Sadar+Vuga-ELEA-iC-Zelezniska-postaja-Ljubljana-V1-splet
Potniški center Ljubljana: projekta dveh postaj

V začetku leta so se začela gradbena dela na projektu Potniškega centra Ljubljana, ki naj bi prinesel dolgo pričakovano rešitev neurejenega območja glavne železniške in avtobusne postaje v prestolnici – mestne vstopne točke za potnike javnega potniškega prometa in osrednjega multimodalnega vozlišča. Pred nami je zagotovo več mesecev, mogoče tudi let intenzivne gradbene dejavnosti, ki bo pomembno vplivala na življenje v neposredni okolici, posredno pa tudi na prometne tokove po celotni državi. Na tem mestu ne bomo podajali sodbe o smiselnosti sprejetih urbanističnih in logističnih rešitev, pač pa bralcem na enem mestu ponujamo vpogled v arhitekturni zasnovi obeh ključnih delov projekta.

 

Sadar+Vuga, Elea iC: Železniška postaja Ljubljana

Projekt celovite nadgradnje železnice in nove železniške postaje Ljubljana nastaja v sodelovanju med arhitekti Sadar+Vuga, Elea iC, in projektantom železniške infrastrukture Tiring.

Osrednji arhitekturni del projekta je novo postajno poslopje, ki obsega nadhod in postajno dvorano. Nadgradnja železniške infrastrukture na območju postaje pa zajema še preureditev potniških in tovornih tirov z novimi pokritimi peroni, prenovljen in razširjen podhod, prenovo postajnega poslopja ter ureditev treh zelenih ploščadi – plaz: na vzhodni in zahodni strani poslopja ter ob izhodu iz podhoda ob Vilharjevi ulici (krajinska arhitektura Kolektiv Tektonika).

Postajno poslopje nad tiri je po besedah avtorjev s svojo osno simetrično obliko prepoznavna in  zapomnljiva stavba, ki zaznamuje prihod v center Ljubljane in tako deluje kot terminal – končna postaja. Streha novega nadhoda s postajno dvorano je štirikapna struktura, ki se pne čez tire in se z višino prilagodi obstoječemu postajnemu poslopju. Dostop z Masarykove na raven postajne dvorane – 9 m nad tiri – je urejen s tekočimi stopnicami z zahodne in vzhodne zelene plaze.

Novi nadstreški nad peroni povzemajo obliko obstoječih. Tako kot tlaki peronov, nove postajne dvorane, nadhoda in podhoda so v odtenku metino zelene, ki je izbrana barva nove železniške postaje Ljubljana.

Streha postajne dvorane, ki pokriva začetni del peronov, se proti sredini širi, njena »origami« geometrija lomljenih ploskev pa skozi sistem lamelnih senčil prepušča vzhodno in zahodno sonce. »Spreminjajoča se višina, svetloba, sence in zvok vlakov ustvarjajo grandiozno atmosfero prihoda in odhoda,« poudarjajo arhitekti.

Proti peronom se streha niža in tako osredinja prostor postajne dvorane, poglede pa usmerja proti peronom. Gostoljubje ambienta arhitekti vzpostavljajo z vzorcem raznobarvnih tlakovcev in posebej za ta prostor oblikovanimi klopmi, svetili in ostalo urbano opremo.

Zahodni del postajne dvorane služi kot nova mestna povezava med Centrom in Bežigradom: pokrita in dvignjena ulica, osvetljena z zahodno svetlobo in s pogledi na prihode vlakov z zahoda. Ulico od dvorane zamejuje poslovno-servisni blok, umeščen v jedro postajnega poslopja, z visokim prostorom notranje ogrevane čakalnice.

Druga povezava med Centrom in Bežigradom je novi razširjeni podhod na mestu obstoječega, ki omogoča prečenje pod tiri tudi kolesarjem. Skozi svetlobnike v tleh peronov je podhod osvetljen z naravno svetlobo in deluje kot podzemna ulica s trgovinami, servisnimi prostori in kolesarnico, ki se na bežigrajski strani zaključi v severni zeleni plazi.

Diagram zelenih javnih prostorov
Diagram nadgradnje železniške infrastukture
Diagram poti potnikov
Shematski prerez čez nadhod in podhod
Situacija
Tloris postajne dvorane
Tloris mezanina
Prečni prerez čez peron
Vzdolžni prerez s staro postajo (levo)

 

Ime projekta: Železniška postaja Ljubljana
Avtorji arhitekture: Sadar+Vuga, ELEA iC
Avtorji krajinske arhitekture: Sadar+Vuga, Elea iC, Kolektiv Tektonika
Naročnik: Direkcija RS za infrastrukturo (DRSI), Ministrstvo za infrastrukturo Republike Slovenije
Lokacija: Ljubljana, Slovenija

Obseg projekta: postajno poslopje, podhod, peroni z nadstreški, zunanje ureditve, tiri in tirne naprave, nadvoza Dunajska in Šmartinska
Ocenjena vrednost investicije: 220 milijonov evrov, od tega postajno poslopje 52 milijonov evrov, podhod 12 milijonov evrov

