Kamnita Hiša ponuja prostor, da človek svoj bivanjski vzorec preusmeri k prebivanju samemu in navznoter. Ob takšni arhitekturi se lahko človek skozi osamitev približa puščavniku in ponudi prostor notranjim vsebinam, ki vodijo k samospoznavanju in ga povežejo z njegovo globljo naravo.

Hiša je postala integralni del linijskega kamnitega zidu. Vzporedno s plastnicami terena se pripenja na rob zgornje terase, kjer je tudi sleme hriba. Zgornja terasa, porasla s travnikom, je vhod na parcelo in k hiši. V svoji “praznini” se odpira v okolico, s svojim nizkim rastjem pa zimskemu soncu omogoča neprekinjen dotok svetlobe.

Zeliščni vrt na spodnji terasi je s svojo bujno naravno-kulturno krajino poglaviten zunanji senzorični stimulans, od koder vzhodni vetrovi in pobočni vzgornjik k hiši prinašajo vonjave pritalnega rastja. Prostor pod lipo vsebuje elemente kraškega dvorišča (ti. borjača). Vhod skozi porton vodi v delno zaprto dvorišče, v katerem je postavljen monoliten kamen, ki pod zajetno senco ustvarja prostor sedalne kontemplativne površine.

Prostor v nadstropju hiše povzema bistvo arhitekture odmika, tj. odmik sam. Nizko pritalno okno uporabnika napeljuje, da sede na tla in se ozre v zunanjost. Ob tem se mu ponudi prostran pogled na dolino in bližnjo vasico. To je edino okno v hiši, ki ponuja širok vseobsegajoč pogled nad dolino. Pritalno kvadratno okno ga uokvirja in obogati. Zunanjost tokrat deluje kot slika – ne povsem statična, toda bistveno bolj dražljajsko umirjena, kot kadar naravo opazujemo v zunanjem okolju.

Avtor magistrskega dela: Tadej Juranovič

Mentor: doc. Mitja Zorc

Somentor: doc. dr. Sebastjan Vörös

https://outsider.si/kontakt/