Recimo, da imamo par. Recimo, da sta to fant in dekle, čeprav bi lahko bila tudi kaj drugega. Recimo tudi, da ne prihajata iz istega kraja, ampak da je eden od njiju iz prestolnice, drugi pa ne, a recimo tudi, da nobeden od njiju ni iz prestolnice in sta v prestolnici pač zaradi dela oziroma študija. Recimo, da se zaljubita. Recimo, da sta v letih, ko bi rada zaživela na svojem. Recimo, da začneta iskati stanovanje zase. Recimo, da morata, preden dobita stanovanje, požreti marsikatero neprimerno vprašanje, ki se tiče njune intime: večkrat zatrditi, da nimata otrok (in potencialnim najemodajalcem zagotoviti, da jih (še) ne nameravata imeti). Odgovarjati morata na vprašanja, ki se tičejo njunih navad in teles. Recimo, da je najpogostejše vprašanje, ali kadita, in da imata srečo, ker ne. Ker nimata domačih živali. Ker nimata otrok. Ker nista homoseksualni par. Ker nista tujca. Ker imata službo. Recimo, da morata povedati tudi, kaj sta po poklicu in kje delata. V nekaterih primerih se morata braniti, kajti recimo, da je ona še študentka, on pa že dela – toda potencialnemu lastniku se zdi to sumljivo, sprašuje jo, kako si namerava ona kot študentka plačevati najemnino. Včasih se na ogledu stanovanja počutita kot na policijski postaji ali pri zdravniku. Sprašujeta se, ali sta naredila kaj narobe. Sta rekla kaj napačnega? Mine nekaj mesecev in navadita se na sporočilo, da se niso odločili za njiju. Ogledujeta si le majhna, tesna stanovanja. Polkletna stanovanja na obrobju mesta. V taka stanovanja na koncu raje vzamejo človeka, ki stanovanje išče sam: par je vedno problematičen odjemalec. Več bosta doma. Več si bosta kuhala. Obrabila bosta pohištvo, uničila tla. Bognedaj, da se med njima pojavi otrok. S takimi imaš lahko največ težav: ne moreš jih vreči na cesto, če ne plačujejo.

Počasi se navadita, da telefonskemu pogovoru kdaj sledi njen jok. Ker ne razume, zakaj mora odgovarjati na tako osebna vprašanja. Recimo, da se na ogledih navadita poslušati celo bizarne, patetične zgodbe lastnikov. O tem, da ima stanovanje tako visoko najemnino, čeprav manjkajo ploščice in so stene umazane, ker ima kot prvo izjemno lokacijo, kot drugo pa je lastnikova hčerka v tujini in ji je treba plačevati bivanje. 

Recimo, da se jima enkrat nasmehne sreča in najdeta stanovanje, ki jima ustreza. Najemnina s stroški ni nizka, a s skupnimi močmi in z odrekanjem napraskata za varščino in v času najemanja stanovanja nikoli ne zamujata s plačilom. Vedno plačata pravočasno in točno vsoto. In čeprav so njuni bližnji nad ceno stanovanja ogorčeni, onadva vesta, kako težko je bilo najti pravo stanovanje in lastnika, ki jima ga je bil pripravljen oddati. Recimo tudi, da višino najemnine zagovarjata z dobro lokacijo in še z nečim – s prijaznim lastnikom. Recimo, da je ta lastnik eden tistih, ki spoštujejo svoje najemnike, prihajajo redko, se napovejo, preden pridejo. Kajti na internetu in med drugimi najemniki kar mrgoli zgodb o lastnikih, ki ne razumejo, da stanovanje v času oddajanja ni zares njihovo in da ne morejo kar tako vstopiti. Zato sta zadovoljna in mirna. 

Recimo, da je stanovanje lepo, a da je pohištvo že malo dotrajano. Recimo tudi, da naš par iz te pripovedi ve, da so pred njima v tem stanovanju živeli drugi in da so uporabljali isto pohištvo, ampak poskušata to ignorirati, ker vesta, kako težko je bilo dobiti to stanovanje in kako ga je tudi sicer še vedno težko dobiti. Recimo, da se vmes zgodi, da oba ostaneta brez službe. Recimo tudi, da se nekako znajdeta in da je na koncu vse v redu. Recimo, da se vmes zgodi pandemija in da stanovanje za nekaj časa zapustita, ker bi bilo sicer na tem prostorčku težko prebiti zaprtje. Recimo, da kljub temu plačata vso najemnino in stroške, ker se jima tako zdi prav. In recimo, da se v zimski karanteni odločita, da bosta ostala v stanovanju, da ne bi metala denarja stran, ker denarja pač ni na pretek. In ker na tem majhnem prostorčku njuna samostojnost trpi manj, kot če bi živela pri starših. 

