»Adijo, Ljubljana, adijo, Kodeljevo, adijo, pr’jat’li, zdej čas je za slovo,« z zmatranim vokalom poje Pero Lovšin v otožni pank popevki, ki mi zadnje tedne odmeva v ušesih, ko se sprehajam po jesenskih ljubljanskih ulicah. V komadu, ki je leta 1987 izšel na albumu Sexpok, se pevec od Ljubljane sicer poslavlja, ker odhaja na (neprostovoljno) služenje vojaškega roka, pa vendar lahko vsaj delno razumem njegovo otožnost, ki jo poraja zapuščanje tega mesteca. 

Ko sem pred dobrimi 21 leti kot šestletnica prišla v Ljubljano, so po Prešernovem trgu še vozili avtobusi, Slovenska cesta ni dajala znakov, da bo kadarkoli zaprta za zasebne avtomobile, trgovinic priznanih modnih znamk še ni bilo, kolesarske poti niso bile urejene, mreža izposoje koles še ni obratovala. Na ulicah Ljubljane je bilo občutno manj turistov in staro, a prostorno in svetlo stanovanje v delavski četrti, ki so ga kupili in prenovili starši, je bilo z današnje perspektive smešno poceni. Ker sem bila še otrok, otroci pa so trdoživi in prilagodljivi, sem se z mestom ujela hitro in brez težav. Šišenski rajon, široke ulice s starimi vilami in cvetočimi magnolijami, okolica mogočne Plečnikove cerkve in šolsko igrišče, ki smo mu rekli »šolc«, so zame in za našega pritlikavega šnavcerja postali poligon odraščanja. Kaj vse bi imele o meni povedati te ulice, če bi govorile.

Ob pogledu na Ljubljano v decembru človeka zajame val nostalgije.

Ko so kak kilometer od našega bloka v Kosezah začeli graditi sosesko Mostec, mi pa smo se tja hodili sprehajat, sem pravila, da bom nekoč stanovala v enem tistih blokov; svoje odraslo življenje sem si zamišljala v uglednem dupleks stanovanju, v prototipe katerega sem radovedno kukala skozi zavese in na sveže prepleskanih stenah videla viseti umetniška dela, ki se pretvarjajo, da v neki dom vnašajo kulturo, a v resnici v večini primerov igrajo le vlogo statusnega simbola. Čez kakih deset let se mi je želja dejansko uresničila, sicer v nekoliko drugačni obliki, saj sva fant in jaz v enem od stanovanjc v tem naselju postala najemnika, zaradi česar se naju je med prijatelji prijela oznaka, »da imava rada luksuz«. V resnici je bilo tako, da sva po mesecih iskanja stanovanja lastnika malodane na kolenih prosila, naj se odloči za naju. To je bilo konec leta 2018, ko se je stanovanjska kriza že neizprosno zažrla v življenja prebivalcev Slovenije, a morda še ni bila tako brezizhodna, kot je videti danes.

Plečnikova cerkev v Šiški na dan prijateljičine poroke.

Koseze so, čeprav so praktično vas na obrobju Ljubljane (ob bajerju stojijo kmetije, na katerih lahko kupite sveža jajca, in medtem ko čakate petko na postaji in pijete kavo »to go«, vas za hrbtom lahko preseneti prašičje kruljenje), resnično lep kraj za življenje v mestu. Ne samo, da živite tesno ob naravi; ljubitelji kave, tortic in sladoleda imajo na voljo vsaj tri dobre slaščičarne in kavarne; v Zebri lahko poskusite najokusnejše sladice in kupite vrhunski ajdov kruh. Verujoči svoj pristan najdejo v koseški cerkvi, ki je kljub obnovi stavbe v svojem obredju ohranila nekaj tradicionalno vaškega, česar na primer pri frančiškanih ne dobite več. Da je koseška tržnica založena s samimi kakovostnimi živili, ni treba izgubljati besed. Po nekaj minutah hoda ste že pri šišenski knjižnici in Aleji, prisotnost katere je povzročila, da se je Šiška kot moker pes otresla še zadnjega pridiha geta. Ko smo se v Šiško vselili mi, je bil litostrojski okraj med mnogimi še obravnavan kot četrt vprašljivega slovesa, danes pa lahko le dobrega pol kilometra od našega bloka kupujete Pandorine zapestnice, pomerjate kavbojke Tommy Hilfiger, uživate v vinu in ribah ter si nato privoščite precenjeno kavo v Zvezdi. Iz Kosez po Večni poti do centra Ljubljane z avtobusom pridete v dobrih desetih minutah (če ga le ujamete), s kolesom pa je pot še slikovitejša. V mnogih pogledih je življenje v Kosezah res zadetek v črno; nič čudnega, da se sicer zanemarjena stanovanja v terasastih blokih prodajajo po ceni, za katero lahko na Krasu dobite vilo z bazenom.

Flora in favna ob Koseškem bajerju.

