Leto 2021 se počasi poslavlja; v marsičem je bilo to leto, ki je sledilo napornemu letu 2020, njegov odsev, ki je prinesel nemalo grenkobe in razočaranj. Toda zdelo bi se mi odveč, da bi zdaj, tik pred koncem, naštevala, kaj vse je šlo narobe in kateri načrti so splavali po vodi; preprosto nisem tak človek, ki bi poudarjal, kar je bilo slabega. Namesto tega se vsako leto ob koncu koledarskega leta rada ozrem v pretekle mesece in si ustvarim seznam drobcenih lepot, ki so to leto napravile nepozabno. Na ta seznam se uvrstijo različne stvari, in letos sem vanj vključila najlepši film, najlepšo skladbo, najlepši glasbeni album, najlepšo knjigo, najlepši kraj in še nekaj stvari, ki so na takšen ali drugačen način napravile vtis name. Že tradicionalno so to neopazni pojavi, ki v širši družbi niso tako znani in zaobidejo večino ljudi, zato jih ljubeče imenujem »moji tihi zmagovalci«.

1. V letu 2021 sem videla enega najlepših filmov preteklih let, ki je bil sicer med slovenskimi filmoljubi skorajda neopazen; niso ga niti predvajali v kakšnem slovenskem kinu, čeprav je bil film Zvok kovine (The Sound of Metal, 2019) nominiran za kar šest oskarjev, dobil pa dva (za najboljšo montažo in najboljši zvok). Boleča pripoved o bobnarju, ki nenadoma izgubi sluh, pelje vse od soočenja z izgubo do sprejetja gluhote. V tem filmu je prizor, v katerem se pokaže vsa širina genialno spisanega scenarija, čemur doda izjemna igra Riza Ahmeda in Paula Racija. Zvok kovine je film o strtosti, sprejemanju invalidnosti in pomenu skupnosti, ki ima v sodobnem svetu vse manj veljave. 
2. Tudi leto 2021 ni minilo brez izjemne glasbe. V začetku avgusta sem si končno ogledala serijo Normalni ljudje, posneto po istoimenskem romanu Sally Rooney, ki me je, kot že roman, srednje očarala in srednje razočarala. Toda v prizoru, ko Connell in Marianne sedita na pusti irski plaži in gledata mrzlo morje, sem zaslišala komad, ki mi je že po prvih sekundah popolnoma zlezel pod kožo. Skladba Hide and Seek britanske pevke Imogen Heap, ki je leta 2005 izšla na albumu Speak for yourself, je posebna v tem, kako robotski glas ženske opeva vse prej kot robotska čustva.
3. Letos se zaradi študija za svojo bralsko kilometrino nisem posebej zavzemala, a vseeno sem našla roman, ki mi je navdušil. Prvo mesto književnega dela, ki me je letos najbolj očaralo, je zasedel roman češke pisateljice Pavle Horákove Teorija čudnosti (Sanje, 2021) v izjemnem prevodu Anjuše Belehar. Knjigo sem našla v neki goriški knjigarnici dan, preden sem šla na morje, in v roke sem jo vzela, ker mi je padla v oči njena prikupna zunanjost; rožnate platnice z mačjim obrazom. Na platnici sem prebrala, da roman pripoveduje o mladi intelektualki ter da avtorica romana med sodobnimi češkimi pisci velja za duhovito, prefinjeno in rahlo skrivnostno, kar me je takoj pritegnilo. Imela sem srečo z nakupom, saj sem roman prebrala v enem dihu in se med branjem tudi nasmejala, ker sem v protagonistki prepoznala marsikaj svojega. Roman me je prepričal zaradi svojih uvidov, pretanjenega opazovanja družbe in inteligentnega humorja, ki si ga avtorji večinoma le težko privoščijo – ker v njem pač niso dobri. Pavla Horáková pa je; in njen roman velja celo za najbolj presenetljivo delo češke literature v zadnjem desetletju, saj ne opisuje češke polpretekle zgodovine. Bi se mogoče lahko tudi slovenski romanopisci kaj naučili od nje ali je rožnata knjiga premalo resna za nas?
