Zgodovina prihodnosti novega ljubljanskega gledališča

Slovenski kulturni prostor je nadvse bogat, pa naj gre za institucionalno ali alternativno, profesionalno ali amatersko kulturo – tu mislimo na prostor v prenesenem pomenu. Kako pa je z dejanskim, fizičnim prostorom, ki je kulturi namenjen?

V Ljubljani deluje lepo število gledališč, med njimi so menda največja SNG Drama, MGL in SMG, potem pa so tu še druge gledališke inštitucije, Šentjakobsko gledališče, Gledališče Glej in številne druge, pa prostori za uprizoritvene umetnosti, na primer Cankarjev dom, Španski borci ali Stara elektrarna. Vsi ti po svojih najboljših močeh nudijo prostor hitro rastoči in razvijajoči se slovenski uprizoritveni umetnosti. Ta pa je mnoge izmed njih že davno prerasla. Pojavljajo se potrebe po drugačnih dvoranah, večjih in sodobnejših servisnih prostorih ter novi kulturni infrastrukturi, ki bi stopila v korak s pestrostjo produkcije.

Da bi poskušale tej zahtevi ugoditi, se gledališke institucije seveda lotevajo prenov obstoječih prostorov: prav takšen je primer SNG Drama, ki je lani ponovno razpisala natečaj za prenovo svoje stavbe. Stavba dunajskega arhitekta Grafa z začetka 20. stoletja je bila v času svojega obstoja že večkrat prenovljena, sredi šestdesetih pa so ji dodali današnja prizidka. Arhitektka in scenografka Meta Hočevar je že leta 1996 skupaj z arhitektko Majdo Planinšček zasnovala načrte za prenovo Drame, ki bi stavbo povezali s sosednjo Nemško hišo in del programa preselili v podzemne prostore. Vendar bi ta poseg po besedah arhitektk potrebam gledališča zadostoval le za nekaj časa. Leta 2000 je bil za prenovo organiziran nov natečaj, na katerem sta slavila arhitekta Andrej Nolda in Rok Gerbec, vendar tudi do realizacije njune rešitve ni prišlo. Postopno povečevanje stavbe (pa četudi le na papirju) seveda ne spremeni dejstva, da je ta še vedno omejena z okoliškimi stavbami in s svojo zgodovinsko podobo. Že leta 2011 so se arhitekti preteklih natečajev na okrogli mizi ob stotem jubileju gledališča strinjali, da bi bilo smiselno Dramo ohraniti takšno, kot je, ter razmisliti o gradnji novega slovenskega narodnega gledališča.

Najverjetnejša lokacija novega ljubljanskega gledališča je bila dolgo časa Južni trg, prostor med Kongresnim trgom in Knafljevim prehodom. Leta 2009 je lokacijo obravnavala študentska arhitekturna delavnica »Gledališče za 21. stoletje«, a naj bi Kazino in del pripadajočega območja po zadnjih informacijah namenili novi Akademiji za glasbo.

Na obnovo Drame še čakamo, na gradnjo novega, sodobnega slovenskega narodnega gledališča bomo bržkone čakali še dalj. V vmesnem času se vsakih nekaj let razpiše nov natečaj, kar je znana praksa tudi z drugih slovenskih lokacij, ali pa, kot v primeru mariborskega MAKS-a, svetli načrti končajo v gradbeni jami. Kam bomo, torej, z vso to dramo?

