V teh dneh lahko na prizorišču gradnje novega športnega centra Ilirija dobro vidimo ohranjeni opečni zid spomeniško zaščitene stavbe, zgrajene leta 1929 po načrtih in na pobudo inženirja Stanka Bloudka. Gre za vhodno pročelje kopališča Ilirija, torej pogledom najbolj izpostavljeni del, ki – poleg Lattermanovega drevoreda ob Tivolskem sprehajališču, ki ga je leta 1933 preuredil Plečnik – ostaja ohranjen tudi v načrtih novega kompleksa. Ščiteno pročelje Ilirije je bilo sicer pred aktualno »obnovo« zakrito s številnimi oglasnimi panoji. V teh dneh se pročelje, olupljeno do opeke, razkriva v celoti. Toda ta pogled poleg zgodovinskega zidu izpostavlja tudi kompleksen preplet nesmiselnih nasprotij med stroko, potrebami meščanov, odnosom do dediščine in mestno oblastjo.

Ko to pišem, mineva natanko triindvajset let od razglasitve izbranega projekta za prenovo kopališča Ilirija. Toliko časa trajajo prizadevanja za gradnjo na eni ter nasprotovanja na drugi strani.

Mednarodni natečaj je bil razpisan leta 2000. Toda razpisu je nasprotovala stroka (Društvo arhitektov Ljubljana, Društvo urbanistov Ljubljana in Društvo krajinskih arhitektov), ki je pozvala k bojkotu, saj se ni strinjala, »da bi park Tivoli pozidali na način, kot je predvidevala natečajna naloga«. Skrb za Bloudkovo dediščino se mi zdi povsem upravičen, po drugi strani pa je res, da območje težko zares štejemo kot del Tivolija, saj ga od parka deli železniška proga. Ko so leta 1961 progo premaknili globlje proti parku, so ob tem porušili dva pomembna arhitekturna objekta: Jakopičev paviljon Maksa Fabianija (1908) in vhodni baldahin na telovadišče Sokolov arhitekta Jožeta Plečnika (1934).

Na razpis so vseeno prišle tri rešitve in komisija je kot zmagovalni projekt izbrala predlog prepoznavnega avstrijskega ateljeja, ki ga vodi Peter Lorenz.
Usklajevanje, da je Lorenz Ateliers (povezava) pričel z izvedbo svojih načrtov, je trajalo več kot dve desetletji. V kakšni drugi družbi in v kakšnem drugem mestu – denimo na Dunaju, s katerim so primerjave pogoste – bi bilo popolnoma nezamisljivo, da arhitekturna in tehnološka dediščina na takšni središčini lokaciji tako dolgo propada. V Sloveniji pa smo, kot kažejo ta in podobni primeri, do svoje dediščine in potenciala bolj brezbrižni. Kot da bi bilo družbeno bolj sprejemljivo, da projekt počasi izbriše zob časa, kot pa da bi tam dopustili katerikoli poseg, ki bi na koncu lahko bil ekonomsko smiseln. Lorenzov projekt je v dvaindvajsetih letih in v več kot sto programskih sestankih, kot navajajo arhitekti (tudi v intervjuju v Outsider#34), doživel mnoge spremembe. Leta 2001 nagrajeni projekt je bil videti popolnoma drugače kot stavba, ki se bo gradila danes. Bistvena razlika je v oblikovanju strehe, ki je bila v originalni zasnovi nevpadljivo vpeta v topografijo območja, danes pa je glomaznejša in namenjena električnim panelom, ki naj bi skrbeli, da bo objekt samooskrben. Zareza v strehi novega projekta izpostavlja nekdanjo prostorsko os med Plečnikovim baldahinom in Tivolskim gradom.
Cena gradnje je narasla na več kot 60 milijonov; v to pa stroški 23-letnega prilagajanja projekta niso všteti. Čeprav arhitekt na Dunaju za svoje delo prejme približno 13 % vrednosti investicije, kar je vsaj dvakrat več kot v Sloveniji, je gradnja pri nas na koncu astronomsko draga. In v ceno moramo všteti še vsa izgubljena leta, ko je stavba propadala, meščani pa so bili prikrajšani za svoj prostor.
Kje je vzrok za takšno stanje?
Pogosto slišimo, da je za slabe prostorske razmere v Sloveniji kriv »kapital«, ki si po »neoliberalni« logiki prisvaja naša mesta. Toda kapital sam po sebi ni ne slab ne dober, drži pa, da lahko z njim dobro ali slabo upravljamo. In to velja tako za javno kot zasebno upravljanje. Nobena revolucija tega ne bi spremenila, kapital sam na sebi ostaja brez inherentne moralne dvojnosti, z njim pa bi – dobro ali slabo – pač upravljal nekdo drug, naj bo javni, zasebni ali nekaj vmes. Ideološki boj proti kapitalu povzroča, da skupni prostor postane bojišče, kjer namesto optimalne prostorsko-arhitekturne rešitve, ki bi bila v prid ljudem, prostoru in arhitekturi, vedno zmagajo interesi nekoga tretjega.
V Ljubljani je tak primer Šumi, kjer smo po nasprotovanju stroke namesto Podreccovega multipleksa dobili predimenzioniran tanker »luksuznih« stanovanj, ali Kolizej, kjer smo namesto urbanega kompleksa s koncertno dvorano arhitektov Neutelings Riedijk dobili – tudi luksuzna stanovanja. Še v primeru Tovarne Rog, nekdanje tovarne usnja Indus, ki so jo leta 1945 odvzeli meščanskim industrialcem in jo nacionalizirali – v revolucionarnem družbenem preobratu, ki je meščane izbrisal iz mestnega življenja ter premoženje »pravično« razdelil v politično-državno last, kar še vedno ni dovolj jasno reflektirano –, je projekt barcelonskega biroja MX-SI Architectural Studio (BAX) po nasprotovanju dela stroke postal bolj sprejemljiv šele v zadnjem času. Prostorski spomin je kratek.
Morda pa bi bilo bolj na mestu, če namesto odgovornosti »kapitala« preizprašujemo odgovornost stroke? Poziv k bojkotu v primeru Ilirije žal ni prinesel nič dobrega. Po triindvajsetih letih končno dobivamo gradnjo – ki pa je v primerjavi z izbranim natečajnim predlogom le še slab kompromis. Kapital, ki bi bil pred triindvajsetimi leti vložen v gradnjo prvotno zamišljenega Lorenzovega bazena, bi v dveh desetletjih mestu omogočil razvoj; na primer gradnjo dodatnih bazenov, potrebe so namreč še bistveno večje. Tako pa nimamo ne primerno ohranjene Bloudkove dediščine, ne ozaveščene meščanske vizije, ki je znala s kapitalom dobro upravljati. Bomo kdaj obudili to izbrisano dediščino?
Nina Granda