4. V preteklem letu sem do današnjega dne iz Ljubljane v Novo Gorico in nazaj šla približno 280-krat. Dolga pot med dvema mestoma, ki v najboljšem primeru (z avtom, po avtocesti, ko ni gneče) traja dobro uro in v najslabšem (z medkrajevnim avtobusom, ki gre po stari cesti) dve uri in pol, mi je dala veliko časa za opazovanje mimobežne pokrajine in poslušanje glasbe. Najlepši album tega leta, ki sem si ga na svojih poteh nenehno vrtela, je album Voices (202o) nemško-britanskega skladatelja Maxa Richterja, ki je s svojo glasbo oplemenitil tudi serijo Genialna prijateljica. Album je navdihnila Deklaracija človekovih pravic, ki jo na albumu lahko slišimo v več jezikih. Interpretacija deklaracije je tako lepa, da vam, če ob poslušanju gledate Vipavsko dolino, ki se kopa v soncu, lahko povzroči kurjo polt. 
5. Leto 2021 ni minilo tudi brez krasnih doživetij; eno od njih je bil gotovo vzpon na Krnsko jezero, pa ogled filma na prostem s prijatelji na domačem dvorišču na robu Krasa, spodaj, v dolini, pa se je razprostiralo morje hišnih luči. Toda najlepše doživetje tega leta je bila zame vrnitev v ribiško vasico Valun na otoku Cres, kamor sem kot otrok in najstnica na morje zahajala s svojo družino, nazadnje pa smo tam bili pred enajstimi leti. Čeprav ni šlo vse po načrtih – v Valun naj bi šla kampirat, a se je izkazalo, da znameniti kamp, čigar posebnost je bila, da vanj nisi mogel priti z avtomobilom, ne obratuje (več) –, sem na plaži z okroglimi kamenčki po dolgem času spet vzljubila plavanje v morju in spoznala sladkobnost letnega dopusta. Prav zaradi navdušenja nad slednjim sem zdaj dokončno postala odrasla oseba. 
6. V letu 2021 sem odkrila tudi svojo najljubšo restavracijo, kar je nenavadno, saj nisem ravno gurmanka. Zaradi narave dela, ki sem ga opravljala, preden sem se zaposlila kot mlada raziskovalka, sem imela pred epidemijo možnost preizkusiti nekatere najboljše slovenske restavracije – JB, Pri Lojzetu, Valvas’or ipd. Dobra hrana, ni kaj, a zasoljene cene, seveda. Sploh pa je visoka kulinarika v zadnjih letih v Sloveniji postala takšen trend, da se mi je, kot se mi po navadi zgodi s trendi, prav uprla in v restavracije sploh nisem imela želje hoditi. Toda po tem, ko sem maja nehala z delom na daljavo in spet začela delati na lokaciji, sem odkrila (oziroma moj želodec), da le par korakov od moje službe, tik pred italijansko mejo, stoji odlična restavracija – Rusa hiša – z najboljšimi kosili. Prav ta kraj je v preteklem letu kriv za kakšen kilogram več. 
7. In prispevek v Outsiderju, ki je name napravil največji vtis? Vsekakor tudi ganljiv intervju s fotografom Stojanom Kerblerjem, ki je izšel v spomladanski številki Outsiderja. Besede fotografa so name napravile močen vtis, in sicer najbolj opazka, da mladi pogosto skačejo od enega do drugega interesa in se zato nimajo časa izuriti le v enem. Te besede so me nagovorile, saj sem v njih prepoznala tudi sebe, in zaradi tega spoznanja sem se leta 2021 naučila večkrat reči »ne« kot prej. Ugotovila sem, da ni nič narobe vztrajati pri svojih prioritetah in brez strahu zavrniti kakšno manj pomembno priložnost. 

Če se vas bo ob koncu leta lotevala otožnost zaradi spodletelih načrtov preteklega leta, sedite k mizi, si vzemite nekaj časa in si naredite seznam svojih tihih zmagovalcev. Leto, ki je za vami, se vam bo v trenutku zazdelo bogatejše in seznam vas bo navdal z veseljem – takoj ga boste želeli deliti še s kom. Pa srečno!

Napisala: Katarina Gomboc Čeh

Ilustrirala: Elena Rucli