Od nekdaj sem trdila, da sem »pasji človek«. Svojega prvega (in edinega) psa sem dobila pri sedmih letih in z njim odraščala – ko je po petnajstih letih življenja odšel v večna lovišča, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem za njim odžalovala. Še zdaj me kdaj obiskuje v sanjah, ki so pogosto tako žive, da se moje dlani, ko se zbudim, še vedno spominjajo božanja njegove črne dlake.

Zadnjih nekaj let sem govorila, da si za svoj trideseti rojstni dan želim novega psa. Zamislila sem si pasmo (isto kot je bil moj prvi pes), barvo (malo drugačno), spol (nasproten) in ime. Lani ob tem času sem, sicer še pri osemindvajsetih letih, začela raziskovati, kje bi takšnega psa kupila in koliko bi me stal. Cena mladiča iz zaupanja vrednega legla je v meni vzbudila rahel dvom, zato sem sklenila, da za takšno odločitev, kot je nakup psa, potrebujem še nekaj razmisleka.

Toda bolj ko so minevali meseci, več ovir sem opažala. Kaj bo s psom na tiste dni, ko se z možem zadrživa dlje v službi ali ko morava v Ljubljano? Pa devet ur, ko sva vsak dan zdoma – kako bo pes to zmogel? Pri kom bo, ko bova šla na potovanje – en teden že, ampak kaj če kreneva na daljšo pot? Kaj če se bo pes navadil na hišo s teraso in svobodo, potem pa se bomo vsi trije morali preseliti v tesno stanovanjce v Ljubljani? Kaj če bova spet živela v najemu, kjer pes ne bo dobrodošel? In še in še dvomov in vprašanj, ki so me grizli.

Tako so minili meseci in prišlo je poletje. Na neki topel junijski dan sem se sprehajala po vasi, ko je na majhnem hodničku, ki se je naredil med dvema kraškima hišama in na katerem se je nabrala ropotija, zarožljalo. Šla sem preverit, kaj se dogaja. Napela sem oči in jih zagledala – med zavrženimi samokolnicami, opekami, cevmi in neznanimi predmeti so me radovedno gledali trije pari očesc. Kmalu sem ugotovila, komu pripadajo – trem kot pest velikim muckam.

V vasi se prostoživeče mačke sprehajajo že nekaj let. Vsi jim dajemo hrano, sicer pa uživajo popolno svobodo – na tople dni se nastavljajo soncu in ležerno opazujejo naša hiteča, glasna, človeška življenja. V deževnih obdobjih jih po več dni ni, najbrž se zavlečejo na kakšno suho, zapuščeno podstrešje. Zanimivo jih je opazovati, zlasti njihove dinamike; z mačkami iz hiše nižje v vasi se spuščajo v ozemeljske boje ali pa mačje mame strogo vzgajajo svoje nemirne mladiče. To niso mačke, ki bi jih bilo mogoče pobožati ali vzeti v roke – držijo se zase, so nepriljudne, nezaupljive in vzvišene.

Toda ko sem zagledala tiste tri majhne obrazke, sem se zavedela, da jih imam zdaj, ko so komaj prišle na svet, priložnost navaditi na to, da ljudje nismo zlobni. Začela sem se jim dobrikati, jim prinašati skrbno izbrano hrano (sardinice v oljčnem olju in piščančje kosti) in jih potrpežljivo čakati, da so se mi približale. Nekaj težav sem imela z njihovo zaščitniško materjo, ki pa jo je kmalu premamil mir pred mladiči in je med mojim vztrajanjem raje počivala na soncu.

Proces približevanja in spoznavanja je bil dolg. Prva mačka se mi je pustila prijeti šele v septembru in kmalu ji je sledila še druga – tretja pa je v tednih med poletjem, ko me ni bilo v vasi, poginila. Zato sem se s preostalima dvema začela ukvarjati še toliko bolj ljubeče. V trgovini za živali sem jima kupila plišasto miš in nekaj priboljškov. Kmalu sta mi tako zaupali, da sem ju lahko vzela v roke, ju pocrkljala in poimenovala.

Mačji značaj, ki je tako poseben in drugačen od pasjega, mi je kmalu zlezel pod kožo. Najbolj me je očarala njuna neodvisnost. Ti dve mački zdaj vsakič, ko parkiram pred hišo, pritečeta k meni in se mi nekaj časa smukata med nogami, dobita priboljšek, se igrata z mišjo, nato pa spet izgineta med hišami in živita naprej svoje mačje življenje. Na zelo mrzle zimske noči sta smeli prespati v hiši, blizu še tople peči, zjutraj pa sta smuknili skozi vrata in za kak dan ali dva izginili. Kljub temu da še nimata eno leto, sta, ko prideta v hišo, popolnoma mirni in ne delata nobene škode, saj svojo mačjo naravo zdivjata na prostem. Med božičem me je skrbelo, da ju bo, kot sem videla pri mačkah na internetu, obnorela božična jelka in bosta skakali po njej ter razbili balončke. Ampak jelka ju ni zanimala, saj imata zunaj, na prostem, dovolj priložnosti, da skačeta po drevesih.

In v resnici za plišasto miš, ki sem jima jo kupila, najprej nista kazali zanimanja. Skrušeno sem opazovala njuna zdolgočasena obraza, medtem ko sem ju poskušala animirati z njo, dokler nisem spoznala, da se jima zdi moja miš popolnoma nezanimiva proti kakšni, ki sta jo srečali zunaj. Na koncu sta le ugotovili, da se tudi z neživo mišjo lahko igrata.

Kmalu sem si ustvarila mnenje, da so mačke skrivnostne in nepredvidljive, saj jih po več dni ni na spregled, potem pa se vrnejo in se dobrikajo. Kak dan so polne zaupanja in crkljive, kak dan pa mrtvohladne in odsotne. Predvsem pa so neodvisne in živijo svoje mačje življenje, meni pa ni treba misliti na to, kaj bo z njimi, ko bom na dopustu. In nenadoma se mi je zazdelo, da psa za svoj trideseti rojstni dan sploh ne potrebujem.

Napisala: Katarina Gomboc Čeh
Foto: Katarina Gomboc Čeh, Ko sem ju prvič zagledala (tretja se nekje skriva)

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!