Nikoli nisem imela pretiranega zaupanja v novoletne zaobljube. Tu in tam sem se čemu zaobljubila, a iz izkušenj sem vedela, da bodo zastavljeni cilji kmalu splavali po vodi, zato sem se tega lotevala s previdnostjo, najraje pa sploh ne.
Pa vendar sem si lani tik pred silvestrovim, ne da bi to posebej načrtovala, zastavila na videz nemogočo novoletno zaobljubo. Zdaj, dobre tri mesece po tem, lahko rečem, da mi je uspelo: dneve, ko sem se prekršila, bi lahko preštela na prste ene roke.
Ideja je prišla spontano. Bili so tisti dnevi med božičem in novim letom, ko ne veš, kam bi se dal. Četudi te kmalu po novem letu čakajo roki, opravki, služba, se ti vse to zdi nekam daleč in brez običajne slabe vesti pogledaš več delov serije zapovrstjo, medtem ko ležiš na kavču. Taki dnevi te zlahka potegnejo v nezadovoljstvo s samim sabo, zlasti če zunaj ne sneži, če si se vseh božičnih uspešnic do konca prenažrl in če poleg tega ne smeš jesti ničesar sladkega.
Na srečo sem proste dneve med božičem in novim letom namenjala študiju, zato za melanholijo ni ostajalo veliko časa. A med učenjem generativne skladnje mi je roka ves čas uhajala k telefonu. Na njem se vedno najde kaj zanimivega, čeprav se nič ne dogaja. Skozi facebook in instragram vidiš neposredno v življenja drugih ljudi, in včasih je to dovolj.
Včasih pa je preveč. Ob koncu turobnega decembra se je skozi filtre instagramabilnih fotk zazdelo, da je življenje povsod drugod lepše in bolj zanimivo. Pravzaprav so me takšni občutki dajali že lep čas, v tistih dneh pa so prišli posebej do izraza. Ljudje smo se na socialnih omrežjih med seboj včasih primerjali v tem, kdo je lepše oblečen, kdo potuje na boljše lokacije in kdo je bolj uspešen; leto 2020 pa je prineslo še eno primerjavo: kdo je lepše preživel to prekleto leto. In če si med tistimi, ki so leto 2020 preživeli bolj meh kot ne, ti zapisi ljudi, da je bilo leto 2020 kljub vsemu gnoju njihovo najboljše, kar malce sežejo do srca. Pa ne na dober način.
Diagnosticirala sem problem in se osredotočila na aplikacijo, ki mi je po mojem mnenju prinašala največ sitnosti: instagram. Sklenila sem, da moram z njim nekaj ukreniti in oblikovala dva možna scenarija: 1) na instagramu neham slediti ljudem, ki nimajo z mojim življenjem nobene veze; 2) profil na instagramu si izbrišem. Pri prvem scenariju sem se znebila nekaj nepotrebnih profilov predvsem tistih, s katerimi se pravzaprav nikoli nisem srečala v živo in za katere sem menila, da mojega izginotja sploh ne bodo opazili. Z rešitvijo nisem bila najbolj zadovoljna, saj nisem v sami aplikaciji zato preživela nič manj časa. Začela sem tehtati drugo možnost, ampak tu sem zaznala težavo, tako klišejsko tipično za mojo generacijo, da sem se morala kar grenko nasmehniti: Ne morem si izbrisati profila na instagramu, saj ga na neki način potrebujem. Preko njega sem navezala stik z ljudmi, s katerimi ga sicer ne bi, in nekateri virutalni stiki so prerasli v druženje ob skodelici kave. Poleg tega sem kdaj prav preko tega socialnega omrežja dobila kakšno pobudo, idejo, pa tudi kakšen kupec mojih knjig se je našel. Drugi scenarij torej ni bil uresničljiv. Treba je bilo narediti nekaj drugega.
Pravzaprav je dejstvo, da obstajajo načini, kako si omejiti čas na socialnih omrežjih, že samo po sebi povedno. Na spletu sem pobrskala za idejami, kako rešiti to težavo, in odkrila, da si tako na telefonu kot na računalniku lahko nastavim količino minut, ki jih želim preživeti v določeni aplikaciji ali na določeni spletni strani. Instagramu sem namenila celih pet minut dnevno. To je bila drzna poteza, saj sem ga prej nenehno odpirala, drsela po ekranu, všečkala fotografije, zrla v življenja drugih ljudi. Pri socialnih omrežjih, zlasti pri instagramu, sem opazila poseben fenomen: četudi ga odpreš le za minuto, se usuje toliko informacij, fotografij, ljudi, besed in dogodkov, da se človek resno vpraša, kam se ves ta balast shranjuje in kaj ima od tega na dolgi rok. Pet minut, sem ocenila, bo dovolj, da čez dan na hitro pogledam, kaj dogaja drugim, in odgovorim na morebitno sporočilo.
Seveda, telefon je stroj in človek lahko, kot z vsakim strojem, z njim manipulira, zato je tudi časovna omejitev pod nadzorom lastnika telefona; ko se ta izteče, ti telefon ponudi tri možnosti: ali ti čas podaljša še za eno minuto, za petnajst minut ali pa za tisti dan prekličeš časovno omejitev. Poleg tega se lahko kadarkoli vrneš v nastavitve in vse omejitve izključiš. A če vprašate mene, je to vprašanje zvestobe samemu sebi.
Mislila sem, da bo trajalo nekaj časa, da se bom navadila, in da me bodo srbeli prsti. Namesto tega me je telefon nehal zanimati. Prvič po dolgem času sem se zatopila v knjigo, ne da bi branje po nepotrebnem prekinjala z razgledi v aplikacije. Zmogla sem več koncetracije pri pisanju domačih nalog. V dneh okoli novega leta mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi na svojem instagram profilu delila izpovedi o tem, kaj sem oziroma česa nisem doživela leta 2020. Ko se je iztekel dopust in sem se vrnila k osmim uram študija na dan, sem naredila več. Bilo je tako preprosto, da je bilo kar smešno.
Z zadovoljstvom sem spremljala statistiko na telefonu preživetega časa. Telefon namreč beleži čas, ki ga preživim v stiku z njim. V tednu od 21. do 27. decembra sem na njem preživela skoraj 19 ur, kar je prineslo približno 2 uri in pol na dan. V tednu od 28. decembra do 3. januarja sem na telefonu prebila skoraj 16 ur, približno 2 uri in 15 minut na dan. V tednu od 4. do 10. januarja sem za telefon porabila zmagovalnih 8 ur, od tega dobro uro na dan. A čeprav sem na neki način zmagala, je bila prisotna tudi izguba; predvsem spoznanje o času, za katerega se prej nisem zavedala, v kako velikih količinah izteka neznano kam.
Napisala: Katarina Gomboc Čeh
Portret: Elena Rucli
Podprite Outsider z naročilom!
