Svojo prvo kolumno sem pričel z lahkotnejšim, angleško tragi-komičnim nogometnim večnim optimizmom. Prvenstva je konec, angleška ekipa pa se je, enako kot generacije pred njimi, ponovno neuspešno trudila do samega zaključka. Tako v  športu kot tudi v širšem družbenem kontekstu se na splošno dostikrat omenja generacije – zlata generacija, izgubljena generacija, menjava generacije, bumerji, genz in podobne besedne zveze opredeljujejo bolj ali manj uspešna obdobja oziroma skupine ljudi, rojenih v določenem časovnem obdobju, s podobnimi izkušnjami ali aspiracijami.

V preteklosti so se na zahodu in pri nas obdobja večje gospodarske rasti izrazito manifestirala  v prostoru – obdobja urbanizacije, ko so generacije arhitektov izkoristile priložnost in prevzele odgovornost za (pre)oblikovanje celotnih delov mest, pri čemer so se pogostokrat lahko zanašali predvsem na svoje strokovne kompetence. Gradili so velike urbanistične projekte, ustvarjali nove soseske, kulturne in družbene centre ter komplekse institucij, ki so imeli velik vpliv na razvoj in identiteto mest ter posledično na spremembe v načinu življenja in organizacije družbe.

Številne Plečnikove urbane intervencije in projekti so izrazito zaznamovale historično tkivo Ljubljane, posledično je iz nekdaj provincialnega mesta, na njihovih mestih nastala metropola mediteranskega značaja. Kasneje je zahodno od historičnega centra, na mestu Nunskih vrtov, Ravnikar zasnoval kompleks Trga republike in Cankarjevega doma, ki sta v zavesti meščanov postala simbol državnosti in nacionalne kulture. Kot osrednji motiv razstave Towards a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia v newyorški MoMi je kompleks s stolpoma še enkrat več tudi mednarodno prepoznan, v zadnjem času pa zaradi napovedane prodaje ponovno medijsko bolj izpostavljen. Omenjeni projekti so terjali veliko stopnjo poguma in zaupanja v arhitekta, saj je bilo že ob njihovih začetkih jasno, da bo njihova realizacija na novo vzpostavila prostorska razmerja v že izgrajenih kontekstih ter pomembno vplivana na življenja meščanov.

Čas osamosvojitve je prinesel nov zagon in zavedanje o izgradnji nove države in identitete tudi v prostorskem smislu. Generecija “Six pack” je v tem času zasnovala projekte, predvsem javne, ki so bili tudi v tujini prepoznani kot najzanimivejši iz področja novoustanovljenih držav, ter hkrati vpeljala nov, bolj demokratičen proces projektiranja. Hkrati obdobje simbolizira čas, ko se je spremenilo merilo, mesta so se začela spreminjati skozi kvalitetne posamezne projekte. Še manjše merilo je prinesla velika gospodarska kriza, kjer so se iskale nišne priložnosti za manifestcije idej generacije, ker večjih projektov praktično ni bilo.

V današnjem, postkoronskem času se gradijo objekti, katerih nastanek je prestavila kriza, kot so veliki projekti na področju infrastrukture, zdravstva in tudi bivanja, h katerim pa kolegi iz moje in kasnejših generacij šele začenjamo pristopati. Moja generacija je ena izmed prvih, ki ji je bil sistemsko omogočen študij, potovanja, opravljanje prakse in delo brez omejitev v celotnem evropskem prostoru. Posledično to pomeni spremembo konteksta, integracijo v drug način dela, pristopa in organizacije družbe ter stroke. Kvaliteta izkušnje se pogosto meri s sposobnostjo prilagajanja in pozitivne afinitete do drugačnega in novega.

Tovrstna izkušnja, predvsem ob sodelovanju pri katerem od prepoznavnejših, večjih birojev, hkrati predstavlja uvid v prostorski razvoj mest na globalni ravni, katerih strategijo razvoja praviloma začrtajo zahodnoevropske, angleške ali ameriške arhitekturne in inženirske pisarne. Delo v tej sredini omogoča sodelovanje pri projektih, ki bodo na novo definirale miljonska mesta, pokrajine ali države, pogosto v kontekstih s tisočletno zgodovino razvoja. Predanost viziji in velikopotezni optimizem sta navdihujoča, hkrati pa je predvsem impresivna tudi zavezanost kvaliteti, trajnostnim principom in sodobnim pogledom na razvoj mest in javne infrastrukture.

Kje je torej prostor naše in prihodnjih generacij, ki se šele borimo za pridobivanje projektov, s katerimi lahko pomembneje vplivamo na prostor in tudi širše družbene procese? Kako v projektih manifestirati vrednote soodločanja, varovanja okolja in pomembnosti spoštovanja skupnosti? Kako naj znanja in izkušnje, pridobljene v zelo različnih kontekstih, razvijamo, prilagodimo in apliciramo v našem prostoru, da ustvarimo projekte, ki mestom vdahnejo novo energijo?

Piše: Jure Sadar

Slika: Paviljon priložnosti za Expo 2020, BIG