Obstaja levi kult kulture. Slovenske »levoliberalne« elite so si kulturo določile kot nekakšno vezno tkivo, ki skuša oponašati svojega najhujšega sovražnika, organizirano religijo. Pri tem mu zmanjka potrebnega duhovnega naboja, saj ne pozna transcendentalnega vodila, in zato ostane na ravni kulta. Obnašanje kultov pa je vselej zelo fanatično, napadalno in izključevalno.

Osnovna dogma tega kulta je prepričanje, da poseduje absolutno resnico o človeku in njegovem mestu v svetu. Tako je zaverovan v svoje predpostavke – oziroma se tako želi sam prepričati vanje – da njegovo delovanje, kadar postane institucionalizirano, izhaja iz predpostavke, da predstavlja objektivno nično točko ideologije, utemeljeno na Strokovnosti, vse, kar ni ono, pa dojema kot ideologijo. Iz ideologije izvzema le sebe in se postavlja nad družbeno življenje, ki je zanj v vsakem primeru večja ali manjša deviacija od njegove objektivnosti.

Sekularnost zanj ne pomeni enakopravnosti religij in neodvisnosti države od katere od njih, temveč državni militantni ateizem. Leta 2022 je želela skupina pesnikov pri Društvu slovenskih pisateljev izdati antologijo z blasfemičnim naslovom, ki bi bil boleč za vernike različnih religij. S kolegom Kristianom Koželjem sva na predsednika Dušana Merca naslovila mehko protestno pismo, ki ga je tudi upošteval in antologiji odrekel prispevek. Seveda si nisva želela, da knjiga sploh ne bi izšla, temveč da ne sme iziti pri krovni organizaciji, ki predstavlja celoto slovenskih državljanov, saj bi to predstavljalo še en izlet v prisvajanje skupnega. Z nekaj vprašanji me je kontaktiral novinar, ki ga poznam še iz časa, ko sem deloval na Radiu Študent. Na vsa sem argumentirano odgovoril, sledil pa je šok, ko sem zagledal časopisni članek. V njem mi je bila namenjena ena krajša poved, večina pa je bila namenjena zagovornikom izdaje, naslov je govoril o cenzuri, čeprav cenzure ni bilo. Oziroma je morda bila, saj sem bil po svoje cenzuriran sam. Zdajšnja predsednica PEN-a je dogajanje primerjala s Charlie Hebdo in podobno, kar je najbrž impliciralo, da sem islamski terorist. Pri tem si lahko samo predstavljamo, kako agresiven odziv bi sledil, če bi DSP želel objaviti knjigo z naslovom, ki bi bil »blasfemičen« do LGBT skupnosti, feminizma in sorodnih gibanj. Na problematičnost članka sem opozoril urednika, ki ni reagiral. Kasneje sem od več ljudi izvedel, da deluje zelo izključevalno. Samega novinarja se spomnim kot zelo radikalnega stalinista, ki zagovarja ideje množičnega nasilja. In res so mi njegovi znanci kasneje sami od sebe povedali, hvaleč njegovo početje, da je na nekem protestu spotaknil nekega podpornika Janeza Janše, ki se je opiral na berglo. Tako novinar kot urednik sta sinova priznanih slovenskih umetnikov. Urednik sicer dobiva nagrade za slikanice o migrantih in nastopa kot velik zastopnik tako imenovanih mladih žensk, ki so fetišizirane v žrtve brez lastne volje in jih je zato treba izdatno potiskati naprej. Seveda tako v ospredje pridejo predvsem najbolj ambiciozne in kultu podrejene osebe; bolj kot vzklikajo popfeministične fraze, bolj so ujete v moč kulta. Nasploh opažam znotraj kulturništva in univerze izrazito dinastičnost, neprestano se vrtijo in podpirajo enaki priimki, tako na levi kot na desni strani, vendar je leva tudi izrazito močnejša, na družboslovnem in kulturnem področju hegemonska.

