Dolgo časa mi je bilo ob priznanju, da ne vozim, nerodno. Izpit za avto sem opravila pri devetnajstih letih, v drugo, in to po 62 urah vožnje, na kar nisem bila preveč ponosna. Moj inštruktor je bil pač prepričan, da potrebujem več ur kot drugi, in me je na prvi izpit poslal šele po šestdesetih urah, jaz pa sem bila premlada, da bi mu rekla, dovolj je, nehaj me hecati, nimam toliko denarja, saj sem po tridesetih urah vožnje že znala voziti. Prvi izpit sem padla zaradi drobne napake v krožišču, drugega opravila, izkušnja s šolo vožnje pa je kljub temu pustila grenek priokus in me navdala z dvomom vase.
Poleg tega nikoli nisem imela svojega avta. Doma smo imeli enega, potem pa sta se moja starša odločila za nakup majhne toyote, avtomatika, ki naj bi ga vozile mama, jaz in moja sestra. Avto je bil pri hiši nekaj dni, potem pa ga je sestra odpeljala s sabo v kraj, kamor se je preselila, in tako nisem dobila priložnosti, da bi ga vozila. Avta v resnici tudi nisem potrebovala – odraščala sem v Šiški, kjer sem imela avtobusno postajo pred nosom, center Ljubljane pa je tudi peš oddaljen le slabe pol ure hoje, Filozofska fakulteta pa dobrih petnajst minut s kolesom. Če sem morala dlje, sem šla na vlak ali avtobus. Z javnim prevozom nikoli nisem imela težav, saj sem si v ušesa dala slušalke in se izgubila v svetovih svojih najljubših melodij, medtem ko med vožnjo glasbe nikoli nisem mogla poslušati, saj sem se bala, da ne bom dovolj zbrana.
V resnici sem se vožnje tudi malo bala in še vedno se je. Ljudje so na cesti nepredvidljivi, cesta je pokazatelj, koliko objestnosti, agresije, potrebe po dokazovanju in nizke samopodobe je v ljudeh. Saj vsi vemo, vozniki katerih avtomobilskih znamk vozijo najhitreje, si jemljejo prednost, vozijo za ritjo – in nima smisla, da povem, da si takega avta ne morem in niti nočem privoščiti. Pri avtu mi je bistveno, da pripelje od točke A do točke B, in mi to, ali je audi, BMW ali clio, ne pomeni prav dosti. Ko sva z možem pred nekaj tedni oddala svoj avto na parkirišču pred letališčem, me je moški na recepciji vprašal, kakšen avto imava, in to ravno v trenutku, ko mojega moža ni bilo zraven, zato je bil moj odgovor: »Bel.« To je praktično vse, kar vem o njem. Podobno v mojem besednjaku besedna zveza »lep avto« označuje avto roza ali modre barve, ne pa modela avtomobila.
Toda kljub temu je grenkoba, da ne vozim, ostajala. Mučila me je vsota denarja, ki smo jo vložili v to, da imam izpit za avto, pa tudi to, da zaradi tega nisem v polnosti »samostojna« in večkrat odvisna od drugih. Včasih me je zbodlo dejstvo, da se v nekaterih delih sveta ženske borijo za to, da lahko vozijo avto, medtem ko se jaz pustim voziti drugim.
Zato sem se februarja 2020 odločila, da je čas, da vložim denar v osvežitveni tečaj v šoli vožnje in spet sedem za volan. To sem tudi storila in kot je pri šolah vožnje tipično, je bila to draga odločitev. Po ljubljanskih ulicah sem znova vozila, medtem ko so po radiu govorili o nevarnem virusu, ki je iz Kitajske že prodrl v Italijo. Zadnjo uro osvežitvenega tečaja sem imela, tik preden je bila v Sloveniji razglašena epidemija. Do moževe vasi je vozil mož, potem pa je bil najin avto dobra dva meseca parkiran v garaži hiše, kjer sva preživela prvo karanteno. Karantena je ustavila cel svet in jaz sem nehala voziti, preden sem spet začela.
Čeprav sem imela do danes že več dobrih razlogov, da bi si kupila avto in se začela voziti, se mi je odločitev o nakupu vedno izmikala. Midva že imava en avto, sem si govorila. Še en bi pomenil dodaten strošek, še eno vinjeto, še en tehnični pregled, še eno zavarovanje, še eno menjavo gum. Toda v preteklosti sem delala v Trstu, zdaj v Novi Gorici, in dosti laže bi mi bilo, če bi imela avto. A ga še vedno nimam in še vedno ne vozim. Tudi ko sva se preselila v izolirano vas, kjer ni javnega prevoza, se to ni spremenilo.
Nekaj časa me je to grizlo, potem pa me je nekega tihega zimskega večera blizu silvestrovega, ko sem si zapisovala svoje sanjarije in cilje za prihajajoče leto, spreletelo in sem možu rekla: Ti, mislim, da jaz ne bom nikoli vozila avta. Preprosto mi ni do tega. Začutila sem, da sem, ko sem to izrekla, postala lažja. Pomirila sem se z nečim, kar me je težilo. In on je rekel: Tudi če ne boš. Vse je okej s tem; saj se tudi brez avta in vožnje odlično znajdeš.
Ni se zgodilo takoj, minilo je nekaj mesecev, tednov, nato pa se je vame prikradel občutek hvaležnosti, da nimam avta. Ljudje okoli mene so tarnali, da se vse draži: gorivo, vinjeta, rezervni deli, avtomobili sami. Od naštetega meni avtomobilski stroški ne pomenijo nič, ker jih nimam. Preprosto se mi z njimi ni treba obremenjevati. Pri naju za to poskrbi mož, avto je najin, a vozi ga on. Jaz poskrbim za druge stvari, ki so občutno manj drage.
Odločitev, da ima par samo en avto, je po navadi povezana z lokacijo bivanja; če živiš v mestnem središču, kjer tudi delaš, avta (skoraj) ne potrebuješ. Toda midva živiva od prvega mestnega središča oddaljena petindvajset kilometrov, pet kilometrov stran pa je prva avtobusna postaja. Če moram kam, me pelje mož, če ne more on, me do najbližjega avtobusnega postajališča zapeljejo sosedi, če ni drugega prevoza, pač ne grem, in s »FOMO-m« po navadi nimam težav, saj vem, da mi ni treba biti povsod ter da je za moj značaj in ustvarjalnost dobro ostajati v samoti in tišini. Življenje sva si z nemalo truda uredila tako, da se v službo voziva skupaj. Zame so minute, ko zjutraj v avtu še na pol dremam, neskončno dragocene.
Včasih mi kdo reče, da preprosto ne bi šlo drugače kot imeti dveh (ali celo več avtov). Morda je to res, morda pa ne; jaz hodim po svetu brez svojega avta in vedno dosežem cilj. V preteklih tednih, ko je bilo stanje na slovenskih cestah katastrofalno in sem se spraševala, kako je mogoče, da za to, da prideš iz Braniške doline do Ptujskega polja, potrebuješ štiri ure in pol, sem si bila kar malo hvaležna, da na slovenskih cestah, ki so nabite s pregreto pločevino, ni še enega dodatnega avta, ki bi pripadal meni. In življenje brez avta se mi je zazdelo lahkotno kot še nikoli prej.
Piše: Katarina Gomboc Čeh
Omogočite nastajanje naših vsebin in pridobite odlično branje z naročilom na revijo! Zelo kmalu izide nova tiskana številka.