Zmagovalni elaborat natečaja 2018
Ime projekta: SNG Drama Ljubljana
Investitor: SNG Drama, Ministrstvo za kulturo RS
Arhitektura:  Bevk Perović arhitekti (Matija Bevk, univ. dipl. inž. arh., Vasa J. Perović, MA BiA, Samo Bojnec, abs. arh., Valentin Tribušon, abs. arh., Urban Petranovič, univ. dipl. inž. arh., Mitja Usenik, abs. arh., Irene Salord Vila, arq, Andrej Ukmar, univ. dipl. inž. arh.)
Gradbene konstrukcije: (konzultant): Ivan Hafner u.d.i.g.
Strojne napeljave: (konzultant): Peter Blažek, u.d.i.s.
Prometna ureditev: (konzultant): Gašper Blejec, u.d.i.g.
Vizualizacije: Urban Petranovič, Mitja Usenik
Leto načrtovanja: 2017
Površine: 9.093 m2 bruto

Najnovejša rešitev za prenovo ljubljanske Drame se v nekaterih ključnih izhodiščih strinja s preteklimi zmagovalnimi projekti. Arhitekti so ob snovanju razširili kletno etažo, kot sta to predlagala že oba predhodna nagrajena elaborata, ter vanjo umestili foyer, ki so ga na aktiven način povezali z gledališkimi dvoranami. Prepotrebno je bilo jasnejše oblikovanje stika z javnim prostorom mesta in vstopnega dela s prodajalno kart, informacijsko točko in kavarno. Prostori, ki so namenjeni delovanju gledališča, se premaknejo v višje etaže produkcijskega volumna – ta se nahaja na mestu sedanjega prizidka iz 60. let. Vadbeni oder v nadzemnem delu tega volumna gledališčnike primakne bližje dnevni svetlobi, pa tudi novim garderobam in umetniškemu vodstvu. Prenovljena stavba sicer prostorsko zadošča vsem trenutnim potrebam Drame, dislocirano je le večje stalno skladišče.

Na nivoju mestnega parterja se prenovljeno gledališče odpre navzven, na trg, ki ga arhitekti obravnavajo kot enega ključnih delov projekta. Drama se na ta način poveže z okolico in okrepi svoj prostor na mentalnem zemljevidu Ljubljane, tudi po zaslugi eksperimentalnega uprizoritvenega prostora, ki je najbolj javna gledališka platforma. Projekt v tem pogledu poskuša slediti naravi sodobnega gledališke produkcije, ki si iz dvoran premika v vsakdanje življenje ter preizkuša meje klasičnega dojemanja gledališča. Tako kot je angažirana sodobna produkcija, tudi projekt z odpiranjem na ulico poskuša aktivirati javni prostor v svoji okolici, postati njegov del in hkrati vzpostaviti pogled v obe smeri. Fasada novega dela, ki nadomešča obstoječi prizidek, prekriva perforirana nerjaveča pločevina. Tako arhitekti novo intervencijo vizualno poenotijo in vzpostavijo nevsiljivo ozadje za glavno Grafovo stavbo, ki z minimalnimi spremembami še vedno ostaja osrednja točka prostora.

Nikye Tuljak: Idejna zasnova Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani
Diplomsko delo
Mentor: prof. dr. Jože Marinko
Somentor: doc. dr. Leon Debevec
Leto izdelave: 2012

Diplomsko delo se osredotoča na lokacijo ob Baragovem semenišču za Bežigradom, ki je nekaj časa veljala za resno kandidatko za izgradnjo novega ljubljanskega gledališča, natančneje na ureditev stavbnega otoka med Dunajsko, Linhartovo, Vilharjevo in Železno cesto. Tam danes deluje Slovensko mladinsko gledališče v prostorih Plečnikovega Semenišča in bližnje Stare pošte. Avtorica novo gledališko stavbo umesti med Staro pošto in Slovenijales, pod zemljo pa predvidi veliko garažno hišo, ki bi nadomestila obstoječe parkirišče na nivoju parterja.