Recimo tudi, da imamo v tej zgodbi še en par, podoben par, ki živi nedaleč od našega prvega para, in da ta par v času najemanja majhnega stanovanjca dobi otroka. In recimo, da temu paru lastnik stanovanja reče, da bo z naslednjo pogodbo zvišal najemnino, in ta drugi par, ki ima zdaj majhnega otroka, ve, da si takšne najemnine ne bo več mogel plačevati. In recimo, da ta par sprejme težko odločitev, da se bodo vsi trije preselili v mansardo pri njegovih starših, čeprav sta se na svoje želela preseliti, ker se z njegovimi starši nista dobro razumela. Ampak ker imata zdaj otroka in ker bo cena najema za njiju previsoka, morata nekatere stvari pač požreti. In recimo, da se vrneta domov. In recimo, da je prvemu paru, ki smo ga že spoznali, ob tej zgodbi sicer hudo, a obenem tudi lažje, ko vidita, kako prijaznega lastnika imata, ki tega ne bi naredil. 

Toda ko pride lastnik naslednjič po najemnino, naš prvi par, ko se za njim zaprejo vrata stanovanja, prevzame rahla otožnost. Ker jima lastnik, ko vzame denar, pove, da ga naslednji mesec ne bo po najemnino, ker gre na potovanje v Ameriko. In naslednjič: na Sejšele. In še naslednjič: v Avstralijo. In še naslednjič: v Mehiko. 

In recimo, da imamo še en par, prijatelja tega prvega para, ki sprejmeta drugačno odločitev in se zaradi previsokih najemnin v prestolnici preselita na obrobje mesta. In recimo, da je ta odločitev dobra, ker je najemnina res znosna, a recimo, da postane njuna vsakdanjost počasna vožnja v gneči, medtem ko se vozita na delo v prestolnico. In da tudi ta par dobi otroka in da ta otrok, ko se rodi, dobi stalno prebivališče na naslovu starih staršev, kjer je prijavljena otrokova mama; kajti ta par na naslovu, kjer najema stanovanje, seveda ni prijavljen: kako pa bi bila? Stanovanje, v katerem živita, pripada podjetju. Na naslov, na katerem stanujeta, prihaja celo pošta za to podjetje. 

In recimo, da pride trenutek, ko se naš prvi par odloči, da se bo odselil. Zakaj do tega pride, na tej točki ni pomembno. Sta dobila novi službi? Sta bila nesrečna? Sta se odločila, da bosta postala starša? Sta se razšla? Bi si rada omislila psa? Sta sklenila, da je čas za več prostora? Ni važno; pustimo jima nekaj intime, tako ali tako sta v tej zgodbi že prevečkrat morala preko tega, kaj sta pripravljena deliti. Ampak zamislimo si torej, da se odselita. Stanovanje, ki ga zapuščata, pustita takšno, kot sta ga prejela, le da tokrat prebelita stene, ker je nekje nekoč pljusknila kava in ker sta si na stene nalepila plakate in pribila slike in so za žeblji ostale luknjice in sledi lepilnih trakov. In recimo, da ko odideta, dobita nazaj varščino, in sta zadovoljna. Recimo, da se usedeta v avto in se nekam odpeljeta; kam, na tej točki ni več pomembno.

In recimo, da stanovanje ostane prazno. Prazno za nekaj dni, ko se v njem naseli nov par. Nov par, ki ne ve, da je prejšnji par za to isto stanovanje, še pred dvema tednoma, plačeval 100 evrov manj. Nov par, ki v stanovanje pride vesel, ker je našel stanovanje na tako lepi lokaciji in s tako lepo svetlobo. Nov par, ki čez čas opazi, da je parket zlizan, da okna slabo tesnijo, da je pohištvo za na odpad, da zamrzovalnik ne dela prav, da je pralni stroj dotrajan. Ampak ne rečeta nič, ker vesta, kako težko je v prestolnici leta 20XX dobiti stanovanje. In ker je najemnina še razmeroma razumna, proti temu, kar narekuje trg. In ker to ni njuno stanovanje in se jima zato zdi škoda, da bi vlagala v nekaj, kar ni njuno, in raje stisneta zobe ter varčujeta za čas, ko bosta morda imela nekaj svojega, morda v nekem drugem mestu, morda celo v neki drugi državi. In recimo, da se ne pritožita nad slabim stanjem stanovanja, ker najemodajalec tisti mesec ne pride po najemnino, ker je na Mavriciju. 

Recimo, da je to samo zgodba. Da je to zgodba, ki govori o parih in posameznikih, ki ne obstajajo. V mestu, ki ni resnično. 

Piše: Katarina Gomboc Čeh

Naslovna fotografija: Dmitry Ant