Postajno poslopje: dolžina konstrukcije 110 m, širina 46 m
Površine:
Površina postajne dvorane 5250 m²
Površina fotovoltaične strehe: 7000 m²
Površina parcele: 20.724 m²
Zazidalna površina: 5180 m²
Skupna površina: 13.969 m²

Projektanti:
Projektantska skupina: Tiring, Elea iC, Sadar+Vuga
Arhitektura: S+V (Jurij Sadar, Boštjan Vuga, Maja Omerzel, Mirjam Milić, Petko Grabljić, Zala Privšek, Zala Kanc, Pia Praček, Maruša Dolenc, Belén Villán Fernández), ELEA iC (Angelo Žigon, Špela Štern, Anže Grubelnik, Aleksandar Lalić, Arne Žigon)
Gradbene konstrukcije: ELEA iC (Angelo Žigon, Marko Pavlinjek, Bogomira Bučar Kitner, Metka Rotar, Marjan Gracar)
Železniški inženiring: Tiring inženiring d.o.o.
Krajinska arhitektura: Kolektiv Tektonika
Električne inštalacije: Nombiro d.o.o.
Mehanske inštalacije: Nombiro d.o.o.
Požarna varnost: Fojkarfire d.o.o.

 

Bevk Perović arhitekti: Avtobusna postaja Ljubljana

Javni arhitekturni natečaj za novo avtobusno postajo v Ljubljani je bil izveden leta 2021, prvo nagrado pa so prejeli Bevk Perović arhitekti.

Gre za osrednjo avtobusno postajo v regiji, ki bo skupaj z železniško postajo tvorila tudi osrednje multimodalno potniško prometno vozlišče Slovenije. Nova stavba avtobusne postaje bo poleg tega tudi novi sedež in s tem reprezentativno poslopje Slovenskih železnic.

Nova postaja bo umeščena ob Vilharjevo cesto, na severni del zazidalnega območja Potniškega centra Ljubljana. Poslopje avtobusne postaje se naslanja in tako funkcionalno neposredno navezuje na načrtovano železniško postajo nad peroni.

Postaja je po besedah avtorjev zasnovana kot hibrid med arhitekturo in infrastrukturo. Integralni del zasnove sta tako odprti prostor trga ob stavbi kot tudi sistem prometa avtobusne postaje, ki narekuje konstrukcijski raster in druge osnovne organizacijske elemente stavbe.

Na nivoju parterja se javni prostor Vilharjeve ulice neposredno nadaljuje v postajno pritličje, ki je organizirano kot velik povezan trg, s tokom ljudi z ene (ulične) strani in tokom avtobusov z druge strani. Nad osrednjo postajno površino si po vertikali sledijo lamela avtobusne čakalnice, osrednji hall, preko katerega se povezuje z železniško postajo, in poslovna hiša SŽ, ki se v dveh nivojih prelije preko spodaj ležečega programa.

Kot poudarijo arhitekti, izhodišče, da gre pri novi postaji obenem za infrastrukturo, stavbo in javni prostor mesta, vpliva tudi na odločitve o načinu, kako je objekt narejen, kako je sestavljen in kako izgleda.

Postajna zgradba ima tako elemente infrastrukture – repetitivnost, združljivost in enostavnost zasnove –, obenem pa z artikulacijo tudi jasno izraža svoj notranji program in tvori jasno oblikovan javni prostor: ulico, trg in pot skozi hišo.

Fasada je zasnovana kot ritmično ponavljanje v osnovi enakih elementov v različnih izvedbah na skupni modularni osnovi: ti osnovni gradniki so kovinski (inox) okvirji, ki tvorijo različne situacije glede na zahteve programa in zunanje pogoje.

»Podoba celote je kontrolirana artikulacija med seboj sorodnih, a obenem tudi zelo različnih podob, povezanih v en skupen sistem,« povzamejo vodilno misel zasnove arhitekti.

Tloris pritličja
Tloris nadstropja, hall in poslovni del
Vzdolžni prerez

 

Ime projekta: Avtobusna postaja Ljubljana
Avtor projekta: Bevk Perović arhitekti
Naročnik: Slovenske železnice
Naslov: Vilharjeva ulica, Ljubljana

Leto natečaja: 2021

Avtorji natečajne zasnove: Matija Bevk, Vasa J. Perović, Martin Tomažič, Mitja Usenik, Blaž Goričan, Kaja Stopar, Rok Primažič, Samo Bojnec, Valentin Tribušon Ovsenik
Sodelavci: Gašper Blejec, konzultant za promet, dr. Niko Kristanič, konzultant za konstrukcije

Vizualizacije: Bevk Perović arhitekti d.o.o.

 

Naroči Outsider, razširi svoj pogled

Pripravil: L. J.

Mailchimp brez napisa

Povezani članki