Toda tudi življenje v tem, za nekatere morda razkošnem koncu Ljubljane ima bridko plat zgodbe. V treh letih življenja v naselju Mostec sem spoznala, da so stene v teh blokih presneto tanke in da je razporeditev prostorov v stanovanjih zelo nepremišljeno zasnovana. Ob večernih sprehodih po tihi soseski sem ugotovila tudi, da so mnoga okna vse leto zatemnjena in zagrnjena, kar pomeni, da so stanovanja prazna in ne služijo nikomur. Tudi pritličja blokov, ki so bila prvotno namenjena zagonskim podjetjem in salonom, so po večini nezasedena. Soseska me, ko se na sončen dan sprehajam po njej, spomni na kakšno sterilno ulico iz japonskih videoiger. 

Jesen v naselju Mostec.

Podoba sicer vaškega konca Ljubljane se je v zadnjih treh letih spreminjala dobesedno pred mojimi očmi: zgradile so se nove moderne vile, koseški Mercator so zrušili, da bi na njegovem mestu zgradili luksuzna stanovanja, ki so jih že pokupili investitorji. Bližina gradbišča je ustvarila tudi nekaj dodatnega zvočnega onesnaževanja v sicer mirnem predelu, kavarna v gozdičku ob bajerju pa privablja množice Ljubljančanov, ki ob sončnih dneh zaparkirajo ulice v okolici.

Na mojih sprehodih po Poti spominov in tovarištva se vedno rojevajo najboljše ideje.

To so torej le nekatere vidne spremembe, ki so preoblikovale podobo Ljubljane v 21 letih, kar stanujem tu. Zgodile so se večinoma neopazno, organsko, dokler nismo nenadoma zaznali, da živimo v drugačnem svetu. Ena od teh sprememb je tudi zgoščenost ljubljanskega prometa. V zadnjih letih sem opazila, da v Ljubljani preživim vse več časa v kolonah, najsibo to v avtobusu ali avtu. Menim, da razlog tiči v tem, da slovenska mentaliteta in življenje v mestu ne gresta skupaj. Večina odraslih Slovencev se namreč težko odpove udobju osebnega avtomobila in tako je javni prevoz nemenjen prvenstveno mladoletnim in nevoznicam. Kljub razmeroma dobremu javnemu prevozu in kolesarskim potem (pa recite, kar hočete) se tako večina ljudi po mestu še vedno prevaža s svojim avtom. Iz otroštva ne pomnim, da bi bila na Šišenski kdaj gneča, zdaj pa je ta okoli štirih popoldne popolnoma neprevozna. Mesto, kot je Ljubljana, te razvajenosti ne zmore, kot tudi ne pritiska ljudi iz okolice, ki dnevno prihajajo na delo.

Prenovljena cerkev v Kosezah s krasnim, modernim vitrajem.

Med ljudmi tudi kroži govorica, da naj bi v Ljubljani čez leta prebivalo kar pol milijona ljudi. Ali se bo to uresničilo, ne vem, menim pa, da bo, če bo tako, segala vse od Vrhnike prek Škofje Loke in Mengša vse do Grosuplja ter tvorila eno samo neprebavljivo gmoto vozil in luksuznih hiš, ki bodo rasle med kmetijami.

Miren popoldan v stanovanju v naselju Mostec.

Zaradi vseh teh nezadržnih sprememb, zgoščenega prometa, cen nepremičnin in pritiska naraščanja prebivalstva, ki se čuti v Ljubljani, me ob odločitvi, da bom z možem iz stanovanjca v Kosezah pobrala svoje reči in zapustila Ljubljano, niso zasule dramatične solze. Morda zato, ker sem navsezadnje tudi jaz le priseljenka, kot je večina prebivalcev Ljubljane. Morda zato, ker ni bilo nobeno slovensko mesto med karanteno in policijsko uro srhljivejše od Ljubljane. Morda preprosto zato, ker nisva dovolj premožna, da bi tu živela. Morda zato, ker sem od moža izprosila, da se bova pogosto vračala, da bom lahko šla v Kinodvor, Dramo, MGL in opero, pa v najljubši kozmetični salon, v Maxi pomerjat čevlje in v Tozd na kavo ter v čajno hišo na črni čaj s cimetom, pa na Filozofsko pozdravit profesorje in na suši in falafl, pa na Metelkovo na literarni večer in k frančiškanom gledat jaslice ter posedat v Tivoli in si naročit korejsko na dom. Hja, življenje v Ljubljani ima tudi svoje prednosti.

Najlepša lastnost najinega stanovanjca so velika francoska okna.

A kljub temu me grenkoba v Perovem glasu ne potre. Morda bom že naslednjo kolumno pisala pod kraškim soncem in razmišljala o življenju na obrobju, zato le delno otožno potegnem z njim: »Adijo, Ljubljana, zdej čas je za slovo.«

Piše: Katarina Gomboc Čeh

*

      

Omogočite nastajanje vsebin z naročilom na revijo Outsider!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja