17. marca 2021 je umetnica Krista Kim za pol milijona dolarjev prodala “nezamenljiv žeton” (non-fungible token – NFT) 3d modela hiše. Novi lastnik Mars house, kot se imenuje delo, ima ekskluzivno pravico, da je v neodvisni računovodski knjigi, ki temelji na blockchain tehnologiji, zapisan pod unikaten naslov, ki je enoznačno zvezan s tem 3d modelom. Ves “NFT” ustroj, od spletnih trgov, kripto valut in decentraliziranih transakcijskih zapisnikih, se ponavadi predstavlja kot tisto za kar so digitalni kreativci in digitalni zbiratelji napram analognim do sedaj bili prikrajšani. Problem digitalnih (umetniških) izdelkov naj bi bil, da nimajo izvirnika v analognem smislu, oziroma, reči enako, da so neštevni in vendar noben primerek ni kopija. Iz vidika zbiratelja ali ljubitelja je problem torej v nemogoči ekskluzivni lastnini dela, iz vidika umetnika pa, da s svojim delom ne more zaslužiti, saj tehnično gledano ne moreš prodati nečesa, kar je s samim dejanjem (digitalne) razstave praktično podružbljeno.
HTTP, glavni način konsumpcije spletnih vsebin, je izrazito neustrezen protokol za kapitalistične umetniške institucije: sliko in zvok, nekoliko telebansko rečeno, avtomatsko razpošlje na odjemalske naprave in v brskalniku prikaže lokalno “kopijo” dela. V analognem svetu bi to pomenilo, da bi vse, kar bi mi uspelo zajeti v vidno polje, avtomatsko postalo moje. Rešitev tega povsem partikularnega problema je v ločeni decentralizirano vzdrževani knjigi, ki beleži pravice in transakcije. Kdor verjame v to knjigo mu “desni klik, shrani kot …” torej ne pomeni nič, šele nakup mesta v tej knjigi je pravi certifikat lastnine. Problem pa je, da tej knjigi nihče ne verjame, saj očitno nima ustrezne podlage (neupoštevanje podobno izmišljene zemljiške knjige ima vsaj boleče posledice). Prilagajanja vedenja množice spletnih surferjev zgolj za to, da se spoštuje titule nad nujno neredkimi viri, torej ni na vidiku …
28. oktobra 2021 je Mark Zuckerberg napovedal Metaverse. Verjetno gre za novo platformo, vsekakor za “nov način uporabe interneta”, ki izhaja iz nedavnih razvojev v hitrosti pretakanja podatkov. Pomembno sporočilo znotraj Zuckerbergove napovedi je, da z razvojem interneta napočil čas, ne za boljši ali hitrejši internet, temveč za drugačen internet. Znano je, da so temelji internetne infrastrukture internetnim mogotcem že nekaj časa v napoto: primer je prej orisano protislovje med http in trženjem podob. Zato razvoj, ki ga izsiljujejo tri največje internetne korporacije, vse bolj zaznamujejo vzporedni standardi in predimenzionirani ustroji, ki skrbijo, da se prek zamotanih mehanizmov na divji zahod interneta vpelje že zdavnaj presežene analogne konvencije kapitalistične dobe. Tekom predstavitve Metaverse se g. Facebook (digitalno) prežarči na vesoljsko postajo, kjer ga čakajo avatarji prijateljev kvartopircev, in navdušeno izjavi: “Kdo je ustvaril ta prostor? Carski je.” Nova platforma je (oziroma bo) infrastrukturno ogrodje za novo dobo kreativne trgovine po kateri pretendira tudi sumljiva praksa NFTjev. Zapolnjena bo tista vrzel zaradi katere je trenutno uveljavljanje lastninske pravice nad piksli praktično nemogoče in smešno. Metaverse vzpostavlja tistega suverena, ki na vseh ravneh (nove) tehnologije narekuje upoštevanje internetne zemljiške knjige, koncentracija moči pa omogoča tudi dosledno izvajanje kazni za neupoštevanje Metaverse konvencij: ban! Iz vidika arhitekturnih kreativcev, katerim je analogni realni sektor vse manj naklonjen – tako iz vidika gmote naročil, kot iz vidika relativno omejenega kreativnega horizonta, ki je posledica Newtona, Evklida in naročnika – je nov univerzum potencialno neskončna deviška zemlja, kjer je inflacija računalniških znanj arhitekturnega delavca končno upravičena. Nova doba interneta, kot jo pojmuje Zuckerberg, bi pomenila ne zgolj trženje arhitekturnih podob, torej iztrženje že 60-letne prakse tako imenovane paper architecture, ampak pravo arhitekturo v virtualnem prostoru. Kar se tiče metagospodarjev in digitalnih arhitektov gre za tako imenovano win win situation.
Poleg ukinitve prej omenjenega Newtona in Evklida v digitalnem prostoru ni razloga za gradbeni cikel in strukturno prekarnost, ki izhaja iz njega. Prav tako naročnik ni predpogoj arhitekturne kreacije, ampak jo financira naknadno, kar za arhitekturo pomeni zmago nad vsaj tistim delom načrtovanja, ki ga je prej vnesel šele pristop naročnika. Lastniki pa dobijo poleg predmetov rentnih odnosov tudi kulturni projekt za kolonizacijo novega univerzuma.
V predstavitvi Metaverse je izrecno rečeno, da je predpogoj prenosa splošnega družbenega občevanja na Metaverse, populacija Metaversa z izdelki kreativcev. Kakorkoli, nikoli še ni bilo upravičeno idealizirati tehnološkega razvoja in mu pripisovati nadsvetovne lastnosti. Nenazadnje je cloud le računalnik nekoga drugega in internet le kabel pod Atlantskim oceanom, ki ga vsake toliko načne metaforičen zob časa in konkreten zob morskega psa. Zaenkrat se, na srečo, “metaudejstvovanje” kaže kot prosta izbira. Glede na izražene načrte, da pa postane standard družbenega občevanja, stvar lahko postane tudi zaskrbljujoča. Bistvena prvina obljubljenih novih front je zaenkrat, žal, njihova obremenjenost s starim kontinentom. Zdi se, da je prihodnost “obogatene resničnosti” v zanki: privlačnost novega sveta je lahko zgolj v osvoboditvi od spon trenutnega, njegova rentabilnost pa je odvisna od zvestega prenosa teh spon v novi svet. Pionirji in fronte tehnološkega razvoja, naj gre za Zuckerberga in VR ali Muska in Mars, so torej pred istim izzivom kot Thomas Peel, kolonialist iz 19. stoletja. 1829 je na ladje natovoril delavce, denar in stroje ter odplul v Avstralijo. Ko je prispel pa je ostal sam, “ni imel niti služabnika, da bi mu postlal.” Delavci so ob praktično zastonj neskončni avstralski zemlji usodo vzeli v svoje roke. Nesrečnik je seveda na ladjo natovoril vse, razen angleških družbenih razmer.
Napisal: Uroš Mikanovič
Grafika: Mars House NFT, Krista Kim Studio Inc.
