Bilo je spomladi 2018, ko sem se vrnila iz Moskve v Ljubljano in si s fantom začela iskati stanovanje v Ljubljani. Pri štiriindvajsetih se mi je zdelo samoumevno, da je tik pred zagovorom magisterija naslednji smiseln korak selitev iz otroške sobe, v kateri sem imela posteljo, pisalno mizo in omaro, v sosednji sobi pa starše, v stanovanje, ki si ga bom lahko delila s fantom.

Slabih 100 kvadratov sem si že več let delila s starši in sestrama, zato mi je bilo jasno, da se da dobro živeti na majhni površini; moja otroška sobica ni bila večja od sedmih kvadratnih metrov, ampak v njej je bilo vse, kar sem skozi odraščanje potrebovala. Zato so bile najine želje skromne, čeprav se nama je zdelo, da bi bilo lepo imeti spalnico, dnevno sobo, kuhinjo in kopalnico. Morda kuhinjo s pomivalnim strojem, glede na to, da sem si po treh mesecih življenja v Moskvi obljubila, da v svojem domu pričakujem po zahodnih merilih opremljeno kuhinjo. Nisem hotela biti prezahtevna, a vendar.

Lažje reči kot storiti.

V času iskanja stanovanja se je največkrat končalo že pri klicu; po več poskusih, ko sem končno prišla na vrsto in je nekdo dvignil slušalko, sem bila deležna takih ali drugačnih vprašanj, ki so se mi v trenutkih ranljivosti zdela prav nevljudna; a kako si bom najemnino plačevala, če še študiram? (Saj imam prihranke, sem si mislila; in povedala sem, da fant dela.) In ne, ne kadim, nimam živali, nimam otrok (saj bi jim povedala, da večino časa berem, pišem in študiram, ampak dobila sem občutek, da bi se jim to s finančnega vidika zazdelo sumljivo). Med vsemi oglasi so me najbolj spravili ob živce tisti, v katerih so lastniki jasno napisali, da imajo najraje ljudi, ki čez dan veliko delajo in nimajo obiskov (asocialni samski deloholiki torej). Enkrat sem našla oglas za stanovanje, veliko krepko čez 70 kvadratnih metrov, v katerem je pisalo, da ga oddajo eni osebi. Kljub temu sem poklicala in vprašala, ali ne bi morda naredili izjeme. Ne, njihova dnevna soba je tik pod spalnico stanovanja, ki ga oddajajo. Niso definirali, kaj jih moti, a bilo je jasno; intimno življenje drugih pač.*

V začetku januarja 2019 sva se vselila; našla sva stanovanje skorajda po najinih merilih; sicer brez spalnice, pomivalnega stroja, najemnina nekoliko višja, kot sva si sprva zadala, pa vendar … Proti luknjam, polkletnim stanovanjem in tesnim garsonjeram je bilo stanovanjce v bližini narave in s kuhinjo, skrito za drsnimi vrati, pravi zadetek v polno. Fant, navajen podeželskega razkošja prostora in svobode, je rahlo dvomil, a mi je verjel, da lahko prostorček z velikimi okni spremeniva v dom.

Začasni dom, seveda. To je začasna rešitev, sva bila dogovorjena. Čeprav sva podpisala pogodbo za leto dni, si bova počasi poiskala kaj večjega, takoj ko jaz najdem stabilnejšo službo in ko poči mehurček na nepremičninskem trgu in se bodo najemnine, kot obljubljajo, čez noč znižale …

Ko sva se vselila, si nisva mislila, kako korenito bo najino bivanje v tem stanovanju spremenila pandemija. Teh nekaj deset kvadratov je postalo najino zaklonišče pred pandemičnimi razsežnostmi zunanjega sveta. Stanovanje je preseglo samo sebe: iz zasilnega doma je postalo pisarna (dve pisarni), restavracija, kavarna, kino, spa, telovadnica in knjižnica. In vsak načrt za prihodnost je zastal v zraku.

Napisala: Katarina Gomboc Čeh

Portret: Elena Rucli

*Bodimo iskreni: slišati nekoga drugega, kako seksa, te lahko, če v tistem trenutku zdolgočaseno sediš pred televizijo in preklapljaš kanale, kar precej vznejevolji.