakulteti poučevalo zelo veliko znanih tujih predavateljev s celega sveta, na primer Halprin, Crowe, Steinitz, Patri, McHarg. Večino predavanj so izvajali priznani predavatelji iz tujine in samo skrbno izbrani, najbolj uspešni profesorji, akademiki in strokovnjaki iz prakse. 

Zakaj ste se odločili za študij krajinske arhitekture? 

Ob koncu gimnazije sem razmišljal, ali bi morda študiral geografijo, biologijo, arhitekturo ali gradbeništvo in podobno. Svetovalec za izbiro študija me je informiral, da odpirajo nov študijski program urejanja krajine. Ob pregledu kurikula sem ugotovil, da je študij kombinacija naravoslovja, inženirstva, družboslovja in načrtovalskih predmetov. Po tem ni bilo več dileme, kaj bom študiral. Moja izbira študija je bila korak v novo področje, saj se je študij šele odpiral. Zdaj lahko rečem, da sem bil v tistem času glede na druge študije deležen najboljšega, najbolj celovitega študija s področja urejanja prostora, urbanizma in krajinske arhitekture.

Kako ste se po končanem šolanju poklicno znašli kot mlad diplomant novega programa?

Moja poklicna pot se je začela, še preden sem zaključil študij z diplomo, takoj po koncu predavanj. V mojem domačem okolju, na Občini Grosuplje, ki je bila takrat trikrat večja kot zdaj, so me povabili na odgovorno mesto za prostorsko načrtovanje in urejanje. Naprej sem se lotil pregleda občinskega urbanističnega načrta in prostorskega reda. Ugotovil sem, da je za pozidavo nesmotrno predvidenih veliko preveč površin. Moja prva naloga je bila, da se z območij, predvidenih za pozidavo, izloči veliko kmetijskih površin in gozdov, vodnih površin, skratka ranljiva območja z velikim krajinskim in okoljevarstvenim pomenom. Tisti, ki smo se po koncu študija zaposlili na občinah, smo se pretežno ukvarjali z racionalizacijo predvidenih gradenj in posegov v prostor in z razmišljanjem, kako v prostor posegati na trajnostni, vzdržni način. V sodelovanju z Urbanističnim inštitutom sem kasneje pripravil Dolgoročni prostorski načrt občine. Takrat smo med prvimi tudi evidentirali krajinske enote, predvidene za varstvo. Kasneje so na podlagi našega dela ustanovili današnji Krajinski park Radensko polje.

Kako ste nadaljevali kariero po delu na občini?

V devetdesetih letih, med prvo naložbeno krizo, sem prevzel vodenje enega izmed največjih projektantskih birojev, GPG Grosuplje, d. d. Vendar me je takratni minister izbral za direktorja Zavoda RS za prostorsko planiranje. To je bil čas družbenih reform, sprememb sistema, ukinitve družbene in vzpostavitve zasebne lastnine. Interesi Slovenije so se usmerili v povezovanje proti srednji Evropi. Bil je čas rekonceptualizacije zasnove državne prometne in energetske infrastrukture, prioritetno avtocestnega omrežja za izboljšanje povezave slovenskih regij in mest, slovenskega prostora in zagotovitve mednarodnih povezav. Izdelali smo evropsko usmerjeno Strategijo prostorskega razvoja Slovenije, v kateri smo definirali tri ključne sestavine prostora: omrežje in zasnovo urbanega prostora, zasnovo prometne ter druge infrastrukture, zastavili pa smo tudi zasnove urejanja krajine. V tistem času je bilo izdelano na desetine ciljno usmerjenih strokovnih podlag vseh vrst: vse od omrežja in razvoja naselij, arhitekturne tipologije, prometne, energetske in druge infrastrukture ter razvoja in varstva krajine, tudi različnih rab kulturne (kmetijske in gozdne) ter naravne krajine. Izdelano je bilo tudi obsežno delo Regionalna razdelitev krajinskih tipov v Sloveniji. Kasneje, po mojem odhodu, je MOP nujno raziskovalno in operativno delo na prostorskem redu države, regionalnem prostorskem načrtovanju ter izdelavi posameznih regionalnih prostorskih načrtov za reševanje specifičnih prostorskih problemov in razvojnih neskladij prekinil. Sistem načrtovanja prostora stagnira oziroma je odvisen predvsem od zunanjih spodbud.

Kje vse delujejo vaši kolegi, diplomanti prve generacije študija krajinske arhitekture?

Skoraj vsi diplomanti prve generacije študija delajo v poklicu. Moji kolegi so izvrstni strokovnjaki na zelo raznolikih področjih, v krajinskem in prostorskem planiranju, pri pripravi regionalnih in drugih razvojnih načrtov, ki so vezani na varstvo in razvoj naselij, podeželja, kmetijstva ter vodnih virov. Delujejo na področjih prometne in energetske infrastrukture, urejanja zemljišč, varstva okolja, kulturne in naravne dediščine, upravljanja nacionalnih ter drugih parkov. So tudi uspešni projektanti in urejevalci vrtov, parkov in drugih zelenih površin. Veliko jih opravlja odgovorno delo na različnih ministrstvih in občinah, komunalnih in vrtnarskih podjetjih. Kar nekaj naših kolegov, tudi sam, trenutno opravljamo zahtevno delo tehničnega svetovanja – inženiringa za investitorje, zlasti glede umeščanja raznih objektov v prostor.

