Irena Štaudohar je dramaturginja, pisateljica in poznavalka kulture. Njeni zapisi so pogosto posvečeni dobrim knjigam – za prodajo je s svojimi zapisi storila več kot marsikatera oglaševalska kampanja. Sicer pa veliko piše tudi o naravi, živalih, hrani, posebno pozornost posveča izstopajočim ženskam. Zaupala mi je, da piše knjigo: Kaj ženska želi. Sliši se kot bestseller. Irenini duhoviti eseji v Sobotni prilogi so redni spremljevalci sobotnih juter številnih bralcev, ki cenimo dobre časopisne zgodbe.

Po študiju dramaturgije ste postali urednica revije Maska. Kakšna revija je bila to v devetdesetih? Kaj je pomenila?

V devetdesetih sta bila sodobno gledališče in ples v razcvetu. Vsi najbolj zanimivi ljudje v Ljubljani so režirali, igrali, plesali, ustvarjali scenografije. Sodobno gledališče je bilo vitalno, pravi rock’n’roll. Maska, ki sem jo takrat sourejala z Majo Breznik, je bila ambiciozen projekt, saj sva se odločili, da ne bomo pisali o institucionalnem gledališču, le o predstavah umetnikov mlajše generacije, in da bomo komunicirali z mednarodnim prostorom. Vsi nad to odločitvijo niso bili navdušeni. Povezovanje s tujino se nam je zdelo pomembno, saj smo želeli slovenske ustvarjalce postaviti v internacionalni okvir. Imeli smo intervjuje z nekaterimi najbolj vročimi umetniki tistega trenutka, za Masko so pisali tudi tuji producenti, teoretiki in kritiki. Vedno sem se trudila, da revija ni bila le teoretična, ampak da je bila tesno povezana s sceno. Takrat smo imeli zelo malo denarja, zato revija ni prav redno izhajala, a ko je izšla, je bil velik praznik. 

Kakšno je bilo vzdušje v uredništvu?

Uredništvo je bilo na Štefanovi ulici, v majhni pisarni z enim oknom, ki je gledalo v svetlobni jašek. Bila je zakajena in vedno polna ljudi, ki so prihajali na klepet in so prinašali in odnašali najnovejše novice, tako da smo na Maski delali ves dan – dopoldne smo sprejemali obiske, popoldne in zvečer, ko je bil mir, pa ustvarjali revijo. Predvsem pa so se v tisti pisarni kresale vroče in glasne debate o umetnosti. Maska je bila takrat pravi umetniški salon.

Kaj lahko takšni odprti umetniški saloni prispevajo k mestu?

Ob tem vprašanju pomislim na Salon Gertrude Stein v Parizu, na 27 Rue de Fleurus, kamor so zahajali Matisse, Picasso, Braque in drugi umetniki, in je spremenil dojemanje modernega slikarstva. Tudi ruska avantgarda je bila na neki način salon. Ko se dobri umetniki, kritiki, filozofi in teoretiki zberejo na kupu, se lahko zgodi marsikaj. To je velika moč. Zato so umetniška gibanja tako revolucionarna. Spomnimo se na primer na dansko Dogmo – nekaj filmskih režiserjev in scenaristov napiše manifest in ustvarjalnost eksplodira, danski film postane nekaj prepoznavnega. Maska je vsekakor bila epicenter takratne scene. 

Bili ste urednica Sobotne priloge. Kaj vse ponuja format kulturno-družbenega tednika, kot je Sobotna priloga?

Zame je Sobotna priloga paradni konj slovenskega tiska. Vzljubila sem jo že takrat, ko jo je urejal Janko Lorenci. Format je odličen, saj predstavlja teme iz politike, kulture, gospodarstva, sveta, kulturne fenomene, pop … Včasih je bilo v Sobotni kar veliko politike, vsak teden smo imeli en velik politični intervju. In to, mislim, je bilo dobro, kajti politiki so morali biti artikulirani, govoriti so morali o programih, analizirati svoje odločitve … Danes so takšni intervjuji redki in zdi se, da jim ni treba več govoriti in razmišljati o nobenih vsebinah. 

Zakaj pa ni več takšnih poglobljenih, kritičnih političnih intervjujev? Je to vpliv spletne komunikacije?

Zagotovo. A mislim tudi, da imajo bralci radi daljše, poglobljene tekste, ki jih na internetu ne najdejo, v Sobotni pa jih. Vsi govorijo o krizi časopisov in revij, a vedeti moramo, da so se naklade revij, kot sta The New Yorker ali The Atlantic, povečale – nikoli niso klestile stroškov, vlagale so v avtorje, v daljša besedila, in to se jim je obrestovalo. Novice, ki jih najdete na internetu, so naslednji dan že stare, vsebina poglobljenih člankov pa ostane v vijugah naših možganov.  

Vaši eseji so zaznamovani z globino in prefinjenostjo. Katere so po vašem mnenju bistvene odlike dobrega pisca?

