Leta 2007 je bilo Plečnikovo leto. Obeleževali smo 50. obletnico mojstrove smrti (in 135-letnico njegovega rojstva). Istega leta je bila ustanovljena družba Bežigrajski športni park, katere namen je bila nadgradnja Plečnikovega centralnega stadiona v sodoben športni objekt. Družbo so ustanovili podjetje Elektronček (lastnik Joc Pečečnik), Mestna občina Ljubljana in Olimpijski komite Slovenije. Kmalu je bil razpisan vabljeni mednarodni natečaj. Zmagala je rešitev nemškega biroja GMP. Na podlagi zmagovalne rešitve je bil izdelan OPPN.
Zadeva se je kmalu zapletla na več nivojih. Stadion leta 2007 še ni bil spomenik državnega pomena. Na natečajno rešitev je bilo izdano kulturno varstveno soglasje. Naknadno je sledil vpis v register spomenikov državnega pomena. Že izdano soglasje naj ne bi bilo več v skladu s strategijo varovanja.
Zapletalo pa se je tudi izven zidov stadiona. Zemljišče ob projektu, kjer so imeli lastniki Fondovih blokov vrtičke, je bilo v lasti MOL, kar pa so lastniki blokov izpodbijali. Bolj kot prenova stadiona jih je motila gradnja novih blokov na nekdanjih vrtičkih. Pred kratim je bil spor rešen v korist družbe Bežigrajski športni park.
Že nekaj let pa se vleče pridobivanje soglasja ARSO. Z odločitvijo, da bi hrup gradbišča presegal sprejemljivo mejo in bi ogrožal zdravje bližnjih prebivalcev je zadržalo gradnjo, ki se je pred nekaj leti že skoraj pričela. In prav ta postopek je najbolj sporen. »To, da se izkoristi okoljevarstveno soglasje za spomeniškovarstveno zadevo ni dobro in ustvarja precedens, zaradi katerega bomo projektanti še trpeli škodo, pa tudi investitorji. Kaže na to, da nimamo jasnih pravil in da jih ne znamo elaborirati. Kaže tudi na to, da če nisi ta pravi, ne dobiš gradbenega dovoljenja. To je korupcija, kaj ni?« je opozorila Mika Cimolini v spletni debati na Outsiderjevem FB profilu.
Medtem tudi NK Interblock ni več to, kar je bil leta 2008. Potrebo po velikem stadionu pa več kot dovolj pokriva nov sodoben nogometni štadion v Stožicah.
Zadnja novica glede Plečnikovega stadiona je, da je investitor umaknil vlogo za soglasje ARSO, na podlagi česar so slovenski mediji ugibali, da je Joc Pečečnik odstopil od projekta. Marsikdo je ob tem občutil olajšanje, kot bi sosedu crknila krava.
Ko se je pred 90 leti pričela gradnja stadiona, je bilo to območje še napol ruralno. Razen topniške vojašnice ni bilo večjih gradenj. Plečnik je bil svetovljan. Poznal je velika mesta. Obvladal je jezik arhitekture. Govoril je jezik mesta. V Pragi je gradil simbol češkega naroda (grad na Hradčanih). Ljubljano je gradil kot prestolnico naroda, ki je do takrat ni imel. Nedaleč stran od stadiona je postavil cerkev sv. Frančiška. Obe stavbi sta bili takrat sredi polja in za ta kontekst predimenzionirani. Vendar je Plečnik s tem želel uravnati merilo bodoče urbane rasti. Ljubljani je želel vnesti nekaj velikopoteznosti, kot jo je poznal na Dunaju ali v Pragi. To lahko razberemo tudi iz njegovih načrtov za Bežigrad.
Strinjam se, da je sodobna Ljubljana drugačna in neprimerljiva z denimo Dunajem ali Prago. Strinjam se, da je treba dediščino varovati in predvsem tudi negovati. Še posebej Plečnikovo. Trdim pa, da Plečnikova dediščina ni le materialna ampak tudi duhovna. Učil nas je velikopoteznosti, učil nas je poguma in učil nas je misliti preko ustaljenih okvirjev. Tudi to njegovo dediščino moramo enakovredno negovati, kot tistih nekaj stavb, ki jih je uspel zgraditi (opus nerealiziranih objektov je bistveno večji od zgrajenih).
Morebitni umik investitorja od projekta ni zmaga za nikogar. To je poraz za vse strani. Namesto, da bi z dialogom uspeli doseči konstruktivno rešitev, ki bi uskladila strokovne kriterije varovanja dediščine, urbanističnega razvoja, prostorskih potreb in interesov investitorja, je bilo izgubljeno desetletje v sporih in nasprotovanjih, objektu pa grozi nadaljnji propad. In bojim se, da bo v naslednjem Plečnikovem letu 2027 stanje še slabše. Stoletnico pričetka gradnje stadiona bomo lahko praznovali na ruševinah dediščine in ob nerealiziranih projektih kot je NUK II, upravna stavba ministrstev v bližini, novo sodišče, ipd. Namesto velikopoteznosti in poguma bomo lahko slavili provincionalno ozkoglednost.
Matevž Granda
Celoletna naročnina