Kakšen je bil takrat in kakšen je danes odnos drugih prostorsko-načrtovalskih strok do krajinskega planiranja? 

Začetna skepsa in nepoznavanje ob novem poklicu sta se razblinila, ko so sodelavci drugih strok in naročniki opazili, kakšna znanja imamo, kakšne metode in tehnike dela uporabljamo. Odkrili so naš strokovni prispevek pri diagnosticiranju težav v prostoru in analizah stanja, iskanju možnih alternativnih rešitev, oblikovanju predlogov rešitev in opozarjanju na posledice različnih odločitev v primeru enih ali drugih rešitev. Poleg prej že znanega arhitekturno-gradbenega pogleda rasti naselij navzven smo uveljavili tudi strokovni pogled od zunaj, iz narave in odprtega prostora, po katerem je gradnja usmerjena navznoter, ne zunaj naselij, v njihovo prenovo in ne širitev. Postopoma se v vseh strokah uveljavljata spoštljivejši odnos in zadržano poseganje človeka v krajino, naravo ter urbani prostor. Stanje je boljše, še zdaleč pa ni zadovoljivo.

Zakaj je interdisciplinarno delo v prostorskem načrtovanju nujno?

Odločevalci o predlaganih prostorskih načrtih in posegih v prostor, vlada, ministrstva, občinski sveti, naročniki, imajo interes, da so strokovni prispevki prostorskih načrtovalcev, krajinskih arhitektov, urbanistov, strokovnjakov za infrastrukturo in drugih, celoviti, prostorsko premišljeni in funkcionalni. Seveda je vedno zaželena čim večja stopnja družbene sprejemljivosti. Krajinski arhitekti smo bili že na fakulteti v stiku z zelo različnimi področji dela in šolani za delo v interdisciplinarnem duhu. Postali smo zaželen člen v posameznih strokovnih ekipah ali pa celo nosilci le-teh. Zgodba interdisciplinarnega dela je nekje že opazno uveljavljena. Drugod se zaradi prerivanja, kdo je bolj pomemben, in zaradi »samozadostnosti« nekaterih včasih izdelajo zelo enostranske in manj premišljene rešitve. Danes poskušajo stroke svoj ceh okrepiti s spreminjanjem zakonodaje, kar strateško gledano za celostni in interdisciplinarni pristop k urejanju prostora ni dobro.

Znano je dejstvo, da pri današnjem prostorskem načrtovanju krajina ni dovolj vključena v vsebino prostorskih aktov, manjkajo strokovne podlage, krajinske zasnove, Slovenija še vedno ni sprejela krajinske politike. 

V zadnjih 20 letih je bila hiperaktivnost MOP za spreminjanje zakonodaje prej škodljiva kot koristna. Pogrešam predvsem vsebinske premike. Skrbi me nepripravljenost sistema na nove razmere, na pravočasno vnaprejšnje prostorsko usmerjanje državnih investicij, na proaktivno prostorsko načrtovalsko-lokacijsko usmerjanje velikih investicij zasebnega velikega kapitala ter na druge izzive v prostoru, ki so zaradi podnebnih sprememb več kot očitno pred nami. Prostorsko načrtovanje okorno dinozavrsko organizirano samo nemo opazuje dogodke okoli sebe in caplja zadaj samo še z evidentiranjem zaključenih dejstev. Aktivno prostorsko načrtovanje je kovnica idej in zagotovilo za boljše, tudi alternativne kakovostne rešitve.

Razočaran sem, da so spremembe zakonodaje vezane bolj na formo pravnih »aktov«, ne pa na vsebino razreševanj z metodami prostorskega načrtovanja. Zelo zapleteni postopki odvračajo ljudi od zelo koristnih instrumentov, denimo presoje vplivov na okolje, krajinskih zasnov, študij variant. Nevarnost birokratizacije, zapletenost postopkov in neučinkovitost vodi v sprejemanje sektorskih in ne skupnih celovitih prostorskih rešitev. Te dni je bil sprejet zakon o prometnem načrtovanju, pripravlja se predlog o načrtovanju energetske infrastrukture, ker ne vidijo več rešitev v celovitosti prostorskih načrtov.

Kako bi lahko situacijo v prostorskem in krajinskem načrtovanju izboljšali?

Mislim, da se morata prostorsko- in krajinskonačrtovalska stroka v večjem obsegu na prvem mestu posvetiti svetovanju investitorjem pri premisleku in usmerjanju naložb. To angažiranje je v svetu veliko bolj učinkovito kot jalovo prerekanje o zakonodaji, ki se iz leta v leto poslabšuje. To dela Slovenijo kljub drugačnim ciljem manj konkurenčno in manj trajnostno. Ključno vprašanje je, kako investitorjem ponuditi naše storitve, jim svetovati in jim od začetka, pri snovanju idej pomagati pripravljati in usmerjati naložbe, da bodo bolj premišljene in celovite. 

