»Kaj si želite, konec koncev?« je Boris Podrecca leta 2006, enajst let po zmagi na natečaju za Šumi, vprašal strokovno javnost v mestni hiši. V teh enajstih letih je namreč projekt, s katerim je zmagal na natečaju, že šestkrat spremenil. Tudi tokrat je bila strokovna javnost razdeljena. Očitki, da je premalo javnega programa in da se preveč podreja naročniku, so nakazovali ponovni zamik gradnje in arhitektov neuspeh. (link)
Od takrat je minilo novih dvanajst let in objekt še vedno ne stoji. Namesto njega so tam gradbena jama, sicer zasuta z »urejenim« parkiriščem, in novi renderji objekta, ki naj bi ga zdaj zdaj postavili. Upam, da res! Pa ne zato, ker bi bil ta od vseh najboljši, ampak zato, ker bo naslednji slabši.
Več časa, namenjenega reševanju določenega problema, ne pomeni nujno tudi boljše rešitve. Prav to dokazuje ljubljanski Šumi. Vsak naslednji projekt bo moral pokriti strošek prejšnjih, zato bo dražji, večji in manj javen (karkoli naj bi to že pomenilo kot očitek strokovne javnosti iz leta 2006). S ceno kvadratnega metra bo treba namreč pokriti vse nerealizirane različice in pa čas. Čas, ko je neizkoriščena lokacija degradirala mesto in zavirala njegov razvoj.
Wurzbachova hiša pred rušenjem po 2. svetovni vojni
Wurzbachova hiša je stala na mestu, kjer je predviden novi Šumi
Hipotetično. Če bi po natečaju (1996) prvotni projekt zgradili v roku treh do štirih let, kot je v razvitem svetu za takšen objekt normalno, bi leta 2000 slovesno odprli eno najizvirnejših sodobnih palač. Multikino, kot je bilo prvotno predvideno, bi združeval dogajanje in vrvež v središču mesta, na nekoč kultni lokaciji kontroverznega Šumija. Danes pa bi bil odličen center kongresnega turizma, ki si ga Ljubljana želi.
Arhitekturna odlika prvotnega projekta je reminiscenca urbanega ambienta nekdanje klasicistične Wurzbachove hiše, ki so jo porušili v petdesetih. Čelo palače je bilo orientirano proti Kongresnemu trgu. Podrecca je ta motiv parafraziral. Glavno fasado asimetrično prebada stekleni hodnik notranje komunikacije objekta vzdolž Slovenske ceste. Takšno arhitekturno prefinjenost in subtilnost pri vseh kasnejših različicah zaman iščemo.
2005
2013 – V kasnejših različicah objekt bistveno zraste in čelno fasado zamenja nekakšen informacijski displej, bližje oglaševalskim jumbo plakatom kot arhitekturi.
2014 – Še ena kasnejša različica nagovarja mesto s prefinjeno lamelno fasado, ki je rahlo poudarjena proti Kongresnemu trgu.
Palača Šumi 2018:
Zadnja rešitev, ki so jo načrtovali v biroju Studioo3design, d. o. o., predvideva monumentalno modularno fasadno opno, ki se z rahlimi modifikacijami ovije okoli objekta. Za razliko od trgovske palače Peek & Cloppenburg, ki jo je načrtoval David Chipperfield na dunajski Kärntner Straße, monumentalni motiv rastrske fasade ni izpeljan tako dosledno. Je kompromis. Morda bo zgrajeni objekt dober kompromis. V vsakem primeru pa bo kompromis. In to vsaj dvajset let po tem, ko bi bil lahko prvotni projekt že zgrajen!
Trgovska palača Peek & Cloppenburg, David Chipperfield, Dunaj
Smo v letu 2018, gospodarska rast je izjemna. Obdaja nas optimizem, ki pa ga ponovno kupujemo s poceni krediti in airbnb turizmom. Središča ne gradimo več za prebivalce, gradimo ga za turiste. In razen novih prenočišč (in prenov cest) se ne gradi nič drugega. Nobena kulturna atrakcija, ki bi zagotavljala stabilen dotok turistov tudi v prihodnje, da ne govorimo o kulturni infrastrukturi, namenjeni prebivalcem mesta. Vse pogosteje slišimo opozorila, da se nepremičninski balon spet napihuje. In če poči?
Vse moje uvodne ugotovitve ne bi bile tako skrb vzbujajoče, če bi bil Šumi edini primer zamujenih priložnosti. Pa ni. Seznam namreč ni kratek.
In kaj si želimo, konec koncev?
Pripravil: Matevž Granda