Prav to, da je zaljubljen v svoj poklic. Drugače ne gre. In seveda, da veliko bere, da spremlja, kaj se dogaja po svetu, še posebej zdaj, ko Slovenija postaja vedno bolj zaprta in samozadostna. Pomembno je, da je radoveden. Novinarstvo je umetnost, ki ne razume svojega umetniškega potenciala, pravi Alain de Botton in z njim se zelo strinjam.

Pa odlike urednika?

Da ima hrbtenico in se zna potegniti za svoje ljudi, da jim omogoči čim bolj optimalne pogoje za delo, da jih spodbuja, da jih pusti, da delajo tisto, v čemer so dobri. To, da ima ideje in da se hitro odziva, da je brezkompromisen idealist – vsi, ki delamo in imamo radi časopise, smo idealisti – in tudi to, da je moderen človek. 

Mislite, da je za ženske vodenje uredništva drugačno, težje? Včasih je treba tudi zavrniti objavo kakšnega uglednega pisca …

Absolutno. Še posebej če si urednica Sobotne priloge. V tej vlogi je bila pred mano le še Alenka Puhar, a mislim, da le nekaj mesecev. Doživela sem kar nekaj najslabšega pokroviteljstva. Ampak te stvari je treba čim prej pozabiti. Vedno se mi je zdelo, da je najpomembnejša kakovost Sobotne priloge – dobri teksti in dobri pisci. 

Kaj pa menite o t.i. ženskih revijah? Kako to, da se pri nas ni razvila in tudi obdržala kakšna takšna pametna in lepa revija, ki bi znala lahkotno, brez intelektualnega blefa, a poglobljeno pisati – o družbi, politiki, odnosih, kozmetiki, modi, stilu, privlačnih stvareh? To bi z veseljem brala.

Morda je to novi potencial – revija z intelektualnimi vsebinami in esejističnimi članki, feminističnimi temami in tudi revija o modi in stilu. Legendarna urednica revije Vogue Diana Vreeland je rada rekla, da bralci ne vedo, kaj si želijo, zato jim je treba ponuditi nekaj, za kar bodo rekli: »Natančno to smo si želeli.« Sicer pa obstaja izjemen dokumentarec o Vreelandovi z naslovom Oko mora potovati. Ta ekscentričarka je na glavo postavila ženske revije, ki so takrat, v šestdesetih letih, pisale o tem, kako gospodinjiti in peči pite. Ona pa je vzkliknila: »Koga brigajo pite!« Ženske je oblekla v Kleopatre in jih postavila v egipčanske piramide, na naslovnicah so se pojavile manekenke v jeansu. Trdila je, da je jeans najlepši svetovni izum, takoj za gondolo. To so bili tudi časi, ko so revije in časopisi imeli neskončno veliko denarja – ves dobiček je šel nazaj v ustvarjanje še boljših vsebin. Sicer pa je tudi to nekaj, kar pogrešam v novinarstvu in pri urednikovanju, pa tudi na umetniški ali politični sceni – genialne ekscentrike, ki imajo povsem nenavadne ideje in naredijo vse, da jih uresničijo.

Kako komentirate uredniške menjave v časopisu? Se novinarji dovolj kritično odzovejo na posege v uredništvo, med pisce, tudi če jih vodi politika, ne nujno želja po večji branosti in višji kakovosti vsebin?

Vedno so se dogajale iz različnih vzrokov. Sama sicer mislim, da je normalno, da si vsak glavni urednik, ko pride na položaj, izbere svojo ekipo, s katero lahko dobro dela. Časopis, če želi biti dober, potrebuje predvsem stabilnost, dobre in kreativne odnose, ne pa stalne drame in paranojo. Torej, ne smemo se ves čas ukvarjati samo sami s sabo, ampak s tistim, kar je najbolj pomembno – z bralci. 

Novinarji pogosto ne skrivajo svojih političnih preferenc. So časopisi v rokah politike?

Politiki so vedno imeli apetit po časopisih. Koliko so v rokah politike, je odvisno od urednikov oziroma lastnikov. Zmrazi me, ker resnica kar naenkrat nič več ne šteje. Nekoč so javno mnenje oblikovali intelektualci, misleci, pisatelji, znanstveniki … Zdaj pa se očitne laži in manipulacije, žalitve in diskreditacije ter teorije o zarotah in protiznanstvene teze dojemajo kot čista dejstva. Po vsem svetu obstaja trend, da nekateri voditelji prav s takim načinom delijo ljudstvo, in sprtim ljudem je najlažje vladati. In potem je tukaj še vsa ta politična korektnost, ki mi gre zelo na živce, saj ubija ustvarjalnost, humor, razmišljanje s svojo glavo, spodbuja samocenzuro in je gojišče za dvoličnost.

Bi bolj kritično pisanje o politiki lahko slabim politikom zmanjšalo moč in vpliv?