Na drugem mestu je preventivno vključenje stroke pri osveščanju in usmerjanju zasebnih samograditeljev, z namenom zmanjšati črnograditeljstvo ter nekakovostno gradnjo in rabo prostora. Številni mali zasebni investitorji zaradi zapletenega birokratskega postopka in nepoučenosti ne pritegnejo dobrih projektantov in so s svojimi slabimi primeri gradnje še naprej škodljivi za podobo mest in krajine. Institucionalna preventivna svetovalna in informacijska vloga stroke je drugi najbolj učinkovit način izboljšanja kakovosti mest in krajine. 

Tretji najbolj učinkovit ukrep stroke za izboljšanje razmer v prostoru je aktivna stavbnozemljiška politika države in občin ter usmerjanje gradnje na komunalno opremljena zemljišča. Danes je ta pobuda prepuščena predvsem razpršenim zasebnim lastnikom stavbnih zemljišč. Zelo je škodljiva odsotnost proaktivne občinske in državne stavbnozemljiške politike. MOP je celo ukinil službo, ki je bila nekoč vzpostavljena za izvedbo tega instrumenta, bolj učinkovitega, kot sta prostorsko in urbanistično načrtovanje.

Na četrtem mestu po učinkovitosti za izboljšanje razmer v prostoru so prostorsko, urbanistično in krajinsko načrtovanje. Seveda so v tem kontekstu pomembne problemsko in ciljno usmerjene krajinske zasnove. Seveda bi bilo dobro, da jih je več. Samo prostorsko načrtovanje namenske rabe je že dolgo neučinkovito. Oblikovanje krajine in usmerjanje procesov v krajini je velik izziv za našo stroko.

Šele na zadnjem, petem mestu na kakovost in red v urbanem okolju in krajini vpliva zakonodaja. Množica stroke pa troši svojo energijo v najmanj pomembnem oz. najbolj nevplivnem delu. Imamo slabo, celo zelo odbijajočo zakonodajo, ki ni in ne bo kos novim izzivom. Zakaj tako?

Kakšna je prihodnost slovenske krajine? 

Obetamo si lahko velike spremembe v krajini, zlasti zaradi podnebnih sprememb. Že Dušan Ogrin je menil, da bodo generacije, ki prihajajo, deležne večjih sprememb v prostoru kot kadarkoli prej. Po prihodu s Kitajske nam je študentom razlagal o kitajskem podeželju in tovarnah hrane. Menil je, da je kmetijstvo z uporabo gnojil in pesticidov z vsemi negativnimi posledicami na okolje doseglo svoj maksimum pridelave. Prihodnji razvoj kmetijstva bo bistveno vplival tudi na podobo slovenske krajine, toliko bolj, ker je kmetijstvo neposredno povezano s podnebjem. Prof. Lučka Kajfež Bogataj je predlagala, da se polovica njivskih pridelkov zamenja za tiste, ki so bolj odporni na nepredvidljive vremenske pojave, na primer sušo, vročino, zmrzal. Na področju infrastrukture si v zadnjem času prizadevamo, da bi se železniški promet končno posodobil in postal konkurenčen cestnemu prometu. Kolegi na nevladni organizaciji Umanoteri so nedavno z razstavo opozorili: »Nismo več na sončni strani Alp, smo na vroči strani Alp.« (dostop do virtualne razstave Na vroči strani Alp: https://sway.office.com/9mUAAIDjrVUEIoss). 

V zadnjem času se veliko govori o ohlajanju mest in zeleni infrastrukturi.

Zelo podpiram krajinskoarhitekturne ukrepe pri zagotavljanju večjega obsega zelenih površin za ohlajanje mest, čim več dreves, grmovnic, trajnic, senčenje odprtega prostora, upravljanje s padavinsko vodo. Zelo problematični se mi zdijo ekstremni vremenski pojavi v povezavi z vodo, suše in poplave. Veliki zadrževalniki vode bodo nujni. V zadnjem času nismo več priča zgolj stoletnim poplavam, ampak tisočletnim. Krajinska arhitektura poskuša spremembe podnebja ublažiti in predlaga prilagajanje novim razmeram na več načinov. 

Ali menite, da je krajina kot vrednota deležna dovolj pozornosti v družbi?

Po mojem mnenju je občutljivost Slovencev do prostorskih vprašanj zaradi ozaveščanja in medijev v zadnjih desetletjih narasla. Prostorsko kulturo bi lahko dodatno dvignili z izobraževanjem v šolah. Nekatere tuje države imajo predmete o načrtovanju domačega okolja, kako urejati hišo, vrt, kako mesta in krajino. Zelo pomembno se mi zdi tudi, da krajinski arhitekti nastopamo v javnosti, predstavljamo svoje ideje in jih podpremo s svojim znanjem ter delom. Naše znanje je v pomoč pri odločitvah o prostoru. Kaj pa je prostorsko načrtovanje drugega kot premislek pred samim fizičnim posegom v prostor in gradnjo?

Pogovarjala se je: Živa Pečenko