Ko je ministrica za kulturo Svetlani Makarovič nakazala izplačilo nagrade, ki jo je zaradi svojih sovražnih stališč (in ne zaradi tedaj neznanih dejanj drugega prejemnika) pred dvema desetletjema zavrnila, se je to pravzaprav zdelo kot nagrada za neokusno hujskanje pesnice, ki v svojih neposrečenih nedavnih stihih politične nasprotnike označuje za podgane, namenjene iztrebljenju. Ne spomnim se, da bi si sicer zelo sovražna Nova 24 kdaj upala tako izražati, saj bi bila deležna upravičenega pogroma. Ker pa je levo sovraštvo menda objektivno, neideološko in strokovno, so zanj umetniki, ti preroki kulta kulture, nagrajeni. Prepričan sem, da ne pretiravam s perverzijo preroškega statusa, saj se spomnim izpovedi ljudi, ki so Svetlano Makarovič dobesedno častili, poklekali pred njo in ji poljubljali roko. Namesto da bi se po tem dejanju, ki je deležno uradne preiskave, ministrica malo zamislila, se zdaj zdi, da je za lanski izpad na podelitvi Prešernovih nagrad, torej za nekakšen mikro državni udar, ki mu je ploskala praktično cela dvorana, dobila še eno nagrado. Politika se je vmešala v avtonomijo odbora Prešernovega sklada in mu odvzela organizacijo prireditve, to pa si je težko razlagati drugače kot kazen odboru, ker Makarovičeve na njeno vsiljivo pobudo ni želel vključiti v redni del dogodka. Seveda, v imenu strokovnosti, ki zopet nastopa kot evfemizem za politično pravilnost. Trenutna vlada na področju kulture deluje kot odlična preslikava prejšnje vlade, ki pa so se ji kulturniki upirali z napadi na ministrstvo in drugimi agresivnimi gestami. Zdaj ne protestira nihče. Morda lahko tudi letos pričakujemo orkestriran napad na prireditev. Pri tem ne moremo več razlikovati med novinarsko in politično elito. Kdorkoli je blizu tem krogom, se zaveda, da novinarji, povzdignjeni kulturniki in politiki izhajajo iz enakih družinskih ozadij, se med seboj družijo, vabijo k naklonjenim intervjujem, delu v vladi in podobno.

Vodilni vrednoti teh krogov sta hedonizem in subverzija vsega, kar tisti, ki niso oni, dojemajo kot sveto, najsi gre za državne simbole, kulturne običaje in moralo »navadnih« ljudi ali pa religijska občutja. Takšno infantilno življenje jih sicer ne more zadovoljiti, zato nezavedno najbrž gojijo globoko sovraštvo do samih sebe, ki pa ga projicirajo na druge in napihujejo svojo moč (spomnimo se na tisti »*ebeno več nas je«). Lažni preroki postajajo najbolj jezni, napadalni in zagrenjeni ter intelektualno kratki ljudje, vendar pa so obravnavani kot razsvetljeni intelektualci. Ljudje, ki jim uspe najbolj legitimirati sovražna čustva ljudi tega sloja in jih javno podpihovati, jim dati pečat pravičnosti. Pri tem lastno agresijo in sovraštvo projicirajo na druge, tako da neprestano skrbijo za predstavljanje drugače mislečih kot agresivnih, sovražnih, dogmatičnih, čeprav je na kulturni desnici gotovo več raznolikosti in širine kot na levici. Kot nekdo tujega porekla kulturno desnico doživljam kot bolj tolerantno.

Vendar je njihova moč realno zelo omejena ter napihnjena zaradi prisotnosti v medijih, čeprav pripovedi klasičnih medijev redkokdo še kupi. Ker trenutno vlada nekakšna orgiastična opitost s samim seboj, se vedno več ljudi, tudi znotraj kulture, univerze in novinarskih krogov počuti izključene. Žal si mnogi še ne upajo spregovoriti, saj je v kranjskem značaju močno prisoten strah pred spletkami, mnenjem ljudi na položajih moči in podobno. Zdi se, da smo mnogi kar začeli verjeti v samoumevnost »levoliberalne« hegemonije in levega avtoritarizma in včasih traja, da se takšna prepričanja psihološko preseže. Vendar je že tako, da kritična masa na neki točki doseže vrelišče, nato pa sledijo močni protitokovi. Predvsem se moramo vsi, ki imamo opravka s kulturo in novinarstvom, zavedati, da imamo ustavno pravico do izražanja lastnih vrednot in nediskriminacije. Slovenska kultura ne sme biti propagandna mašina levoliberalne ideologije in njenih elit, ki uspešno skrbi za lastno reprodukcijo, temveč mora biti odraz raznolikosti njenih državljanov in mora zadovoljevati njihove potrebe – dokler se to ne zgodi, ne moremo pričakovati, da bodo imeli državljani do kulturnikov boljši odnos. Ne gre za to, da bi bili preveč omejeni, temveč da preveč omejeno in omejujoče deluje sama kultura. Če ti prostor omejujejo, si ga, na podlagi samega prava, pač vzamemo sami.

Napisal: Muanis Sinanović

Fotografija: Petar Milošević