V središču Ljubljane so odprta številna nova gradbišča, kjer gradijo nove večstanovanjske stavbe. Glede na pomanjkanje dostopnih stanovanj, kar vpliva na kakovost bivanja meščanov in zavira razvoj mesta, se gradnja sliši kot dobra novica: končno! Pa te nastajajoče stavbe res izpolnjujejo potrebe Ljubljančanov? Poglejmo.

Na prizorišču nekdanjega Kolizeja poteka gradnja prestižnega kompleksa z zvenečim imenom Palais & Villa Schellenburg. »V duhu Jakoba pl. Schellenburga, še danes cenjenega mecena Ljubljane, bodo na tem mestu nastala stanovanja, ki bodo izpolnila najvišja pričakovanja glede bivanjske kulture in kvalitete življenja. Oba objekta, Palais & Villa, simbolično predstavljata veličino, ki jo je predstavljal Jakob pl. Schellenburg,« pišejo na spletni strani ponudnika. »Palais Schellenburg vsebuje 110 moderno zasnovanih stanovanjskih enot, od katerih je šest penthousov. Samostoječa Villa Schellenburg ima 15 zavidljivih stanovanjskih enot, tudi tri atrijska stanovanja.« Cena kvadratnega metra se giblje med 5000 in 8000 evri. Je takšna gradnja res skladna s potrebami ljudi in bo »izpolnila najvišja pričakovanja glede bivanjske kulture«? Je takšna gradnja res skladna z načeli mecena Schellenburga (1652–1715), po katerem so kompleksu nadeli ime?

Dokazi o širokogrudnem Schellenburgovem mecenstvu segajo v leto 1694, ko je kipar M. Cussa začel na njegove stroške izdelovati mogočen marmornat oltar za frančiškansko cerkev v Ljubljani, navajajo viri. Spisek del, ki jih je dal Schellenburg izdelati za dobro javnosti, je zelo dolg; znatno se je še podaljšal po njegovi smrti, ko je premoženje v upravljanje dobila njegova vdova Ana Katarina (1662–1732). »Vse imetje je upravljala tako, da je ostalo po možnosti na Kranjskem ali pa se vsaj na Kranjsko spet vračalo,« še pišejo. 

Investitor sodobnega kompleksa naj bi v zameno za dovoljenje, da pozida izjemno lokacijo v mestu s tržnimi stanovanji, v stavbi zgradil koncertno dvorano, ki jo Ljubljana potrebuje. Toda pred dnevi so se z Ministrstvom za kulturo dogovorili, da mu dvorane ni treba postaviti. (Namesto tega mora plačati 1,5 milijona evrov odškodnine, ni pa jasno, čemu bo to namenjeno.) Na kakšen način bo torej gradnja na mestu nekdanjega Kolizeja zviševala kakovost bivanja v mestu? 

Matevž Granda: Ta pravi Kolizej

Stanovanja za trg gradijo tudi nedaleč stran, na Masarykovi cesti. Parcela je bila prvotno namenjena gradnji občinskega javnega stanovanjskega sklada. A po letih stoječe gradbene jame je sklad parcelo prodal zasebnemu podjetju, ki je z občino sodelovalo že pri več projektih – in namesto dostopnih stanovanj po meri ljudi so se lotili gradnje nadstandarda. Cena za kvadratni meter se začne pri skoraj štiri tisoč evrih. 

Je bila torej prodaja zemljišča res v skladu z osnovnim poslanstvom stanovanjskega sklada, ki je zagotavljanje dostopnih in raznolikih stanovanj? 

Kje so odzivi stroke in raziskave medijskih watchdogov?

Med javnim in zasebnim interesom

Tretji primer najdemo nasproti ljubljanske Drame, kjer končujejo gradnjo kompleksa Šumi s 96 razkošnimi stanovanji. Cena kvadratnega metra znaša od okrog 6000 evrov do več kot 8000 evrov. Tudi v tem primeru gre izključno za luksuz.

Matevž Granda: Mesto zamujenih priložnosti

Letos so banke v Sloveniji uvedle ležarino na visoke depozite – to je še dodatna spodbuda, da denar namesto na bankah leži v luksuznih nepremičninah. S tem pa se dvigajo cene ostalih stanovanj v mestu, ki so že zdaj – glede na višino povprečne plače, pa tudi dejansko kakovost bivanja – absurdno visoke. 

Z gradnjo nadstandardnih stanovanj v mestnem središču ni sicer nič narobe, če hkrati obstaja tudi ponudba, ki izpolnjuje realne stanovanjske potrebe ljudi. To je odločitev in odgovornost mestne oblasti! V sodobnih evropskih mestih se zavedajo, da mestna središča živijo le, če je socialna struktura čim bolj mešana. Koncentracija špekulativnih naložb in izključna gradnja t. i. nadstandarda v mestnem središču imata kratkoročne koristi za posameznike, a dolgoročne katastrofalne posledice za vse. Najočitnejša posledica je, da se prebivalstvo seli na obrobje, da središča postajajo odtujeno prazna (če ne štejemo množic turistov) in da so stalnica vse večji zastoji ob prometnih konicah. 

Za primer mesta, ki stanovanjsko problematiko rešuje odlično ter hkrati privablja kapital in investitorje, se ni treba ozreti daleč. Če se sprehodimo po Dunaju, najprej opazimo dvoje: da mesto kljub že obstoječi bogati ponudbi še naprej gradi veliko stanovanj. In drugo: da mesto ogromno kapitala investira v izobraževalne institucije, fakultete in znanost. 

»Zakaj v Avstriji vlagajo toliko javnega denarja v vaš znanstveni inštitut?« sem vprašala Gašperja Tkačika, biofizika in pomočnika dekana na IST (Institute of Science and Technology Austria) blizu Dunaja. »Zato, ker so celo politiki ugotovili, da se jim to izplača,« bi bil povzetek odgovora. »Finančno gledano je inštitut za bazične raziskave za državo seveda neto strošek, vendar znanstvena elita, ki tu raziskuje, v Avstrijo uspešno pritegne mednarodno financiranje – inštitut se lahko na primer pohvali s približno 40 znanstvenimi ‘granti’ ERC (Evropski raziskovalni svet) pri 65 profesorjih, kar je zavidljiv uspeh.« Še pomembnejši pa so učinki, ki jih generiranje znanja prinaša v širše socialno in tehnološko okolje, predvsem s prihodom visokokvalificiranega kadra iz tujine na doktorski ali podoktorski študij, saj se marsikateri od teh strokovnjakov po zaključku študija odloči v Avstriji ostati za dalj časa.

Trafika ob sončnem zahodu #04: Gašper Tkačik

O Schellenburgu je zapisano tudi, da je bistveno pomagal gospodarstvu slovenskih dežel iz mrtvila in z ugodno prodajo domačih proizvodov pripomogel h gospodarski blaginji na tem območju. Pospeševal je šolstvo in umetnostno kulturo ter zagotavljal denar za kakovostna dela. 

Dobra ponudba raznolikih mestnih stanovanj ter izobraževalnih in kariernih možnosti privablja najbolj vitalne, zanimive in bistre ljudi z vsega sveta. Za to pa ne zadostujejo le luksuzne nepremičnine. 

Nina Granda

julij 2021