Novi objekt je sestavljen iz dveh sklopov: osnovnega kubusa in dela z razgibano streho, ki se zatika v osnovni volumen. V prvega je avtorica umestila večino servisnih prostorov ter gledališke administracije, medtem ko višine streh razgibanega dela določajo višini dveh dvoran in foyer med njima. Začetni koncept projekta izhaja iz želje po združevanju oblikovnih prvin, ki bi nakazale različnost dogajalnih vsebin in simbolično povzele ‘vseslovenskost’ objekta. Skozi premišljeno obdelavo pa avtorica koncept razvija do podobe, ki jo predstavi v zaključnih načrtih. Snov za razmislek ob morebitni izvedbi projekta bi bila morda obdelava fasade, ki v želji po igrivosti in provokativnosti zasije v (pre)živahnih rumeni, zeleni in modri.

Karin Rožman: Arhitektura igre: novo gledališče na Južnem trgu v Ljubljani – idejna rešitev
Diplomsko delo
Mentor: prof. dr. Jurij Kobe
Somentor: doc. Rok Žnidaršič
Leto izdelave: 2010 

Diplomsko delo je nastalo kot nadaljevanje ekipnega projekta z delavnice »Gledališče za 21. stoletje« in se ukvarja s postavitvijo novega teatra na območje Južnega parka v Ljubljani. Naloga izhaja tako iz razmisleka o vlogi gledališča v 21. stoletju kot tudi iz specifične problematike izbranega prostora. Avtorica z umestitvijo nove stavbe zaključi Plečnikovo os od Trnovske cerkve in jo usmeri naravnost skozi glavni vhod. Razgiban volumen gledališča v sodelovanju z obodom stavbnega kareja ustvarja zalive, trge in hierarhično raznolike prostore, ki komunicirajo z mestom. Prav v teh raznolikih ambientih znotraj in zunaj nove stavbe se tudi godi gledališče: avtorica je predvidela dve večji in eno manjšo gledališko dvorano, poleg njih pa se uprozoritve lahko dogajajo tudi na seriji trgov na nivoju parterja, v foyerju ali pa na strehi, v odprtem gledališču s pogledom na grajski grič. V program se poleg gledališke dejavnosti vključuje še restavracija, kavarna, slaščičarna, knjigarna ter prodajno-informacijska točka. S sodobno tehnologija fasada stavbe proti Kongresnemu trgu postane velik ekran, ki dopolnjuje dogajanje v mestu. Programsko bogato gledališko središče na centralni lokaciji ponuja številne priložnosti za zbliževanje mesta z umetnostjo in kulturo, povezovanje z bližnjimi trgi in institucijami ter razmislek o vlogi gledališča v mestu.

Mitja Pavliha: Prenova Plečnikovega stadiona v mestni kulturni in prireditveni prostor (forma viva, gledališče na prostem)
Diplomsko delo
Mentor: Doc. dr. Boris Leskovec
Leto izdelave: 1994

Avtor si za obdelavo izbere občutljiv prostor Plečnikovega stadiona ter v njem predlaga vzpostavitev novega kulturnega in gledališkega prostora. Ožji program ureditve stadiona dopolnjuje obdelava obsežnejšega območja od OŠ Vita Kraigherja do Strokovnega izobraževalnega centra Ljubljana ob Topniški ulici. Na tem območju je Plečnik predvidel ‘zeleni ring’, zato si avtor prizadeva ohraniti zazelenitev ter prostor obogatiti predvsem s športno dejavnostjo. Pri razmisleku o novi uporabi stadiona je ključnega pomena ideja grškega gledališča, ki se udejanji skozi amfiteatralno zasnovo tribun. Pomemben poseg v ozemlje igrišča pomeni tudi plitek vodni bazen, s katerim želi avtor ustvariti kontemplativno atmosfero dveh ločenih programov: forme vive in zunanjega gledališča. Bazen se pozimi uporablja tudi kot drsališče na prostem. Kombinacija športnih, parkovnih in kulturnih površin v severni del mesta vnaša novo središče, ki bi povezalo razdrobljene dele Bežigrada med seboj ter hkrati Plečnikov stadion kot eno od ključnih zagat ljubljanske arhitekturne dediščine povabila v novo življenje.

Besedilo in izbor: Ajda Bračič

Podprite Outsider z naročilom!