Predvsem mislim, da je premalo dobrega raziskovalnega novinarstva. Več bi moralo biti tudi dobrih političnih komentarjev, časopisi bi morali še več vlagati v dobra notranjepolitična uredništva.  

Mislite, da se bodo časopisi v prihodnjih desetletjih obdržali?

Mislim, da časopisi potrebujejo nove ideje in še več dobrega branja. Dobre in napete zgodbe v črni kroniki na primer – včasih so jih pisali najboljši novinarji in mnogi pisatelji so začeli prav tam. Črna kronika je lakmusov papir stanja stvari v družbi. Dobre mnenjske članke. Včasih so mnenjske članke intelektualcev, ki so oblikovali javno mnenje, ali pa pesmi pesnikov objavljali na prvih straneh časopisov. To bi bilo treba znova obuditi. Všeč mi je bilo, ko so nekoč Le Monde, Vogue, pa tudi New York Times povabili določenega znanega človeka, da je uredil časopis, recimo dalajlamo, pevca Bona, pisatelja Nicka Hornbyja. Ali ne bi bilo zanimivo, če bi eno številko sobotnega Dela na primer uredili Slavoj Žižek, Anja Golob ali Jernej Lorenci!

To se mi zdi zanimiva ideja. Kako še spodbuditi bralce k nakupu časopisnih vsebin?

Morda bi morali tudi mlade prepričati, da je branje klasičnih časopisov ob jutranji kavi seksi. Potrebovali bi nove akcije za naročnike, ki bi nagovarjale mlajše generacije. Pri Guardianu so začeli svoje naročnike povezovati v skupnost, vabijo jih na svoje dogodke, organizirajo javne pogovore, zanje izbirajo dobra branja. 

Situacija je kar zapletena tudi zato, ker iz mest izginjajo trafike – saj o tem ste pisali tudi vi. Trafike so tako lepa urbana stvar. Ko sem bila majhna, sem si zelo želela, da bi bila trafikantka, da bi lahko v miru prebrala vse stripe. Po mojem bi se morali slovenski časopisi in revije različnih lastnikov združiti in jih obuditi, odpreti svoje trafike, zraven prodajati še knjige, jih spremeniti v majhne kavarnice. Že večkrat sem urednikom tudi predlagala, da bi organizirali javne okrogle mize, vabili na pogovore zanimive goste, a se ni zgodilo nič.  

Morda pa je internet samo izgovor. Časopisi in vse, kar ponujajo, imajo še velik potencial! Nove platforme ponujajo mnoge možnosti izboljšav.

Najbolj grozno je to, da ustvarjalci in vodje časopisov pravijo, ah, saj naklade tako ali tako padajo, prihodnost je le na internetu. Mislim, da to ne sme biti izgovor za to, da se ne vlaga v časopise. Najboljše in najbolj uspešne stvari so se zgodile, če so ljudje ali podjetniki šli proti toku. Naročena sem na digitalne časopise, kot sta The New York Times in London Times, včasih sem bila tudi na reviji The Atlantic in Mother Jones, in če vam povem po pravici, bi plačala kar nekaj funtov ali dolarjev več, če bi jih lahko brala v papirnati obliki.  

Kaj je najlepše pri tem poklicu?

Lani je Ljubljano obiskal španski urednik in novinar David Jimenez. Njegova zgodba je prispodoba sodobnega novinarstva. Na hitro – bil je dopisnik španskega časopisa El Mundo iz Azije in je potem postal glavni in odgovorni urednik, začel je pisati o resnici in padel v nemilost španskega establišmenta. Odpustili so ga in nikjer ni več mogel dobiti službe. O tem, kar se mu je zgodilo, je napisal knjigo, ki je postala uspešnica, po njej snemajo televizijsko serijo. Urednik zunanje redakcije Dela Gašper Završnik je z njim naredil odličen intervju. Žalosten sicer, ker je bil Jimenez v njem tako stvaren, delo pri časopisu se mu je zaradi vsega, kar se mu je zgodilo, zamerilo. A ko ga je Gašper vprašal o prihodnosti, je takoj spet začel govoriti o medijih, o tem, da je že v mladosti sanjal, da bi ustvaril neodvisen, žlahten in dostojen časopis v službi bralcev, in da ga zdaj mogoče res bo. Imenoval naj bi se El Normal. To je tisti pravi novinar – ko misliš, da je vsega konec, spet sanja samo o dobrih časopisih. In prav zaradi takšnih sanjačev se mi zdi, da ima novinarstvo prihodnost. 

Torej ste navkljub vsemu optimistični?

Rada sem novinarka, od vseh mojih poklicev, in opravljala sem jih kar nekaj, je ta moj najljubši in je tudi najbolj ustvarjalen. Glede prihodnosti časopisov sem, kot bi dejal Orson Welles, pesimist, romantično nagnjen k upanju. 

Pogovarjala se je: Nina Granda

Portret: Jože Suhadolnik

Ljubljana, september 2020

Intervju je objavljen v knjigi Med vrsticami, pogovori o časopisih